Resničnost ni najhujša, najhujši je beg pred njo

Radijski utrip | 24.10.2015, 12:00 Mateja Feltrin Novljan

V oddaji Za življenje, za danes in za jutri smo z duhovnikom dr. Karlom Gržanom govorili o tem, kako pomembno je odpustiti sebi. „Po težki lekciji sem malce utrujen, v sebi pa globoko miren. Vedno znova se zahvaljujem, da imam vero, ker v življenju potrebuješ trdno osnovo, na kateri strojiš, se umiriš, iz katere črpaš stabilnost in moč in res Bogu hvala, da imam Boga. Bog me ni zapustil, ko sem jokal in se obtoževal, takrat se je sočutno sklanjal k meni in me v moji globini umirjal. To je temeljna potreba, da ne bežiš pred samim seboj, da se ne ustrašiš samega sebe. Samega sebe bi se lahko ustrašil, ampak ker se Bog sklanja k meni, lažje sprejmem in nisem odvisnik od razpoloženja, dogajanj bližnjih situacij, ki so okrog mene. Gre za temeljno svobodo, temeljni mir, temeljno območje učenja,“ je izbiro tematike pojasnil dr. Karel Gržan.

„Sposobnost soočanja s seboj je odločujoče tudi v soočanju z našimi bližnjimi. Če se nisem pripravljen soočiti s seboj, s svojo resničnostjo, bom umeten, narejen tudi odnosu do bližnjih. Jezus je rekel, da je naš učitelj, mi vsi smo pa učenci življenja in preprosto se je treba na tej osebni ravni dati učiti življenju. Sam se se moral predvsem v tem mesecu marsikaj učiti in tudi naučiti, marsikaj sprejeti, dopustiti se soočiti s svojo realnostjo, si odpustiti, da sem lahko stopil naprej“ je poudaril duhovnik dr. Karel Gržan.

V oddaji smo odgovorili poslušalki, ki nas je opozorila, da premalo oddaj namenjamo samskim. Tudi dr. Karel Gržan je duhovnik in zato samski, a vendarle nikoli sam, je takole odgovoril: „Sam kot samski bi vendarle rekel, da jaz ne morem živeti sam, pletem odnose in z njimi živim. Vse čas pletem odnos z Bogom, sam ne bi zmogel. To temeljno dogajanje, odnos do Boga, se zrcali tudi v odnosu do drugih. Če sem sam nataknjen, bom to zrcalil na druge, nekdo bo lahko to še bolj neposredno sporočil svojim najbližjim. Tisti, ki ste poročeni in tisti, ki nismo, v resnici živimo zelo podobne stvari. Od odnosov, ki se pletejo med zakonci, se učim in vem, da smo si bližje, kot bi se zdelo. Življenje nas združuje, ne ločuje. Lepo je biti vsak s svojim načinom vpet v način življenja, kot ga živijo drugi.“

Naprej moramo odpustiti sebi

„Ljudje, ki niso sposobni sebi dopustiti realnosti in si tudi odpustiti, tudi drugim ne morejo odpustiti. Tisti, ki ne morejo odpustiti drugim, naj se vprašajo, kdaj so si zadnjič morali odpustiti neko stvar. Če si je niso, se morda težko soočajo s celovito resničnostjo svojega življenja. Tu smo vpeti med hudo in dobro in nismo samo dobri. Človek beži pred tem, toda pomembno si je priznati, treba se je opravičiti in potrebno se je spremeniti, sicer te napake spreminjajo,“ poudarja Karel Gržan.

"Ko soočenje s sami s seboj povežeš z Bogom, potem lažje vstaneš in se na nek način napotiš k predrugačenju svojega življenja, medsebojnih odnosov, meni dr. Gržan: „Dokler pa zavračaš soočenje s samim seboj, si agresiven v odnosu do drugih, ker si agresiven do svoje notranje resničnosti, ker je ne sprejemaš kot izziv in kot dobro priložnost. Mnogo lažje je odpustiti drugim in biti velikodušen, ampak dokler ne odpustimo sebi, tudi odpuščanje drugim ni tako globoko in tako izraženo z naše notranje osebne resničnosti, ko bi bilo, če bi tudi sami sebi priznali, da smo samo učenci življenja in da se vsi skupaj učimo, da se vsak izmed nas pogosto tudi zmoti, da je vsak izmed nase tudi nedodelan. Če pomislim samo nase, do koliko uvidov prihajam šele sedaj, ko sem starejši, prej ni bil čas, moral sem dozoreti do tega trenutka in veste, v življenju ni nikoli dolgčas, v življenju so vedno priložnosti za naslednji korak. Dokler ne bomo prestopili praga večnosti, se bomo učili, bomo učenci življenja. To je dobro, saj če se ne bi učili, bi bilo dolgčas. Včasih si sicer želim, da bi bilo malce manj dogajanj v tem nenehnem prerojevanju, v teh nenehnih metamorfozah, spreminjanih, ker ne prinašajo lagodja, je pa človek po njih vedno bolj svoboden. Vedno bolj nas Bog vrača k nam samim. Ko nas bo dovolj vrnil, takrat bomo verjetno lahko večni.“

Šibka področja so priložnost za spreminjanje

Živimo v času, ki nam ponuja mnoge podobe idealnosti. Tudi starši moramo ovrednotiti, kje je otrok dober in se soočiti s šibkimi točkami, spodbuja dr. Karel: „Otroka moramo odkriti v njegovi odličnosti, obenem pa je zelo pomembno, da se ne ustrašijo soočit še s tistim področji, ki so nedodelana, ki jih je potrebno spremeniti in dejansko obstati ob tem miren. Otroku na ta način pokažemo, da je to njegovo področje priložnosti za spreminjanje, ki je potrebno za to, ker je človek obvezan z življenje pred Bogom in bližnjimi. Samoljubna svoboda še ni resnična svoboda. Vsi se moramo preoblikovati od te sebične svobode, ko bi si privoščili, kar koli hočemo, do resnične svobode, ki je v sožitju. Bog je sveta trojica, je popolna svoboda, ampak v sožitju. Ko dosežemo to harmonija v odnosu tudi mi, ki smo samski, nikoli nismo samski - živiš v odnosu do stvarstva … To je delo, to je naše poslanstvo, mi se moramo naučiti tako ljubiti, da bomo na koncu božanski. Zelo pomembno je, da nas naši najbližji prepoznajo v odločnosti in tudi v priložnostih usklajevanja, dograjevanja …“

Spremeni sebe in spremenil boš svet

To misel gotovo poznate, v pogovoru jo je z izkušnjo podprl tudi dr. Karel Gržan: „Ko dozoriš do neke stopnje, ti bo učitelj, Jezus, dal lekcijo, s katero se boš soočil. Zato se je potrebno postopno soočati in rasti, življenje ni dolgčas, je spreminjanje v smeri vedno večje prijetnosti. Hujše je nesoočiti se, ne se spreminjat, ker se zamoriš sebe in druge. Spreminjati se po teh postopnih lekcijah pa je osvoboditev. Lekcija je sama po sebi vedno zahtevna, potem je pa tako dobro. Ne misli, kako se mora drugi spremeniti, poglej sebe. Vsi smo na začetku samski, ampak ne brez Boga. Vedno smo vsaj štirje: Bog kot sveta trojica in jaz.“