Papež Frančišek v Pratu opozoril na izkoriščanje delavcev, v Firencah pa dejal, da se Cerkev ne sme zapreti v strukturo

Cerkev po svetu | 10.11.2015, 18:52 Marta Jerebič

Papež Frančišek se je danes mudil v Toskani. Povod za njegov pastoralni obisk Prata in Firenc je bil peti narodni simpozij Cerkve v Italiji, ki v Firencah poteka od 9. do 13. novembra.

Prato: Papež znova ostro obsodil izkoriščanje delavcev

Prvi postanek je papež naredil v mestu Prato, v katerem živijo številni priseljenci, zaradi tragičnih dogodkov v preteklosti pa je tudi simbol izkoriščanja tujih delavcev. Frančišek se je ob tem spomnil šestih Kitajcev, ki so pred dvema letoma umrli v požaru v industrijski coni Prata. Živeli in delali so v isti stavbi. Po njegovih besedah je to tragedija izkoriščanja in nečloveških pogojev za življenje. Zato je pozval k spoštovanju, sprejemanju in dostojnem delu, hkrati je obsodil korupcijo in nezakonitosti.

Papež je svoj obisk v Pratu začel v katedrali, kjer je pozdravil bolnike in molil v kapeli, kjer je shranjena relikvija Marijinega "svetega pasu". Ta relikvija je bila nato tudi izhodišče njegovega nagovora zbranim pred katedralo. Prepasati si ledja pomeni biti pripravljeni, iti ven in oditi na pot. "K temu nas Gospod spodbuja tudi danes, danes bolj kot kdajkoli prej: da ne bi ostali zaprti v brezbrižnosti, ampak bi se odprli..."

Papež Frančišek jih je povabil, naj gredo ven in se približajo ljudem ne glede na tveganje, ki ga to prinaša. Vera, ki misli le nase in je zaprta doma, ni zvesta Gospodovemu povabilu. Za Jezusovega učenca tudi ni nihče preveč oddaljen, je poudaril papež: "Ne obstajajo oddaljeni, ki bi bili predaleč, ampak samo bližnji, ki jih je potrebno doseči."

Sveti oče se je skupnosti v Pratu zahvalil, da si prizadeva za vključevanje vseh oseb. Tako se bori proti kulturi brezbrižnosti in izključevanja. Posebej je pohvalil pobude za podporo najbolj ranljivim in družinam ter jih opogumil, da se ne bi vdali pred težavami, temveč da bi jih razvnemala želja po utrditvi resničnih sporazumov bližine, kot se je izrazil.

Spodbudil jih je tudi k prizadevanju za resnico. "Nič dobrega ni mogoče utemeljiti na zasnovah laži in pomanjkanju transparentnosti. Iskati in vedno izbrati resnico ni lahko, pa vendar je temeljna odločitev. Globoko mora zaznamovati bivanje vsakega posameznika in družbe, če želimo, da je ta pravična in poštena. Svetost človeškega bitja za vsakogar zahteva spoštovanje, sprejemanje in dostojno delo," je še dejal papež in obsodil korupcijo , izkoriščanje delavcev in nezakonitosti.

Udeležencem simpozija Cerkve: Ne smemo se zapreti v strukture, ki nam dajejo lažno varnost

Povod za papežev obisk Firenc je narodni simpozij Cerkve v Italiji, ki ga pripravijo vsakih deset let. Tokrat udeleženci razpravljajo o novem humanizmu in vlogi krščanstva. Zbrane je dopoldne nagovoril tudi sveti oče, ki je poudaril, da je Jezus temelj našega humanizma. Kot On naj bi živeli v ponižnosti, brez interesov in po blagrih.  

Papež je najprej prisluhnil pričevanjem, med katerim sta mož in žena povedala, kako sta dobila ničnost prejšnjih zakonov obeh. Spregovorila sta o njuni duhovni rasti, pa tudi o ranah in ranljivosti. Zdaj v centru Betanija pomagata zakoncem v stiskah. Usmiljenje, ki sta ga sama doživela, želita zdaj deliti naprej ranjenim družinam.

