Žalovanje je proces prečiščevanja našega odnosa s pokojnim

Slovenija | 28.10.2015, 18:21 Nataša Ličen

Ko človek izgubi nekaj vrednega, mu je žal. Za ljudi so najvrednejša stvar na svetu ljudje. Po izgubi ljubljenega bližnjega – pa tudi stvari, ki nam je pri srcu – je žalovanje domače zdravilo za dušo in telo, ki zdravi srčno rano, srce pa odpira, da bo zmožno videti nove možnosti in življenjske naloge ter se zanje ogreti. Zdravo žalovanje hrani našo povezanost s pokojnim čez mejo tega sveta in z Življenjem, v katerem verujemo, da živi. Tako piše v uvodu novembrskega članka, ki ga pod naslovom OSKRBA ONEMOGLIH – VZPON NA VRHOVE SOLIDARNOSTI v reviji Ognjišče ustvarja prof. dr. Jože Ramovš. O tem smo spregovorili tudi v oddaji Za sožitje.

Po smrti ljubljenega bližnjega zazija v človekovem srcu velika praznina

»Čim globlji je bil odnos do pokojnega, tem večja praznina ostane za njim. Žalovanje gradi most čeznjo, da postanemo spet sposobni zdravega stika s samim seboj in z vsem, kar nam je ostalo, z drugimi ljudmi in svetom okrog sebe ter z nalogami, ki nas čakajo. Žalovanje je tudi duhovni most za odnos s pokojnim onkraj tega sveta. Izguba ljubljenega človeka je bolečina, ki boli telesno, boli v duši, vrže nas v posebno socialno osamo ob vsej množici ljudi. Žalost je velikokrat pomešana med druga čustva in razpoloženja, zlasti med razočaranje, obup, jezo in zavist. Zato mora biti žalovanje celostno: telesno, duševno, socialno in duhovno. Jok, žalna obleka, obiskovanje groba, goreča sveča in podobno so materialni del žalovanja, ki zdravi telo. Ko skeli razbolelo doživljanje in v spominu obujamo spomine na pokojnega, se obnavlja naša duševnost. Ko žalujemo skupaj z bližnjimi, se pogovarjamo o pokojnem in o tem, kar moramo narediti – morda v njegovem imenu, ker sam tega več ne more, ko skupaj zanj molimo, se celijo naše socialne in duhovne rane po izgubi. Če jokamo vsak posebej, zanemarjamo bližino drugih, ki nam je dana. Od nekdaj so ljudje jokali skupaj in se tudi veselili skupaj.«

Veselite se s tistimi, ki se veselijo, in jokajte s tistimi, ki jočejo. (Rim 12,15)

»In še nekaj: žalovanju je treba pustiti čas. Ne da se ga pospešiti. Vsakdo ima ob vsaki izgubi svoj urnik in trajanje žalovanja. V pretekli tisočletni tradiciji so običaji v skupnosti vodili ljudi tudi pri žalovanju; za bližnjimi so npr. nosili črnino eno leto. V današnjih razmerah si mora vsakdo sam najti primeren način in dolžino žalovanja. To je dobro, ker vse to lahko prilagodimo svojim potrebam, obenem pa je nevarno, da se za zdravo žalovanje ne potrudimo zavestno. Ovira zdravega žalovanja so tudi naši strahovi in človeški oziri. Če izgube, krivice ali krivde človek ne odžaluje, mu ostajajo v podzavesti brazgotine, ki zelo ovirajo kakovost življenja in sožitja; doživljajsko otopeva, kar je ena najhujših duševnih poškodb. Kakovostno žalovanje zmehča boleče zatrdline v naši zavesti. Ob smrti bližnjega naše spremljanje umirajočega preide v žalovanje. Ko v njem življenje ugasne, je pred nami še vedno toplo bitje. Če ga gledamo celostno z vsem, kar je bil za nas in sam v sebi, nas ni strah ob mrtvem. Ob njem in z njim smo do pogreba, ko vdano predamo zemlji njegove telesne ostanke. Poslavljanje ob mrtvem svojcu je nepogrešljiv del žalovanja za vsakega od bližnjih – starega, v srednjih letih in za otroka.«

Ljudje po izgubi velikokrat ne vedo, kaj naj store

»To je čas poslavljanja. Ne hiteti! Skušajmo narediti obred – to, kar bi bilo pokojnemu všeč. Vzemimo si čas, da mu izrazimo hvaležnost za vse, kar nam je pomenil. To naj bo intimen trenutek. Ni predpisa, da je treba umrlega odpeljati od doma takoj. Je pa pomembno, da maziljenje in preoblačenje opravimo v prvih urah po smrti. Mrliškega oglednika se pokliče v roku štirih ur. Ko je leta 1996 umrl Trstenjak, je od zgodnjega jutra do poznega popoldneva ležal doma na svoji postelji, kjer smo se številni prijatelji in znanci poslovili od njega; kako spokojen mir in globoko duhovno vzdušje je velo tedaj v njegovem stanovanju. Tudi pri obeh svojih starših imam lepo življenjsko izkušnjo poslavljanja na domu. Otroke je treba vključiti v poslavljanje ob truplu svojca. Z njim so imeli živ odnos, zato potrebujejo otipljivo obliko, da se od njega poslovijo. Potrebujejo dobro izkušnjo o srečanju s smrtjo, da se bodo z njo prav srečevali skozi življenje pri drugih in na koncu s svojo. Strahove delamo otrokom mi in ne umrli! Z otroki se je treba ob umrlem pogovarjati. Žalovanja za človekom ni samo prilagajanje na njegovo izgubo, ampak tudi nekaj najbolj osebnega v odnosu do pokojnega. Je proces prečiščevanja našega odnosa z njim, čas odpuščanja in sprave, navezovanje duhovnega stika z njim čez meje tega sveta. Ta proces je intimen, v njem si je treba dovoliti, da čutimo. To ni delovanje, ampak čas, da smo sami s sabo.«

