VIDEO: Papež Frančišek odprl sinodo o družini
Cerkev po svetu | 04.10.2015, 14:01 Petra Stopar
S slovesnim evharističnim bogoslužjem, ki ga je v baziliki sv. Petra v Vatikanu vodil papež Frančišek, se je začelo zasedanje že dolgo pričakovane redne škofovske sinode, namenjene družini. Nato je spregovoril o osamljenosti, ljubezni med moškim in žensko ter družini in njenem poslanstvu, kot si ga je zamislil Bog.
Sveti oče je na začetku homilije spomnil na Adama, o katerem govori današnje 1. berilo, in na njegovo osamljenost, ki jo je doživljal vse do trenutka, ko je dobil sebi primerno pomočnico. Adamova izkušnja razodeva človekovo neprimerljivo superiornost nad vsem ostalim stvarstvom. „Hkrati pa drama osamljenosti v današnjem času teži številne osebe, zlasti ostarele, ko jih zapustijo celo njihovi lastni otroci; ovdovele in na toliko moških in žensk, ki so jih zapustile njihove žene ali njihovi možje, na številne ljudi, ki se dejansko čutijo same, nerazumljene in ne slišane, na migrante in na begunce in tolike mlade, ki so žrtve potrošništva in kulture odmetavanja,“ je dejal papež.
Spomnil je, da se našteta dejstva zrcalijo tudi v družini, kjer je vedno manj zavzetosti za nadaljevanje trdnega in rodovitnega odnosa ljubezni, tako v zdravju kot v bolezni, tako v bogastvu kot v revščini. „Trajna, zvesta, vestna, trdna in rodovitna ljubezen je vedno bolj zasmehovana in se nanjo gleda, kot na nekaj zastarelega.“
Obenem je sveti uče ugotavljal, kako imajo najbolj razvite družbe najnižji odstotek rodnosti in najvišji odstotek splavov, ločitev, samomorov in tudi najhujše okoljsko in družbeno onesnaževanje.
Ko je za tem papež Frančišek govoril o ljubezni med moškim in žensko, je zatrdil, da „Bog ni ustvaril človeka bitja zato, da živel v žalosti ali bil sam, temveč za srečo ter da bi delil svojo pot z drugo osebo, s katero bi se dopolnjeval, da bi živel čudovito izkušnjo ljubezni, torej, da bi ljubil in bil ljubljen in bi gledal svojo rodovitno ljubezen v otrocih“. Poudaril je: „Poglejte, kakšne so Božje sanje za njegovo najljubšo stvaritev, torej, da jo vidi uresničeno v ljubezenski zvezi med moškim in žensko, srečno na skupni poti, rodovitno v medsebojni podaritvi.“ Namen zakonskega življenja torej ni samo živeti skupaj za vedno, ampak se tudi za vedno ljubiti.
Ko je nato spregovoril še o družini, je med drugim pokazal na kontradiktornost sodobnega človeka, ki pogosto smeši Božjo zamisel od družini, a ga hkrati privlači in navdušuje vsaka pristna in trdna ljubezen, vsaka rodovitna, zvesta in trajna ljubezen. Opazujemo namreč, da sodobni človek pogosto hodi za začasnimi ljubeznimi, a sanja o resnični ljubezni, teče za mesenimi poželenji, a si v globini želi popolne podaritve. Dejal je še, da je v takšnem dokaj težavnem družbenem in zakonskem okolju Cerkev poklicana živeti svoje poslanstvo v zvestobi, resnici in v dejavni ljubezni.
Že sinoči se je na Trgu sv. Petra zbralo mnogo družin, ki so se udeležile vigilije pred začetkom sinode. Papež je ob tem blagoslovil svečo, ki jo je predenj prinesla ena od družin, nato je povabil k molitvi za sinodo, nad katero naj vse tri tedne bdi Sveti Duh. Kot je dejal, so ravno pred letom dni „na istem trgu klicali Svetega Duha“ in ga prosili, „da bi sinodalni očetje v zvezi s tematiko o družini znali poslušati in soočiti se med seboj s pogledom zazrtim v Jezusa, dokončno Očetovo besedo in kriterij za razlago vsega“.
K takšni molitvi je papež povabil tudi sinoči. Torej, „da bo lahko sinoda zmogla pripeljati do dovršene človeške podobe zakonsko in družinsko izkušnjo in v njej prepoznala, ovrednotila ter predlagala, kar je v njej lepo, dobro in sveto ter objela tudi stanja krhkosti, ki družino postavljajo na preizkušnjo, kot so revščina, vojna, bolezen, žalovanje, ranjeni odnosi, iz katerih izvirajo stiske, zamere in pretrganje vezi“.
Vsaka družina je namreč vedno svetilka, pa naj bo še tako medla, v temini sveta, meni papež. „Tudi Jezusovo človeško življenje se je oblikovalo v naročju družine, znotraj katere je ostal trideset let. Njegova družina, kot mnoge, tam v odročni vasi na obrobju imperija.“
Sveti oče je še povedal, da je družina kraj evangeljske svetosti, ki se uresničuje v najbolj vsakdanjih pogojih. V njej dihamo spomin generacij in poženemo korenine, ki nam omogočijo, da gremo daleč. Je kraj, kjer se učimo prepoznati Božji načrt za naše življenje in ga z zaupanjem objeti. „Je kraj zastonjskosti, zaupne, bratske ter solidarne navzočnosti, ki nas uči iti ven iz samih sebe, da sprejmemo drugega, da odpustimo in sprejmemo odpuščanje.“
Papež je povabil k molitvi za to, da Cerkev ne bi nikoli nikogar imela samo za breme, problem, strošek, kot skrb ali nevarnost, ampak predvsem kot dar, ki ostane tak tudi tedaj, ko se kdo napoti po drugačnih poteh. Po njegovih besedah je Cerkev odprta hiša tudi za ranjene in trpeče.
