Papež: K svetosti življenja smo poklicani vsi
Cerkev na Slovenskem Petra Stopar
Papež Frančišek je v opoldanskem nagovoru v Vatikanu spregovoril o tem, kakšne in katere svetnike danes proslavljamo. Povedal je, da gre za tiste, ki smo jih tudi mi v življenju srečevali, a se tega nismo niti zavedali. K svetosti življenja smo namreč vsi poklicani, saj bomo le tako dosegli polnost veselja in sreče, za katero nas je ustvaril Bog.
Na začetku opoldanskega nagovora je sveti oče povedal, da danes, na praznik Vseh svetih, še posebej živo čutimo resničnost občestva svetih, naše velike družine, ki jo tvorimo člani Cerkve. V tem občestvu smo tako mi, ki smo še romarji na zemlji, kakor tista velikanska množica tistih, ki so že v nebesih. Ko Sveto pismo govori o Božjem pečatu, s katerim smo zaznamovani pri krstu, to pomeni, da smo v Jezusu Kristusu dejansko postali Božji otroci. Poenostavljeno je to dejstvo približal s primerjavo priimka, ki označuje tvojo pripadnost: smo od Boga. Nadalje je vprašal: „Ali se zavedamo tega velikega daru? Se spominjamo, da smo pri krstu prejeli „pečat“ našega nebeškega Očeta in smo postali njegovi otroci? V tem je temelj poklicanosti k svetosti! In sveti, ki se jih danes spominjamo so prav tisti, ki so živeli v milosti svojega krsta in so ohranili neokrnjen „pečat“ tako, da so skušali posnemati Jezusa in ravnati kot Božji otroci. Zdaj so dosegli cilj, saj končno „vidijo Boga takšnega kakršen je.“
Nato je sveti oče spomnil še na eno značilnost svetnikov in sicer, so za nas zgledi za posnemanje. Pojasnil je, da ko govorimo o svetniki s tem ne mislimo samo na tiste, ki so javno razglašeni, kanonizirani, „temveč za svetnike, lahko bi rekli: „s sosednjega vhoda“, ki so se s pomočjo Božje milosti v vsakdanjih okoliščinah življenja trudili živeti po Evangeliju. Te svetnike smo tudi mi srečevali. Morda je kdo med njimi tudi naš sorodnik ali so prijatelji in znanci. Hvaležni jim moramo biti. Predvsem pa moramo biti hvaležni Bogu, da nam jih je podaril, da jih je postavil v našo bližino kot žive in „nalezljive“ vzore, kako živeti in umreti v zvestobi Gospodu Jezusu in njegovemu Evangeliju“.
Ko posnemamo njihova dejanja ljubezni in usmiljenja je, po papeževih besedah tako, kakor bi podaljšali njihovo prisotnost v tem svetu. In dejansko so ta evangeljska dejanja edina, ki obstanejo pred uničenjem smrti: dejanje nežnosti, velikodušna pomoč, čas, ki smo ga preživeli v poslušanju, obisk, dobra beseda, nasmeh... Ta dejanja se nam lahko zdijo nepomembna, a so v Božjih očeh večna, saj sta ljubezen in sočutje močnejša od smrti.
Opoldanski nagovor je papež Frančišek sklenil s prošnjo k Mariji, Kraljici vseh svetnikov, naj nam pomaga, da se bomo na Božjo milost bolj zanašali in da bomo z vnemo hodili po poti svetosti. Naši Materi naj izročamo svojo vsakdanjo zavzetost in ji priporočamo tudi naše pokojne v trdnem upanju, da se bomo nekega dne sešli vsi skupaj v čudovitem občestvu nebes.
