Papež med avdienco
Papež pri avdienci: zvestoba obljubam je prava mojstrovina človeštva
Svet Marjana Debevec
Papež Frančišek je današnjo katehezo posvetil pomenu zakonskih obljub. Po njegovih besedah namreč družina živi iz obljube zvestobe in ljubezni med možem in ženo. Ta vključuje tudi obvezo za sprejemanje in vzgojo otrok, pa tudi skrb za ostarele, za onemogle ter medsebojno pomoč, da bi mož in žena uresničila svoje talente ter sprejela svoje omejenosti. Zakonska obljuba pa se po papeževih besedah razširi tudi na vse druge očete, matere in otroke, da bi z njimi podelili njihovo veselje in trpljenje v delu za skupno dobro. Družina, ki se zapre sama vase, je protislovje sami sebi; je osramotitev obljube, iz katere se je rodila in ki ji daje živeti, je bil odločen papež.
Danes je zvestoba obljubam zelo oslabljena, je dejal papež. Po eni strani je tako zato, ker je napačno razumljena pravica do samozadovoljitve za vsako ceno in v kateremkoli odnosu povzdignjena kot načelo svobode. Po drugi strani pa zato, ker se odnosi in delo za skupno dobro smatrajo le kot prisila zakona. „V resnici pa si nihče ne želi biti ljubljen zaradi svojih dobrin ali zaradi dolžnosti.“ Moč in lepota ljubezni in prijateljstva sta po papeževih besedah prav v tem, da ustvarjata vezi, brez da bi ljudem vzeli svobodo. Svoboda in zvestoba se torej ne izključujeta, ampak se med seboj podpirata. Pri tem je papež navedel, koliko škode povzroči ne držanje obljub. „Zvestoba pomeni zaupanje, ki ga želimo podeliti in upanje, ki ga želimo gojiti skupaj“, je dejal sveti oče in dodal, da je zvestoba obljubam prava mojstrovina človeštva, pravi čudež, ki nas vedno znova očara in osupne. Zvestobe dani besedi ni mogoče kupiti, ali prodati; ni je mogoče izsiliti, hkrati pa je tudi ni mogoče ohranjati brez žrtve, je dejal papež. Po njegovih besedah nas nobena druga šole ne more naučiti ljubezni, če tega ne stori družina.
V družbi je treba povrniti vrednost zvestobi v ljubezni, je dejal papež ter iz anonimnosti povleči vsakodnevne čudeže milijonov mož in žena, ki vedno znova obnavljajo svoj zakonski temelj, iz katerega živi vsaka družba in ki ga ne more zagotoviti na noben drug način. Tudi Cerkev naj bi po njegovih besedah v družinski povezanosti najprej našla blagoslov, ki ga je treba varovati in se od njega učiti, ter šele potem učiti in urejati s predpisi. Naše zvestobe obljubam so namreč vedno prepuščene Božji milosti in njegovemu usmiljenju. „Ljubezen do družine, v lepih in težkih okoliščinah, je častno delo Cerkve“, je še dejal Frančišek in zbrane pozval k molitvi za sinodo.
