Janša: Slovenski narod je bil pred 70 leti obglavljen

Slovenija | 12.10.2015, 15:22

V Polhovem Gradcu so se včeraj spomnili 70 letnice konca druge svetovne vojne in 20 letice postavitve spomenika žrtvam revolucionarnega nasilja. Slavnostni nagovor je imel predsednik SDS in poslanec Janez Janša. Spomnil je na lažne mite o narodnoosvobodilnem boju ter izrazil obžalovanje, da je bilo treba čakati do slovenske osamosvojitve, da so vsaj nekateri slovenski zgodovinarji razgalili vso tragiko tistega časa in zlo, ki je stalo za zlorabo tako imenovanega mita o NOB za povojni prevzem oblasti.

Slovesnost se je začela s sveto mašo za vse žrtve revolucionarnega nasilja. Janša je na slovesnosti po maši med drugim spomnil, da so do 9. maja 1945 slovenske partizanske enote na Slovenskem brez boja pobile preko 4200 moških, žensk in otrok, civilistov. "V tem času so vse slovenske partizanske enote uničile precej manjše število okupatorjev," je spomnil predsednik SDS in dodal, da so slovenski partizani med drugo svetovno vojno požgali več slovenskih domačij in vasi kot vsi trije okupatorji skupaj.

"Te številke in podatki govorijo o tem, da ni šlo za narodnoosvobodilni boj, da je sicer veliko ljudi - posebej na Primorskem, kjer so imeli izkušnje s fašizmom po prvi svetovni vojni - na stotine ljudi poprijelo za orožje zato, da bi se borili za domovino proti okupatorju," je poudaril Janša in spomnil tudi na genocid izvršen nad slovenskim narodom po 9. maju 1945. "Na slovenskih teh je bilo po koncu vojne pobitih bistveno več ljudi kot med celo vojno skupaj na vseh straneh. In ti ljudje so bili pobiti, pripadniki slovenskega naroda, ta tragični razkol še danes živi."

"Slovenki narod je bil pred 70 leti obglavljen," je še povedal in spomnil, da se danes skuša resnico omejevati na ta način, da se jo zapira v čim ožji javni prostor, da se je enostavno ne da v širšo javnost. "Za to se uporabljajo predvsem medijski monopoli in vzgojno-izobraževalni sistem. In zaradi tega so take slovesnosti kot je današnja z branjem imen tistih, ki jih je potrebno vrniti v naše narodno občestvo, v naš kolektivni spomin, še posebnega pomena. Niso samo dejanje spoštljivega spomina, so tudi boj za resnico," je povedal prvak SDS Janša v Polhovem Gradcu.

Celoten nagovor predsednika SDS Janeza Janše

Spoštovane gospe in gospodje, dragi sorodniki, dragi rojaki!

Iz teh pretresljivih pričevanj, ki smo jih slišali danes, si lahko ustvarimo sliko o tem, pred kakšno preizkušnjo je bil postavljen slovenskimi človek pred 70 in 75 leti. V pridigi smo slišali pretresljiv zapis italijanskega kurata, ki govori o preizkusu tistih, ki so bili obsojeni na smrt. Na usmrtitev so čakali v neki hiši, kjer je okupator pozabil orožje in vprašamo se lahko – zato, da razumemo tisti čas -, kaj se je dogajalo v mislih teh mož in fantov, ki so imeli pred seboj možnost, da rešijo svoja življenja, pa te priložnosti niso izkoristili. V tisti hiši so namreč ostale njihov žene, hčerke, njihovi najljubši in če bi oni izkoristili priložnost in rešili svoja življenja - ali to vsaj poskusili -, bi ogrozili njihova. In pri tej izbiri ni šlo za pomanjkanje poguma, ampak je šlo za bistveno večji pogum, ko so žrtvovali svoja življenja zato, da ne bi ogrozili življenj svojih najdražjih.