Albanski duhovnik, ki živi v Italiji, pa je pripovedoval, kako se je srečal z Bogom. Po pobegu iz Albanije je kot mlad fant živel na ulici, bil pa je tudi povsem obupan. Domov se ni mogel vrniti, ker ni imel nič denarja. Prosjačil je po ulicah, dokler ni potrkal na vrata neke cerkve. Odprl mu je duhovnik, ki mu ni ponudil le miloščine, ampak ga je povabil na svoj dom. Dejal mu je: Zame je na vrata potrkal Kristus. Tam je devet let živel kot njegov sin, dokler duhovnik po hudi bolezni ni umrl.

K maši je najprej hodil zato, ker so takrat šli tudi vsi prijatelji, s katerimi se je igral. Potem mu je postala všeč, sprejel je zakramente, kasneje je začutil klic in postal duhovnik. Svojo pretresljivo izpoved je sklenil z mislijo, da je novi humanizem, ki je vodilna nit letošnjega simpozija, prav v tem, kar mu je rekel duhovnik, ko ga je prezeblega in lačnega sprejel: Zame je na vrata potrkal Kristus.

Sledil je skoraj enourni papežev nagovor, v katerem je poudaril, da Bog ni poslal svojega Sina na svet zato, da bi svet obsodil, ampak da bi ga odrešil. Humanizem zato po papeževih besedah lahko temelji le na osebi Jezusa Kristusa, ki je za nas umrl in vstal. Jezusovo obličje na križu, izpraznjeno in trpeče, nas spominja na mnoge naše ponižane brate, je dejal papež. Če se ne ponižamo, ne bomo videli njegovega obličja in njegove polnosti. Brez tega ne bomo razumeli ničesar od humanizma. Naše besede bodo lahko lepe in prefinjene, ampak ne bodo besede vere, je bil odločen Frančišek.

Nato pa je predstavil tri vidike krščanskega humanizma. Med njimi je najprej omenil ponižnost. Božja slava, ki je zažarela v ponižnosti betlehemske votline in v nečasti Kristusovega križa, vedno preseneča, je dejal.

Drug občutek, ki nas vodi v novem humanizmu je delovanje brez interesov. Moramo namreč iskati srečo drugega in ne svoje. Krščanstvo je vedno usmerjeno navzven, k drugim, je poudaril. „Ne smemo se zapreti v strukture, ki nam dajo lažno varnost, v predpise, ki nas spreminjajo v nepopustljive sodnike, v navade, v katerih se počutimo mirni“.

Naša dolžnost je delati, da bo ta svet postal boljši je dejal in dodal, da je naša vera revolucionarna. Slediti moramo spodbudi Svetega Duha, da gremo iz sebe in postanemo ljudje upodobljeni po Jezusovem evangeliju. Šele takrat, ko smo sposobno darovati sami sebe, lahko obrodimo sadove.

Naslednji občutek Jezusovega ravnanja pa so blagri. V njih nam Gospod kaže pot, po kateri lahko pridemo do prave sreče. Do nje pridemo samo, če smo ubogi v duhu; če imamo odprto srce navdihom Svetega Duha, je poudaril papež.

Vse to nam govori, da ne smemo biti obsedeni z močjo, tudi, ko je to v dobro Cerkve, je poudaril. Če Cerkev ne bo imela Jezusovih občutkov, bo po njegovih besedah izgubila smer. Cerkev, ki misli sama nase in na svoje interese, je žalostna. Blagri so ogledalo, v katerem naj bi se gledali, je dejal in dodal: To ogledalo ne laže.

Veliko navdušenje med udeleženci srečanja je požela njegova misel, da ima rajši poškodovano Cerkev, kot pa Cerkev, ki je zaprta v svojo varnost. „Nočem Cerkve, ki jo skrbi, da bo v središču pozornosti.“

Zatem je Frančišek omenil dve skušnjavi, ki lahko zavajata Cerkev. Prva jo spodbuja, da ne bi bila ponižna. Spodbuja jo k natančnemu načrtovanju in pravilom, ki ji daje varnost in občutek, da je boljša od drugih. V takšni Cerkvi ne pustimo delovati Svetemu Duhu. Krščanski nauk ni zaprt sistem, ki ne omogoča vprašanj in dvomov, ampak zna oblikovati telo, ki se spreminja. Krščanski nauk se imenuje Jezus Kristus, je dejal Frančišek. Reforma Cerkve po njegovih besedah pomeni vkoreniniti se v Kristusa in se pustiti voditi Svetemu Duhu. Gre za svobodno Cerkev, ki je odprta izzivom sodobnega časa. Nikoli ne sme biti obrambna, ker bi se bala, da bo kaj izgubila. Ko se srečuje z ljudmi, upošteva navodila sv. Pavla: vsem sem postal vsem, da bi vsaj kakšnega pridobil za Kristusa.

