Okrogla miza: Maribor, mesto nepokopanih trupel
Slovenija
Na Škofijski gimnaziji Antona Martina Slomška v Mariboru je včeraj potekala okrogla miza z naslovom "Maribor, mesto nepokopanih trupel". Sodelovala sta predsednik vladne komisije za reševanje vprašanj prikritih grobišč, zgodovinar Jože Dežman in predsednik Nove Slovenske zaveze Peter Sušnik. Oba sta prepričana, da nas na poti sprave čaka še kar nekaj korakov.
Maribor bi moral biti v spravnem procesu prvo slovensko mesto, je v uvodu poudaril Dežman in spomnil na eno največjih morišč - tezenski gozd, kjer je bilo kruto pobitih več tisoč Hrvatov pa tudi Slovencev. "Temeljna razlika Maribora s Celjem, kjer je ukaz Evropske komisije, da je treba ob ekologiji sanirati tudi grobišča in morišča, je ta, kot pravijo vzporedni načrt, kjer se po moriščih ni zidalo. V Celju pa se je načrtno zidalo po moriščih."
Dežman je spomnil, da je bilo v leta 1999 odkritem 70 metrskem protitankovskem jarku na Teznem skoraj 1200 človeških skelet. Kasnejša sondiranja pa so tako potrdila, da je poln tudi jarek, ki je dolg približno 900 metrov. "Pozicija po sondiranju leta 2007 je taka, da imamo jarek, dolg 940 metrov z isto frekvenco napolnjenih, kot je bil tistih 70 metrov. V njem je torej vsaj 15.000 pobitih ljudi." In kaj na tem področju čaka Slovenijo, Maribor in tudi posamezne občine. "Potrebna bo vzpostavitev glavnega morilskega koridorja, ki je šel od Dravograda proti Hrvaški meji. Potem je drugi koridor od Celja navzdol prav tako proti hrvaški meji. Tretji koridor od Ljubljane proti Kočevskem rogu in četrti je seveda morilsko območje na Krasu," je povedal Dežman.
Sušnik je uvodoma spomnil, da so zločini, ki so bili storjeni vredni vsega obsojanja. "Pričakovali smo, da ko bomo enkrat osamosvojitev kot glavni projekt iz leta 1990 na 1991 izpeljali, da bodo stvari začele avtomatsko dobivati svoj lastni tempo in tukaj smo se ušteli. Mislim, da če bi stvari potekale tako kot smo si predstavljali, potem danes ne bi bili tam, kjer smo in ne bi izkopavali mrtvih, ne bi imeli komisij, ne bi bilo državnih sredstev in ne bi imeli velikih razprav zaradi tega, ker bi verjetno že samo po sebi prišlo do procesa, ki bi ga danes lahko imenovali sprava."
Eden od korakov do sprave bi bila tudi postavitev kostnice v Ljubljani. "V Ljubljani zato, ker je glavno mesto. Kje bo vsakega politika sproti, tako kot ga opozarjata Trg revolucije in spomenik revolucije, ko gre v parlament, opozarjal tudi na to, da je ta revolucija na drugi strani terjala veliko žrtev."
