Papež na pokopališču Verano: Svetost pomeni, da gremo proti toku, a je pot do sreče

Papež in Sveti sedež | 02.11.2015, 09:33 Marta Jerebič

V Katoliški Cerkvi se danes spominjamo vernih rajnih, zanje molimo in obiskujemo grobove. Papež Frančišek bo ob 18. uri obiskal grobove pokojnih papežev v kripti vatikanske bazilike in se tam zadržal v tihi molitvi. Jutri pa bo v vatikanski baziliki maševal za kardinale in škofe, ki so umrli v minulem letu. Na včerajšnji praznik vseh svetih je mašo daroval na rimskem pokopališču Verano. V pridigi je poudaril, da moramo v prizadevanju za svetost iti proti toku, a to je prava pot do sreče.

Svetniki so pred nami v nebeški domovini, spremljajo nas in nas spodbujajo, da gremo naprej na našem zemeljskem romanju. S temi besedami papež Frančišek vse ljudi vabi, da gremo po poti, po kateri bomo dosegli pravo srečo. Ta pot je Jezus, kdor hodi z njim, vstopa v večno življenje:

»To pot je težko razumeti, saj gre za pot, ki gre proti toku, vendar pa nam Gospod pravi, da kdor gre po tej poti, je srečen, slej ko prej postane srečen.«

Papež je nato spregovoril o evangeljskih blagrih. Blagor ubogemu v duhu, saj ima čisto srce, svobodno posvetnih stvari. Blagor žalostnim, saj tisti, ki niso nikoli izkusili žalosti ali bolečine, ne bodo nikoli spoznali tolažbe:

»Srečni so lahko tisti, ki so sposobni biti ganjeni, ki so sposobni v srcu občutiti bolečino v lastnem življenju in življenju drugih. Ti bodo srečni! Saj jih bo nežna roka Boga Očeta potolažila in božala.«

Če smo pogosto nepotrpežljivi, živčni, se pritožujemo in smo domišljavi, nas Evangelij spominja – blagor krotkim, kot so mame in očetje do otrok, ki jih spravljajo ob živce. Nekdo je šel pred nami to pot:

»Jezus je prehodil to pot: kot otrok je preživel preganjanje in izgnanstvo, kot odrasel obrekovanja, pasti, lažne obtožbe na sodišču, vse pa je prenašal ponižno. Iz ljubezni do nas je trpel tudi križ.«

Blagor lačnim in žejnim pravičnosti do drugih in do sebe: nasičeni bodo, saj so pripravljeni sprejeti pravičnost, ki jo lahko da samo Bog, je dejal papež in nadaljeval: Blagor usmiljenim, saj znajo odpuščati, ne sodijo vse in vsakogar, saj se znajo postaviti v kožo drugega. Vsak človek potrebuje odpuščanje: priznati, da smo grešniki, ni formalnost: »To je dejanje resnice. In če znamo drugim dati odpuščanje, ki ga zahtevamo zase, blagor nam!« je dejal papež in dodal, da so svetniki potrpežljivi sejalci miru. Niso srečni tisti, ki sejejo razdor ali tisti, ki vedno delajo zmedo.

Po zgledu svetnikov moramo po papeževih besedah prositi Gospoda za milost, da bi bili preprosti, ponižni, krotki, da bi znali jokati, delati za pravičnost in mir, predvsem pa za milost, da pustimo, da nam Bog odpusti in nas naredi za orodje svojega usmiljenja.