Predstavnika pravoslavne in katoliške Cerkve o migracijah in družini
Slovenija | 18.12.2015, 00:46
Inštitut Janeza Evangelista Kreka je dan pred koncem referendumske kampanje priredil okroglo mizo, na katerih se je moderator Janez Ciglar Kralj v pogovoru z Andrejem Nagličem, predstavnikom Slovenske škofovske konference, in Peranom Boškovićem, parohom Srbske pravoslavne Cerkve, dotaknil dveh perečih tem današnjega slovenskega trenutka: migracij in družine. Sodeloval naj bi tudi predstavnik Evangeličanske cerkve škof Geza Filo, ki se je zaradi bolezni opravičil, vabljeni pa so bili tudi predstavniki Islamske skupnosti v Sloveniji, a se vabilu niso odzvali.
Članek lahko v celoti preberete na spletni strani Družine
Naglič je pri soočanju z begunsko tematiko opozoril predvsem na temeljna načela družbenega nauka Cerkve, ki trdno stoji na stališču, da moramo ljudi, ki so zaradi družbene ali osebne stiske na poti iz svoje dežele, sprejemati in jim pomagati. To najprej pomeni, da moramo poskrbeti za njihovo varnost in telesno integriteto, pa tudi za zdravstveno in socialno oskrbo. Nadalje je nujno prizadevanje za integracijo, ki naj bi šlo v smeri omogočanja možnosti, da svoje dostojanstvo ohranjajo z lastnim delom, da so v družbo vključeni tako, da z domačini soustvarjajo dobrine in kulturo, da so njihovi otroci deležni izobrazbenih možnosti. Eno temeljni načel družbenega nauka Cerkve je tudi, da moramo tudi v takih okoliščinah poskrbeti za povezovanje družin, saj je družina privilegirani prostor posameznikovega dostojanstva in integracije.
Paroh Bošković pa se je kritično ozrl v ozadja begunsko-migrantskega vala. Med drugim se je vprašal, zakaj muslimani, ki so v njem večina, ne gredo denimo v Savdsko Arabijo ali Kuvajt, ki sta jim veroizpovedno blizu in imata tudi gmotna sredstva za pomoč. Odgovor najdeva v spoznanju, da so migranti Evropo dobro naštudirali in dobro vedo, kakšne socialne pomoči lahko v njenih državah pričakujejo (zato tak interes za Nemčijo in nekatere skandinavske države). Problem Evrope pa je, da v veliki meri ne ve, kdo prihaja v njeno hišo in zakaj. Nujno bi si morala odgovoriti na takšna vprašanja in svoje ravnanje naravnati v skladu s pridobljenimi odgovori.
Peran Bošković je v razpravi opozoril na še en vidik migranske problematike – na dejstvo, da Evropa ob njej prikriva velik lasten problem, tj. problem nizke rodnosti. Evropa je, kot je dejal paroh »brezdedna«, ker nima otrok. Kdor misli, da bo priseljenski val z otroki, ki bi jih integrirali skozi šolski sistem, rešil to težavo, se v veliki meri moti. Trajnostna rešitev tega problema je le v višji evropski rodnosti, torej sistematični skrbi za družine.
To pa je točka, pri kateri so sogovorniki trčili ob aktualno razpravo, zaznamovano z nedeljskim referendumom o noveli zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih. Ta razprava je prav zaradi demografske zime, s katero se akutno sooča Slovenija, za paroha Boškovića nekakšna slepa ulica, saj ne prispeva ničesar k dolgoročnemu preživetju družbe. Zanj bi bila ta čas veliko pomembnejša razprava o tem, kaj bi morala zlasti država (pa tudi civilna družba) narediti, da bi preprečili tisoče splavov; izrazil je prepričanje, da bi bilo lahko veliko teh otrok rojenih, če bi družba zanje imela odprte oči.
Naglič je opozoril na teološke temelje zakonske zveze moža in žene, ki sta si zvesta in sta odprta za novo življenje. Iz Svetega pisma in cerkvenega izročila je razvidno, da je to pot za človekovo srečo in blaginjo na tem svetu in odrešenjska pot v večno življenje. Tudi praktično-človeški razlogi dajo vedeti, da je različnost, ki je v temelju zakonske zveze moža in žene ter družine, ki iz take zveze raste, ključna in nenadomestljiva prvina. Iz istospolne skupnosti zato ne moremo delati vrednote, ki bi jo morala družba promovirati. Prav spoštovanje različnosti zahteva, da različne skupnosti različno obravnavamo – mag. Naglič se je zato znova zavzel za to, da bi morali biti zakonska zveza moža in žene ter istospolna partnerstva urejeni v različnih zakonih, ne pa da vse skupaj v nasprotju s pluralnostjo, o kateri sicer toliko govorimo, »totalitaristično unitarno tiščimo pod eno pokrovko«.