Žalovanje je različno od človeka do človeka

»Drugi imajo včasih pričakovanja o tem, kako bi se morali pri žalovanju obnašali. Seveda se prilagodimo zunanjim razmeram, žaluje pa človek v sebi in po svoje. Včasih se zaradi različnega načina žalovanja med družinskimi člani pojavijo občutki krivde in jeze. Ko pa pri tem človek bližnjemu pove, kaj doživlja in kaj hoče pri žalovanju, se te napetosti ne le zgladijo, ampak se svojci globlje spoznajo in zbližajo. Ko nekdo žaluje, moramo biti do njega zelo obzirni. Ne silimo ga v pogovore, če tega ne želi. Če se želi pogovarjati, pozorno sodelujmo pri temi, ki prihaja iz njega, sami pa ne narekujmo vsebine. Največkrat je dovolj, da mu dobesedno stojimo ob strani, molče in s sočutjem. Ljudje smo različni tudi v prebolevanju žalosti: nekateri potrebujejo pogovor s svojcem ali prijateljem, drugim bolj ustreza mir, da »gredo v puščavo« in sami globoko doživljajo ta osebna čustva, ali pa se v tišini izpovedo pokojniku ali Bogu. V družini ima vsakdo svoje mesto in ko kdo umre, njegovo mesto ostane prazno. Podobno je v prijateljski družbi ali skupini. Prazen stol za mizo pri skupni večerji je v času žalovanja povod, da se o pokojnem lepo pogovarjamo in da se po smrti prvega družinskega člana navadimo skupaj zmoliti za njegov večni pokoj in mir vsem pokojnim.

Za Slovenijo so značilna zelo lepo urejena pokopališča

»Urejen in okrašen grob ter tih postanek živih ob njem je izraz hvaležnega spoštovanja do pokojnih svojcev. To je lahko pristen trenutek žalovanja in zdravilno zavedanje svoje umrljivosti (memento mori), ki pomaga smiselno živeti in delati, dokler nam je še dan čas. Sveča je simbol: svoj smisel dosega s tem, da gori in sveti okolici; sama pri tem izgoreva in dogori. Goreča sveča je skupaj z grobom prednikov, od katerih sadov živimo, zgovoren simbol človekovega bistva – solidarne ljubezni. Samo ta omogoča razcvet življenja posamezniku, v skupnosti pa lepo sožitje. Za simbolično govorico je dovolj ena sveča. Poln grob sveč, ki jih ljudem vsiljuje potrošniški trg, ovira globlje doživljanje in osveščanje.«

Vsak človek zasluži po smrti spoštovanje

»Kakor z zimo odmrejo vsi škodljivci in se vsi gnojni odpadki presnovijo v gnojilo za pomladno rast, tako s človekovo smrtjo odmre vse njegovo slabo in šibko. Stari Rimljani so imeli v obdobju, ko so bili kot narod močni in zdravi, pregovor O mrtvih samo dobro, grobovi pokojnih (nekropole, katakombe) pa so bili njihov najbolj zaščiten kraj. Ko so šli proti zatonu pred svojim propadom, so nekateri njihovi oblastniki oskrunili tudi katakombe s preganjanjem kristjanov. Iz grškega kulturnega izročila imamo ohranjeno spoštovanje mrtvih in pravico do groba v vrhunski umetniški besedi Antigone. Tudi v judovskem izročilu in pri vseh drugih kulturah – od tiste davnine, ko odkrivamo sledi človeka, sta med najbolj posvečenimi izročili pokopavanje mrtvih in spoštljivo spominjanje pokojnih. Dvema novima generacijama Slovencev po drugi svetovni vojni pušča hudo travmo dejstvo, da je bil tisočem prepovedan grob in odvzeto posmrtno človeško dostojanstvo; ta travma ostaja v človeški globini potomcev oblastnikov in pobitih. Generacija, ki te čase še pomni, je svojim potomcem pustila zahtevno nalogo, da v naši skupnosti razrešijo to podedovano breme z zdravim narodnim žalovanjem nad vsemi pokojnimi, vsemi krivicami, vsemi krivdami in vsemi zmotami.«

Prof. dr. Jože Ramovš, Inštitut Antona Trstenjaka za gerontologijo in medgeneracijsko sožitje. Članek je objavljen v novembrski številki revije Ognjišče. Prisluhnite še radijski različici razmišljanja o žalovanju.