Kaj novega prinaša sinoda o družini?

Slovenija | 20.10.2015, 14:20 Marjana Debevec

Sinoda o družini se bo v nedeljo končala. Poznavalci sicer pravijo, da potekata dve sinodi: ena v Vatikanu in ena medijska. Slednja nas poskuša prepričati, da obstaja vojna med konzervativnimi in liberalnimi kardinali in škofi. Mediji kritizirajo prve, češ da nimajo sočutja s sodobnim človekom. Njihov način res bolj spominja na ideologijo kot na vero, je pa po drugi strani tudi pričakovan odziv na številne tokove, ki bi vero in njen nauk radi naredili bolj posvetno.

Nekateri predstavniki najbolj konzervativne struje bi sinodo celo kar ukinili, češ kaj bi razpravljali o stvareh, ki so jasne. Če pa razumemo Cerkev kot občestvo, kot Kristusovo skrivnostno telo, potem je jasno, da je sinoda pravzaprav njena temeljna pot. Ob 50. obletnici ustanovitve sinode, ki smo jo obhajali v soboto, je papež Frančišek dejal: „Sinodalnost je sestavna razsežnost Cerkve in daje najustreznejši okvir za razumevanje hierarhičnega poslanstva. Če vemo, da sta Cerkev in sinoda sinonima, potem tudi razumemo, da znotraj nje nihče ne more biti 'povišan' nad druge. Nasprotno, v Cerkvi je nujno, da se nekdo 'spusti' in služi bratom na poti“, je dejal papež, ki je tudi prepričan, da kljub temu, da je Jezus osnoval Cerkev tako, da je na njen vrh postavil apostolski zbor, katerega 'skala' je apostol Peter, se v Cerkvi, ki je kot narobe obrnjena piramida, vrh nahaja spodaj. „Zato se tisti, ki predstavljajo avtoriteto, imenujejo služabniki, saj so med vsemi najmanjši. Petrov naslednik pa ni drugega kot služabnik Božjih služabnikov“, je dejal in dodal: „Tega nikoli ne pozabimo! Za Jezusove učence včeraj, danes in jutri je edina avtoriteta avtoriteta služenja, edina oblast je oblast križa“.

Pa se vrnimo k sinodi o družini in vprašanju, zakaj o nauku sploh razpravljati, saj je jasen, se sprašujejo nekateri. Vendar pa, ali ga kristjani poznamo? Zakaj je Cerkev v zadnjih desetletjih o njem večkrat molčala? Se je bala izgubiti vernike in se je zato rajši prilagajala svetu? Tako prihaja do dvojnosti: po eni strani nauk, po drugi pa življenje ljudi, ki se v družinskem in zakonskem življenju znajdejo, kako se pač znajdejo, saj nauka in predvsem njegove lepote ne poznajo. Družina je res nekaj prevelikega, da bi jo stlačili v kalupe. Hkrati pa krščanske družine od sinode pričakujejo jasne besede v tem ideološko zmedenem svetu. Kdo bi sicer lahko še bil trdna opora in luč na svetilniku, če ne prav Cerkev?

Po mojem mnenju je zato bistveni namen sinode povezati življenje z naukom – ali bolje, pokazati z življenjem, da nauk lahko deluje in še več, da prinaša svobodo in srečo. To je naloga predvsem nas krščanskih družin in kot so škofje poudarili na sinodi, tudi cerkvenih gibanj. Obrniti je torej treba miselnost in začeti delati z družinami za družine. Obrniti piramido in predvsem služiti ter se nikoli ustaviti. V svetu, kjer živimo, je namreč preveč ran, stisk in trpljenja. Samo sočutna ljubezen, ki zna drugega v polnosti sprejeti, mu podati roko in ga, kar je še posebej pomembno, dvigniti, je tista, ki lahko te rane pomaga ozdraviti, ne pa jih poviti še preden se zacelijo – tako se namreč lahko zagnojijo. Podobno se lahko zgodi tudi, če jih pustimo odprte, brez kakršnekoli pomoči.

Sinoda nam torej prinaša veliko več, kot pa le odgovor na vprašanje, ali bodo smeli ločeni zakonci v novih civilnih zvezah ob določenih dogodkih prejeti zakramente. Spodbuja nas k pozitivnemu pogledu na zakon in družino; spodbuja nas k občudovanju lepote spolnosti, ki so jo sinodalni očetje znova primerjali s Kristusovim podarjanjem v zakramentu evharistije. Spodbuja nas k odprtosti do vsakega človeka, kot je dejal papež: nikoli ne zapirajmo vrat Cerkve. Spodbuja nas k bolj zavzeti podpori mladim in spremljanju parov na poti priprave na zakon. Kako naj se odločijo za neko pot, če pa je sploh ne poznajo?

O tej lepoti družinskega življenja in trdnih odločitvah za vedno je v teh dneh pričeval tudi naš misijonar Peter Opeka. Posebej pa me je nagovoril, v dveh stvareh: prva – če Bog obstaja, potem nihče ne sme iti mimo nas zaman, brez da bi mu darovali našo ljubezen, še posebej tisti, ki se utaplja v brezupu. Druga pa je neizmerna svoboda evangeljskega otroka, ki jo Opeka nosi v sebi. Pustimo tisto, kar se je v stoletjih nabiralo na našo vero in se znova osredotočimo na Božjo Besedo. Ta nas namreč spreminja, je dejal. To pa zahteva vse od nas. Ne moremo se več naslanjati na stare strukture, ampak vedno iskati nove poti, kot nas vabi tudi papež Frančišek in se pustiti voditi Svetemu Duhu. Upam, da bo v tem Duhu izzvenela tudi sinoda o družini.