Na drugi strani tega državljanskega spopada, za katerega je temeljni vzrok okupacija, ki je ustvarila razmere, kjer se je lahko neka mašina preko orožja polastila vzvodov, preko katerih je kasneje na krvav način prišla do oblasti, skratka sredi tega časa, sredi tega začetnega časa, ki se mu reče tuja okupacija, si nekdo zamisli, da je to priložnost za osvoboditev slovenskega človeka, za ustvarjanje bolj pravičnega družbenega reda, kot se je tedaj govorilo, ampak za prevzem oblasti.

Na zasedanju tako imenovanega protifašističnega sveta je eden od ideologov te strani Moša Pijade zapisal, da komunisti ne bodo nikoli prišli do oblasti, v kolikor ne bodo ustvarili na tisoče, na deset tisoče zdomcev, ljudi brez premoženja, ljudi, ki se želijo maščevati za krivice. To pa lahko storijo predvsem tako, da dražijo okupatorja, da malo postreljajo in potem zbežijo, okupator pa bo požigal vasi, izvajal represalije in ljudje bodo hočeš nočeš morali stopiti v njihove vrste. To je bila osnovna taktika komunistov. Na eni strani so pod lažno krinko narodnoosvobodilnega boja v svoje vrste pritegnili mnoge iskrene domoljube, izkoristili njihovo domoljubje za državljanski spopad, po drugi strani pa so – kot je zapisal Moša Pijade – okupatorja zgolj dražili, zato da so ti streljali talce, požigali slovenske vasi, izvajali nasilje, da se je ustvarjala slika nekega narodnoosvobodilnega boja.

Ko smo v šolah, ki smo jih obiskovali, morali poslušate te lažne mite o narodnoosvobodilnem boju, me je že zelo zgodaj začelo zanimati vprašanje, zakaj v teh mitih ni nobenih številk. Vse veličastno, črno-belo, ampak nikoli nobenih resnih številk. Tudi v knjigah, ki smo jih nekdaj morali prebirati za bralno značko, teh stvarnih dejstev nikoli ni bilo v teh povzetkih, ki jih običajno vsebuje zgodovinski učbenik. Čakati smo morali do slovenske osamosvojitve, da so vsaj nekateri slovenski zgodovinarji te številke, te krute številke, zapisali. In te številke razgaljajo vso tragiko tistega časa in vse zlo, ki je stalo za zlorabo tako imenovanega mita o NOB za povojni prevzem oblasti.

Preden je na slovenskih tleh sploh nastala prva vaška straža, ko so slovenski možje in fantje najprej poprijeli za orožje, da so obranili svoj dom, so partizani pobili na stotine ljudi, neoboroženih civilistov, tudi žensk in otrok. Do 9. maja 1945 so slovenske partizanske enote na Slovenskem pobile preko 4200 moških, žensk in otrok, civilistov, brez boja. V tem času so vse slovenske partizanske enote uničile precej manjše število okupatorjev.

Slovenski partizani so med drugo svetovno vojno požgali več slovenskih domačij in vasi kot vsi trije okupatorji skupaj. Te številke in podatki govorijo o tem, da ni šlo za narodnoosvobodilni boj, da je sicer veliko ljudi - posebej na Primorskem, kjer so imeli izkušnje s fašizmom po prvi svetovni vojni - na stotine ljudi poprijelo za orožje zato, da bi se borili za domovino proti okupatorju. Vendar vodstvo nikoli ni imelo tega cilja kot prve prioritete. Že peta jugoslovanska partijska konferenca v Zagrebu, preden je bila Jugoslavija sploh napadena, je sklenila, da bodo komunisti organizirali neke vrste narodnoosvobodilni boj samo pod pogojem, če bodo prej videli možnost za prevzem oblasti. Vse, kar se je kasneje dogajalo, se je delalo v tej luči.

