Človek proti naravi

| 15.12.2015, 15:58 Blaž Lesnik

Ozračje se pregreva. O tem ni dvoma. Podnebne spremembe so del platna, na katerega se izrisuje podoba 21. stoletja. Če so še pred nekaj leti velike države onesnaževalke vsem zatiskale oči in si na vse pretege prizadevale zaobiti realnost podnebnih sprememb, se danes zdi, da je pritisk premočan.

Pričakovanja pred decembrskim srečanjem, kriki manj razvitih držav, ki posledice segrevanja ozračja že močno občutijo so bili ogromni. Po mnenju mnogih so z zapletenim konfliktom v Siriji povezane tudi podnebne spremembe, saj naj bi dolgotrajna suša številne podeželske prebivalce spremenila najprej v podnebne begunce in jih prignala v večja mesta, kjer so se težave samo še kopičile.

Da je človek zgrešil pot v odnosu do narave, stvarstva vztrajno ponavljajo vse številčnejša civilnodružbena gibanja in ozaveščeni posamezniki. Odločno se je v spodbudi k bolj odgovornemu življenju zavzela tudi Cerkev s papežem Frančiškom na čelu. »Podnebne spremembe so svetovni problem z resnimi okoljskimi, družbenimi, gospodarskimi, distribucijskimi in političnimi povezavami ter pomenijo enega glavnih perečih izzivov za človeštvo. Najtežji udarci bodo v prihodnjih desetletjih morebiti zadeli dežele v razvoju.« piše papež v svoji okrožnici Laudato si, ki je požela pozornost in odobravanje vse svetovne javnosti (po delih jo bomo na našem radiu začeli prebirati v prihajajočem letu).

Vsa ta podpora seveda ne pomeni, da je človeštvo enotno. Težavna pogajanja in ovinkasta pot dveh pariških tednov (na podlagi dveh let priprave) dokazujejo, da sicer vidimo obrise, a pot je še vedno meglena, fosilno meglena. Zemlja se je od 19. stoletja povprečno segrela za 0.85 stopinje C, večinoma se je to zgodilo po letu 1960, leta v zadnjem desetletju pa eno za drugim podirajo rekorde najbolj vročih v zgodovini meritev. Če se bodo uresničile napovedi o močnem El Ninu, sicer periodičnem vremenskem pojavu, ki pa naj bi odražal permanentno sliko posledic podnebnih sprememb, se bo tudi letošnja zima uvrstila na zid neslavnih rekordov. Zelene zime, nalivi s preobilnimi padavinami, rušilni veter, katastrofalna suša in neurja z uničujočo točo – vse to so vremenski vzorci, ki jih pri nas že poznamo in naj bi bili ob segrevanju ozračja vse pogostejši. Revnejše tihomorske deželice že izginjajo zaradi dvigovanja morske gladine. Z naštevanjem bi lahko nadaljeval, a vrnimo se k pariškemu odgovoru. V kolikšni meri bo leto 2015 prelomno, bodo pokazali naslednji meseci in leta. Države so se zavezale, da bodo segrevanje ozračja ustavile pod 2 stopinjama glede na predindustrijsko dobo, a o tem, kako bodo to dosegle, sporazum ne govori.

Človeštvo si obupno prizadeva, da bi se oprijelo rešilne bilke in se izvilo iz primeža neobvladljivega potrošništva ter uničujočega vzorca gospodarjenja z naravnimi viri, ki (to je vse bolj jasno) nakazuje temačno, če ne kar apokaliptično prihodnost. Ni lahko. Vsako leto, ko v ozračje spustimo nove milijarde ton CO2, ali ko izgubimo na stotine živalskih in rastlinskih vrst, tisočev hektarov obdelovalne zemlje... je težje ali celo nemogoče ujeti zamujeno in izgubljeno. Zato se mudi.

Mudi pa se v teh tednih tudi vsem, ki želijo majhno podalpsko deželico iz srednjega veka spraviti na zemljevid naprednih in razvitih držav. Ozračje se pred nedeljskim referendumom pregreva in igranje na čustva je, kot vidimo, lahko zelo nepredvidljivo.

Človeško rovarjenje proti naravi je nevarno. Mnogokrat poti nazaj ni ali pa je zelo težka in je zanjo treba plačati veliko ceno. Bog je ustvaril človeka po svoji podobi, po Božji podobi ga je ustvaril, moškega in žensko je ustvaril. Kako mu je ob pogledu na vse človeške stranpoti, na vse to igranje z naravo? Če bi razmišljal po človeško (in bi v tem pregretem ozračju bral komentarje na družbenih omrežjih) bi verjetno hitro sklenil, da bo kar uničil svoj »odtis« na zemlji.

A Bog dopušča in tudi odpušča. Sveto leto usmiljenja nas vabi, da najprej pogledamo vase. Ko se spoznamo za grešnike, nas to spodbudi, da odpustimo drug drugemu. To dejanje je vseživljenjski proces. Ker smo nenehno potrebni sprave z Bogom, smo nenehno potrebni sprave drug z drugim.

Sejanja strahu je v teh dneh preveč. Na vseh straneh. Strah je pomanjkanje bíti, slabo poznavanje svojih možnosti in največje med njimi: ljubezni. Zato si mirno ob vsem spoštovanju različnih in različnosti ter ob dejstvu, da imamo vsi enako dostojanstvo ne pustimo vzeti notranjega miru in gotovosti, ki narekuje tudi medsebojno spoštovanje. V nedeljo se odpravimo na referendum PROTI izkoriščanju enakopravnosti, zlorabljanju človekovih pravic in vmešavanju v temeljne zakonitosti narave.