"To morate doživet!"

Oddaje 30. 09. 2015, 17:08 Blaž Lesnik

V zadnjih Doživetjih narave sta svoje vtise strnila simpatična Maja Kuzma in Miloš Ganič, ki sta se poleti odpravila po Slovenski planinski poti (SPP). Kljub nekaj začetniškim težavam, ki se jim je pridružilo poslabšanje vremena, sta prehodila 250 kilometrov v desetih dneh brez večjih težav. Prehodila sta jih v popolni tišini, ki sta je vajena že od rojstva. Oba sta namreč gluha.

Dejstvo, da nista slišala šumenja dreves, svojih korakov, morebitnega podora kamenja, ju ni motilo. Maja je pri pogovoru nosila slušni aparat. „S slušnim aparatom malo slišim in vas lažje razumem. A že tisti dan, ko sva začela s SPP, sem si rekla, da želim prehoditi to pot v popolni tišini. Skoncentrirati sem se želela na občutke, razglede. Mi gluhi smo vizualisti. Veliko pozornosti damo očem. Nisva se bala, popolnoma sva bila prevzeta nad hojo.“

Miloš tudi pri pogovoru ni nosil slušnega aparata, zato je Maja s kretanjem (znakovna govorica gluhih) „prevajala“ moja vprašanja in njegove odgovore. Miloš se je spomnil na nasvet Majinega očeta, preden sta šla na pot: „Ko je Majin oče izvedel, da bova šla skupaj po SPP, me je opozoril na kače in mi povedal, da moram uporabljati palico in z njo pravilno hoditi... Zaradi njegovega nasveta sem nosil tudi črne hlače.“

Nekaj izkušenj sta že imela

Majina prijateljica je rada hodila v hribe in začeli so hoditi skupaj. Začeli so z lažjimi turami, najvišji cilj pa je bil Triglav. To je bilo nekaj drugačnega, zanimivega. „Ko smo prispeli na Kredarico, me je bilo strah. Rekli so mi: misli pozitivno, vse bo v redu. Ko smo osvojili vrh, sem bil popolnoma prevzet, navdušen nad to goro“, razlaga Miloš.

Slovenska planinska pot je prinesla nove izzive

Maja se spomina: „Vedela sva, kaj pomeni hoditi v gore. Že najina izkušnja s Triglavom je pokazala, da je treba imeti čelado. Pred odhodom sva kupila veliko opreme (čelade, varnostni pas, dobri čevlji, lahka oblačila). A kot neizkušena gornika sva naredila napako pri stvareh, ki sva jih vzela s seboj. Nahrbtnika sta bila pretežka.“

Pot sta začela v Mariboru in čez Pohorje je šlo v redu. S pretežkimi nahrbtniki sta nadaljevala do Okrešlja in sredi Kamniško-Savinjskih Alp je ob pomanjkanju zaloge hrane in vode padla odločitev: „Ne morem več. Nimava hrane, nočem tvegat“. Tam sta končala in se vrnila v Ljubljano. A gore so ju vlekle nazaj. Sanjala sta jih in odločitev, da nadaljujeta pot, je bila na dlani: “Greva naprej“ Visokogorje sta pustila za drugič, nadaljevala sta čez Idrijsko-Cerkljansko hribovje od Bolnice Franja do Ajdovščine, kjer ju je ujel dež. „Imela sva načrt, da bi nadaljevala do Ankarana, a ker je bilo nevihtno vreme in je tako kazalo tudi za naprej, sva rekla – vrniva se domov!“

Odnehala ne bosta

„Nisva za predajo“, pravi Maja in dodaja, da res želita osvojiti teh 630 km. „Sedaj sva bogata z izkušnjami. Za naslednje leto bova imela zelo dober plan. Seveda pa je veliko odvisno tudi od vremena in službenih obveznosti.“

V oddaji smo se pogovarjali tudi s predsednikom Zveze za šport invalidov Slovenije – Paraolimpijskega komiteja Damijanom Lazarjem. Predstavil je mrežo nevladnih organizacij za spodbujanje rekreacije v naravi – Vsi v naravo. Delovati je začela leta 2014 s ciljem zagotavljati boljše pogoje za vključevanje invalidov in oseb s posebnimi potrebami v šport, rekreacijo.