Zadnji tragični oziroma najbolj tragični dokaz in argument za to teoriji pa je genocid izvršen nad slovenskim narodom po 9. maju 1945, po koncu vojne. Tisti, ki so bili iz vojnih časov navajeni na najbolj tragične krivice, so verjeli, da je sedaj vendarle čas, ko ne bo več pobijanja. Pa se je zgodilo ravno to. Na slovenskih teh je bilo po koncu vojne pobitih bistveno več ljudi kot med celo vojno skupaj na vseh straneh. In ti ljudje so bili pobiti, pripadniki slovenskega naroda, ta tragični razkol še danes živi.

Slovenki narod je bil pred 70 leti obglavljen. Predstavljate si, da danes v neko tovarno, kjer dela 1000 ljudi, pride lastnik, odpusti celotno vodstvo, vse inženirje, vse razvojnike, zapre vse laboratorije, uniči pol strojev, to proglasi za nov družbeni red in ta tovarna desetletja ne bo sposobna ustvarjati produktov, ki bi se prodajali. To je sicer groba primerjava, vendar je slovenski narod pred 70 leti izgubil večino svoje elite: ali je bila pobita ali pregnana ali proglašena za drugorazredne brez možnosti za uspeh v življenju. Mnogi izmed vas ste doživeli to tragično izkušnjo. Trajalo je desetletja, da se je to nekoliko razrahljalo, in trajalo je skoraj pol stoletja, da se je ponovno zbralo dovolj energije za to, da smo 1990. najprej z zmago Demosa prišli vsaj do formalne demokracije in leto kasneje do samostojne države. Jaz sem eden izmed tistih, ki smo lahko delali za ta cilj. In še mnogi med vami. Brez kakšnih zadržkov lahko rečem, da je ta tragična izkušnja slovenskega naroda pred 70 leti, to silno trpljenje tistih, ki so morali takrat umreti in njihovi svojci, ki so trpeli še kasneje, prispevalo k temu, da v času te nove preizkušnje za Slovence ni ponovno prišlo do državljanskega razkola. In da smo samostojno Slovenijo dobili brez tega, da bi bila prelita ena sama kaplja bratove krvi.

Res je, da se s tem še ni začel niti nek nov čas, ko bi lahko živeli neko dobo, v kateri bi bilo nadoknadeno vse tiso, kar je bilo izgubljeno pred 70 leti. Žal to ni mogoče. Je pa to vendarle nek čas, ko smo lahko ljudi, ki so bili takrat fizično iztrgani iz našega občestva, vračali v naš kolektivni spomin. Ki so bili ne samo vrženi v različne jaške, kraške jame, tankovske jarke ali pa je bilo nanje nametano mnogi industrijskih odpadkov, kot v Teharjih, tudi na njihov spomin se je nametalo mnogo laži. To se je skušalo – žal se včasih še vedno skuša – naprtiti tudi njihovim potomcem. Vsaj prva leta po drugi svetovni vojni so bila – kot smo tudi danes tukaj slišali – zelo težka. Za tiste, ki so preživeli in tudi tiste najmlajše. Ampak pred četrt stoletja so tudi nastale razmere, da so je lahko začel počasi njihov spomin vračati v naš kolektivni spomin, da se je lahko njihova imena zapisalo na farne plošče, da se lahko - kot tudi danes - javno prebralo njihova imena, da se lahko danes vseeno svobodno priklanjamo njihovemu trpljenju, pogumu in spominu. Tako velike žrtve in tako velikega trpljenja namreč ni možno prikriti niti z industrijskimi odplakami niti z lažmi.

Tam nekje sredi tridesetih let prejšnjega stoletja je Nacionalsocialistična delavska stranka v Nemčiji - polno ime v Slovenij težko slišite, govorijo o nacistih, ampak pravo ime je bilo Nacionalsocialistična delavska stranka pod vodstvom Adolfa Hitlerja - načrtovala, kot so rekli, končno rešitev židovskega vprašanja. Oziroma holokavst, kar poznamo danes kot poskus oziroma fizično uničenje celotnega židovskega naroda. Takrat je – kot to piše v zgodovinskih učbenikih – nekdo od nacističnih veljakov vprašal, kaj bo pa zgodovina pisala o tem. Hitler je na to odgovoril: pusti zgodovino, poglejte, kaj so Turki naredili z Armenci leta 1915. Postrelili so jih. Ali danes še kdo kaj govori o tem? Vprašanje rešeno za večno!? In kako se je Hitler motil! Kar so nacisti počeli z Židi, je danes v zgodovini označeno za najbolj zavržno dejanje, ki je sploh možno. In ga pred zgodovino ne bo mogoče nikoli opravičiti. Ravno letos, sto let po armenskem genocidu, je Evropski parlament sprejel resolucijo o tem dejanju, dal je tudi primer armenskega genocida.

