Mineva pol stoletja od smrti pesnika Antona Vodnika
Slovenija | 02.10.2015, 17:40
Med vrhunskimi umetniki, ki so izšli iz škofovih zavodov, smemo po besedah Franceta Pibernika z vso upravičenostjo imenovati pesnika Antona Vodnika. To si je zaslužil s tehtnim in izvirnim pesniškim opusom, s katerim je katoliško literaturo dvignil na najvišjo umetniško stopnjo. Vodnik, ki je bil tudi publicist in urednik, je umrl na današnji dan pred petdesetimi leti.
Anton Vodnik, ki ga Pibernik uvršča med slovenske klasike 20. stoletja, se je rodil v Podutiku nad Ljubljano. Klasično gimnazijo je končal v Zavodu svetega Stanislava v bližnjem Šentvidu, zatem je študiral umetnostno zgodovino in doktoriral z dizertacijo o kiparju Francescu Robbi. V študentskih letih je urejal revijo Križ na gori, zatem je bil v uredništvu Doma in sveta, kjer je objavljal pesmi, kritike in eseje. Poezijo je objavljal tudi v Ljubljanskem Zvonu, Mladiki, Mentorju, pri Dejanju … V njegovi poeziji zasledimo razvoj od mladostnih pesmi, ki so pretežno abstraktne in poduhovljene, do zrelih pesmi tridesetih let in tistih, po drugi svetovni vojni, ki so bolj čutne, slikovite in estetsko bogate. "Vodnik je dejansko prvotno izhajal iz religioznega ekspresionizma, vendar ga je pozneje modificiral v smislu magičnega realizma. Po vojni se je v nekaterih pesmih res dotaknil aktualnih vojnih problemov, vendar se je nato vrnil k svojih duhovnosti in predvsem v zbirki Glas tišine iz leta 1959 dognal svojo poetiko v modernejšem smislu," je o njegovi poetiki povedal Pibernik.
Njegove najpomembnejše zbirke pa so: Žalostne roke, Vigilije, Skozi vrtove, Zlati krogi, omenjeni Glas tišine in druge. V Družini so ob njegovi smrti 2. oktobra 1965 zapisali, da je bil eden najmočneje duhovno usmerjenih izobražence svojega časa. O njem večkrat piše tudi škof Anton Bonaventura Jeglič v svojem dnevniku, ki so ga te dni izdali pri Mohorjevi.