Druga skušnjava pa je skušnjava agnosticizma. Vodi nas do vere, ki je zaprta v subjektivizem, kjer nas zanima le določena izkušnja.

Ob sklepu je dejal, da sta ključ za ljudski humanizem bližina ljudem in molitev. Če izgubimo stik z ljudmi, izgubimo človečnost in ne gremo naprej, je poudaril.

Vse to naj naj bi pomagalo živeti svetost krščanstva, ki ima dva stebra: poslednja sodba – lačen sem bil in ste mi dali jesti,... - in blagre. Vse zbrane je povabil k oznanjanju Jezusa Kristusa, novi evangelizaciji in skrbi za uboge, zapuščene, zatirane. Posebej pa jim je na srce položil tudi dialog in življenje v kulturi srečanja. To pomeni razpravljati skupaj, se tudi skregati, a iskati skupno dobro. Ne smemo se bati dialoga in kritike, saj nam to pomaga, da ne bi nauka spremenili v ideologijo, je poudaril. Delali naj bi skupaj z vsemi ljudmi dobre volje. Cerkev pa naj bi dala tudi svoj prispevek v javnih debatah. Verniki so namreč državljani. Narod je skupno delo, nenehno v ustvarjanju. Mlade je pozval, naj bodo močni, naj premagajo apatičnost ter se naučijo biti vzorni v delovanju in govorjenju. „Ne glejte življenje iz balkona, ampak se vključite v delovanje“, jih je povabil.

Probleme naj ne bi živeli kot težave, ampak kot izzive. Šli naj bi na obrobja in nikoli gradili zidove, ampak odprte trge in poljske bolnišnice. Tako naj bi po papeževih besedah prispevali k temu, da bo imela Cerkev materinski obraz.

Papež med mašo: Jezusov učenec mora ohranjati živ stik z ljudmi

Potem ko je kosil z ubogimi, je popoldne na stadionu daroval sveto mašo. V nagovoru po evangeliju je poudaril, da bi morali Jezusovi učenci vedeti, kako razmišljajo ljudje, njihovi pastirji pa naj bi jim bili blizu v vsakodnevnem življenju in njihovih potrebah. Samo tako jih bodo lahko vodili do Jezusa.

Papež je v nagovoru po evangeliju izhajal iz Jezusovega vprašanja učencem: »Kaj pravijo ljudje, kdo je Sin človekov?« Jezusa namreč zanima, kaj ljudje mislijo. Če učenec ne ve, kaj mislijo ljudje, se izolira in jih začne soditi v skladu z lastnimi mislimi in prepričanji. "Ohranjati zdrav stik z realnostjo, s tistim, kar ljudje živijo, z njihovimi solzami in veseljem, je edini način, da jim lahko pomagamo, jih vzgajamo in govorimo," je dejal papež Frančišek. Samo tako jim lahko tudi pomagamo, da se njihovo srce odpre za poslušanje Boga.

Drug poudarek papeževega nagovora je bilo povabilo k osebni veri. Samo če Jezusa prepoznamo v njegovi resnici, bomo zmožni videti resnico in prispevati k polni humanizaciji družbe.

Na Jezusovo vprašanje je Simon Peter odgovoril: "Ti si Kristus, Sin živega Boga." Ta odgovor po papeževih besedah vsebuje celotno Petrovo poslanstvo: varovati in oznanjati resnico vere, braniti in pospeševati občestvo med vsemi Cerkvami ter ohranjati disciplino Cerkve. Ob tem je sveti oče spregovoril o resnici vere, ki se je ne moremo dotakniti, če ne vstopimo v skrivnost Jezusa Kristusa, če njegova občutja ne postanejo naša.

Naš cilj pa je po papeževih besedah doseči občestvo med božjim in človeškim. Bog in človek se od vedno iščeta. Prava modrost je namreč samo v povezanosti s Kristusom in v služenju Cerkvi, je poudaril sveti oče in dodal, da ima humanizem vedno obraz dejavne ljubezni. To naj bo tudi dediščina za celotno Italijo, je še dejal Frančišek.