In tisti v Slovenji, ki so verjeli, da bo to strašno trpljenje možno za večno izbrisati iz narodovega spomina, da to ne bo imelo nobenih posledic, da bo kar iz nič iz tega nasilja in zločina nastal nek pozitiven in nov družbeni red, so se motili tako kot se je motil Adolf Hitler v tridesetih letih prejšnjega stoletja. Seveda je - glede na to, da komunizem ni bil v svetovnem merilu niti v Sloveniji vojaško poražen, kot je bil nacionalsocializem - ta razgradnja te ideologije sovraštva in laži toliko težja. To je temeljni razlog za to, da se še vedno zanikajo očitne resnice, ne v tem smislu, da bi kdo z njimi polemiziral, saj se s temi številkami, ki sem jih prej navajal, pravzaprav ne da polemizirati. Danes se skuša resnico omejevati na ta način, da se jo zapira v čim ožji javni prostor, da se je enostavno ne da v širšo javnost. Za to se uporabljajo predvsem medijski monopoli in vzgojno-izobraževalni sistem. In zaradi tega so take slovesnosti kot je današnja z branjem imen tistih, ki jih je potrebno vrniti v naše narodno občestvo, v naš kolektivni spomin, še posebnega pomena. Niso samo dejanje spoštljivega spomina, so tudi boj za resnico. Ta bo na koncu zmagala, vse to, kar se je dogajalo v Sloveniji zadnjih 25 letih, je nesporen dokaz za to, čeprav to včasih izgleda malo drugače. Vendar se stvari same po sebi ne spreminjajo, treba je pri tem aktivno sodelovati. Ko gre za eno od tragičnih posledic obglavljenja slovenskega naroda pred 70 leti, ki je še vedno tu, se ni dalo nadomestiti niti s tem, ko smo po osamosvojitvi lahko ponovno govorili tudi o naših rojakih v zamejstvu in po svetu kot o delu istega občestva in je vsaj iz besednjaka izginila beseda sovražna emigracija. Vendar so kljub tem skupnim naporom nekatere posledice še vedno ostale. Delujejo tako ali drugače tudi politično, ena od teh je – o tem se bomo v prihodnjih mesecih očitno morali veliko ukvarjati - poskus, da se iz Družinskega zakonika izbriše spol. Da se gre po neki poti nekega revolucionarnega preurejanja družbe proti vsem, ne bom rekel vsemogočnim, ampak naravnim načelom. Tam nekje okrog božiča nas verjetno čaka referendumsko odločanje o tem vprašanju in takrat se bo slovenski narod vrednostno stehtal. To bo mnogo več kot tistih nekaj besed v zakonu, šlo bo za odgovor na vprašanje, ali smo v teh 25 letih življenja v samostojni Sloveniji dovolj izkoristili za to, da se normalnost vrne v naš javni prostori in v naše domove. Prepričan sem, da je ta pot nepovratna, da je včasih počasna in zahteva žrtve in mnogo naporov, ampak z našim skupnim trudom lahko gre v pravo smer.

Slovenski pisatelj Ivan Cankar je pred več kot 100 leti zapisal tisto misel, ki jo citirajo in je zelo primerna tudi za naše današnje spominjanje. Zapisal je: Nobena kaplja krvi ni bila prelita zaman in nobena solza ni bila potočena zastonj. V tej luči delajmo za resnico in spravo. Bog živi Slovenijo!

Vir: Demokracija