Brez besed

Politika | 06.11.2015, 14:32 Tanja Dominko

Ob krizi z begunci in migranti bi najraje ostala brez besed. Priznam. Brez tistih naglas izrečenih besed, ki takole zaokrožijo po etru, naletijo na takšna in drugačna ušesa, na tista, ki dobro slišijo, in tista, ki pol preslišijo, na tista pozorna ušesa in na tista, ki poslušajo le na pol. Kajti zdi se, da smo postali sila občutljivi na besede. Bolj kot na dejanja. Ni vseeno, kaj rečeš, kako rečeš, komu rečeš in zakaj rečeš, da te migrantski val skrbi.

Če si predsednik države in pred poslanci govoriš o tem, da je treba pri begunski problematiki posebno pozornost nameniti možnosti poostrenega nadzora na slovensko-avstrijski meji, povečati denarna sredstva za policijo, vojsko in civilno zaščito, se zdi povsem normalno. Če si predsednik vlade in govoriš o tem, da se razmišlja o potrebi po zaostritvi ukrepov na meji, če bo treba, tudi z ograjo, nihče ne skoči v zrak. Če si prvak opozicije in govoriš o zamujenih ukrepih, ki so po vsebini enaki, si nekdo, ki straši javnost. Če si pa škof in govoriš o tem, te pa pribijejo na prvo stran časopisov in pljuvajo po tebi ves teden.

Če sem novinarka na katoliškem radiu, bi po mnenju nekaterih lahko govorila samo o tem, da je migrantom treba pomagati, v njih videti Božje obličje, mimogrede še navreči, da je med Slovenci premalo molitve. Po mnenju drugih bi morala kričati naglas, da gre v primeru migrantov za največjo prevaro, za katero stojijo teroristične skupine, ki si želijo doseči destabilizacijo Evrope in posledično tudi njeno spreobrnitev v islam. Toda ker sem novinarka, sem predvsem zavezana resnici. In resnica ni črno bela, predvsem pa je nimamo na dlani, da bi z njo preglasili vse tiste, ki modrujejo o tej krizi, kaj vse nam bo prinesla.

Pravzaprav je res nemogoče videti v prihodnost, vsakdo, ki razmišlja o posledicah, pač špekulira. Ne morem si kaj, da ne bi pomislila, koliko sogovornikov mi je že kdaj v kakšnem intervjuju na vprašanje, kaj sledi, odgovorilo: nisem prerok, da bi vedel. Nismo preroki, lahko samo ugibamo, lahko samo domnevamo in lahko samo zaskrbljujoče opazujemo svet okoli sebe, kam se nagiba. Trenutno se nagiba v nastrojenost proti vsem beguncem, pri tem Slovenci nismo nobena izjema, pa če bi nas v medijih, kot je Mladina, še tako radi razglasili za ksenofobe. Še zdaleč ne gre za to, da bi bili sovražno nastrojeni proti vsem tujcem, gre zgolj za to, da nas izkušnje s temi, ki prihajajo, navdajajo z nelagodjem. In do tega imamo vso pravico. Ko govorimo z ljudmi, ki so k sebi sprejemali begunce iz Bosne in drugih držav Balkana, nam povedo, da so se ti ljudje večinoma trudili prilagoditi, nekaterim se je uspelo, drugim ne. Tudi Slovenci, ki so šli po svetu, so se večinoma želeli prilagoditi. Ti, ki prihajajo iz afriških držav in Bližnjega vzhoda, nimajo tega namena. Vsi sledijo pogledu za boljšim jutri. Zase. Za svojo družino. In ker prihajajo iz držav z drugačnim vrednostnim sistemom in ker jih je predvsem zelo veliko, se upravičeno bojimo, da bodo- čeravno ne v naši državi, pa vendar- tam, kjer se bodo ustalili, kmalu začeli uveljavljati svoj koncept. In ta koncept ni naš koncept. Če kot turisti obiščemo neko državo na Bližnji vzhod, lahko z zanimanjem opazujemo, kako tam ženska nima nobene veljave, a da bi v taki državi živeli, si težko predstavljamo. Če v neki afriški državi vidimo male deklice, ki zanosijo, ker so si jih odrasli moški pač vzeli, nas pretrese, ampak da bi to doživeli na lastni koži, da bi bile žrtve naše deklice, si težko predstavljamo. In mnogo drugih primerov je, ko bi različni koncepti trčili.

V teh dneh je po elektronski pošti zaokrožil zapis neke češke medicinske sestre, ki je delala v eni od münchenskih klinik. Dopuščam možnost, da gospa pretirava, ko opisuje razmere na kliniki, a vendar me strese, ko berem, da hodijo po bolnišnici policisti, da preprečujejo nasilje migrantov nad osebjem. Razmere popiše precej podrobno, a pravi, da mediji o tem ne poročajo. Očitno se tudi oni bojijo, da bodo označeni za nečloveške, premalo človekoljube, če bodo pisali o tem drugem licu krize. Tudi pri nas prostovoljci, ki se srečujejo z migranti, doživljajo vse mogoče situacije. Mnoge so žalostne, ko tudi sami ne vedo več, ali pomagajo revežem ali komu drugemu. Rešitev je, da o tem pač ne razmišljajo. Pomagajo vsem, presoditi, kdo je pomoči zares potreben, kdo pa zgolj izkorišča, je nemogoče.

V medijih dostikrat zasledimo tudi, da se Slovenci bojimo za prazen nič, saj migranti tako ali tako ne bodo ostali pri nas. Želijo naprej. To drži. Dokler ne bo tudi do njih prišla resnica o tem, kaj jih čaka na koncu poti. Da Nemčija še zdaleč ni obljubljena dežela, da tudi če so morda zdravniki, jim nihče ne bo dal dovoljenja za delo, če nimajo potrebnih dokazil. Pristali bodo med prejemniki pomoči, financirani od tistih, ki delo imajo. Priznam, da tudi logike, da bo val migrantov dvignil gospodarsko rast, ne razumem.

Vidite, pa sem povedala mnogo več besed, kot sem nameravala. In zdaj čakam odziv. Nekateri bodo linčali, drugi pohvalili, vedno je tako, le da so kritiki običajno glasnejši. In nam včasih jemljejo pogum, da bi vztrajali pri svojih stališčih. Priznam, ni lahko, srečujem kar nekaj poklapanih obrazov ljudi, ki jim pišejo kakšni večni nergači, ki nikoli niso zadovoljni. A nekateri si pravice govoriti naglas ne bomo pustili vzeti. Brez besed ne bomo ostali.