Veselje življenja

Slovenija | 20.11.2015, 13:43

To je zgodba o dojenčici, izmišljena a navdahnjena v resničnem življenju.

Moje ime je Pika in sem še zelo majhna. Komaj nekaj tednov štejem. Veliko spim in sanjam, največ o angelih. Ko pa odprem oči in že malo vidim, se svet okoli mene močno zasveti in zagledam najlepšega angela - to je moja mama. Kako diši in kako je mehka! Vedno sem vedela, da moram priti ravno k njej. Tudi ko je še nisem videla, sem po roki, ki me je božala skozi trebuh, spoznala kako lepa je. Njo in njen glas poznam že dolgo, velikokrat pa se stisnem še k nekomu, ki ni tako mehak, včasih se bojim, da me bo pojedel, nekaj na njem me celo zbada, mi pa zelo lepo poje. Očitno ga ima mamica zelooo rada, saj se mi zdi,da se pogosto znajdemo vsi trije tesno skupaj.

O pa še nekaj čutim, prav močno je in glasno. Kadar mirno dremljem, se naenkrat okrog mene vse zatrese in postanem mokra po obrazu. Se mi zdi, da je to kar velikokrat in malo že ločim dva glasova, ki me ogovarjata in cmokata. Tudi v naročje me vzameta, sicer je to precej nerodno in se moram zelo zvijati ampak mi je prijetno. Ko ju bom dobro videla, bom vedela, da sta to moja brata.

Še en dotik prepoznam – podobno neroden kot mojih bratov, le da je veliko nežnejši in mehkejši. Požgečka me z dolgimi lasmi in tiho klepeta z mano. Zdi se mi, da je njej glas podoben očkovemu, le da je milejši. Kadar me nosi v naročju, je to le malo višje kot od mojih bratov. Vem da se bova imeli zelo radi, saj je to moja teta.

O veliko dobim še objemov, mehkih in malo trših, vsi pa so tako prijetni, da v njih najraje kar zaspim.

Dragi poslušalci in bralci, to je zgodba, ki se že tisoče let dogaja enako in precej podobno v človeški zgodovini. Zgodba, katere igralci govorijo, da življenje na svetu teče naprej zato, ker ga posredujeta mama in oče, ki govori, da je lepo zaspati v ljubečem naročju.

Da je lepo poznati rodove, ki poslali na svet tudi nas, saj nam to daje ponos in trdnost.

Da je treba varovati družino in ji z vsemi močmi pomagati, da bo za mame in očete, dedke in babice, predvsem pa za otroke, prostor miru, spoštovanja, povezanosti in ljubeče naklonjenosti.

Da bodo otroci poleg znanja dobivali tudi vzgojo o vrednotah, ki podpirajo življenje, rast in napredek, ne pa vodijo v civilizacijo smrti in razčlovečenja.

Človek je razumno bitje, ki pa mu lahko vladajo čustva. Govori o ljubezni, pa misli na zaljubljenost, govori o zvestobi, pa misli na svobodno odločanje s kom bo živel; govori o družini, pa misli na pravico do otroka.

Če nočemo biti sebični in z našim rodom začeti konec človeštva, poglejmo na zgodovino z razumom, razmislimo kako bomo otrokom, kar smo tudi mi nekoč bili, dali prihodnost in ne samo današnji dan.

Veliko molitev bo še potrebnih, veliko Božjega usmiljenja in pomoči Svetega Duha.

Komentar sem pripravila in prebrala