Škof Lipovšek med simpozijem o Zdešarju: Sprava se ne začne pri krivcu, ampak pri žrtvi
Slovenija | 15.11.2015, 11:54
V Domu sv. Jožefa v Celju se je danes sklenil dvodnevni simpozij o dr. Janezu Zdešarju z naslovom: „V življenje in ne v Barbarin rov.“
Janez Zdešar je zadnja leta svojega življenja živel v omenjenem domu, kjer je kot izreden mislec, velik domoljub in duhovnik, pustil neizbrisen pečat. Na to je pri spominski maši spomnil tudi celjski škof Stanislav Lipovšek.
Simpozij je v Celju z razmišljanjem o Zdešarjevem življenju, njegovih odločitvah, ravnanjih in načinih razmišljanja začela zgodovinarka Tamara Griesser Pečar. Spomnila je, da je Zdešar po letu 1945 prvič prišel v Slovenijo avgusta 1990 in to na vabilo vlade, ki jo je vodil Lojze Peterle. „Ko se je Slovenija osamosvojila je bil tega izredno vesel. Rekel je: Moje življenjske sanje so se uresničile. Vedno se je izredno zanimal za dogajanje doma in po svetu, za politiko, za skrb za javno dobro. Kakor je sam rekel: Kako omogočiti dobro, kako ustvarjati možnosti s katerimi je potem možno ustvarjati dobro.“
„Ob njem nismo nikoli začutili, da bi se kadarkoli s kakršnokoli zagrenjenostjo oziral na preteklost, nikoli ni bilo čutiti v njem nobenega sovraštva, kaj šele revanšizma,“ pa je dejal direktor Doma sv. Jožefa Jože Planinšek. Zgodovinar Jurij Pavel Emeršič se je v svojem predavanju posebej ustavil ob težavah, ki jih je imel Zdešar v povezavi z jugoslovanskimi tajnimi službami. „Zdešar je tudi sam dejal, da so bila prav sedemdeseta leta, leta najhujšega pritiska, ker so ga izvajali na raznih nivojih. Od matice, konzulata, klubov, šole, Ciril-Metodijskega društva...“
Udeleženci simpozija so se zbrali tudi pri maši pri sv. Ani na Teharjah, v neposredni bližini taborišča in morišča. Somaševanje je vodil celjski škof Stanislav Lipovšek, ki je dejal, da mu je pokojni Janez Zdešar večkrat povedal, kako sta bila pogled na to cerkev in zvon, ki je zvonil pogosto edino upanje in tolažba. „Bog daj, da bi tudi v Cerkvi na Slovenskem uresničevali izziv, ki nam kar nekako ne gre od rok, to je vabilo k spravi in odpuščanju Pokojni Janez Zdešar je svetilnik in luč na tej poti, skupaj z mnogimi sojetniki vemo, da so umirali z rožnim vencem v roki in molitvijo na ustnicah in odpuščanjem v srcu. Zato nas Cerkev v naši domovini vabi, da stopimo tudi mi na to pot. Sprava se ne začne pri krivcu, ampak se začne pri žrtvi.“
Sicer so udeleženci včeraj lahko prisluhnili še predavanju Maksimilijan Matjaž o Zdešarju kot pričevalcu Božjega kraljestva, Janez Pucelj pa se je ustavil ob vprašanju „Zdešar in Slovenci v Evropi“.
Današnji sklep simpozija pa sta predstavljali predavanji Romana Globokarja na temo Zdešar in Cerkev na Slovenskem ter Blaža Otrina, ki je govoril o Zdešarju kot ohranjevalcu zgodovinskega spomina.
