FOTO: Kolesarsko romanje sklenili v Turnišču

| 06.09.2015, 13:31

Angelska nedelja je praznična marsikje po Sloveniji, predvsem pa v Turnišču, kjer smo danes pripravili slovesnost zlatega jubileja Založbe Ognjišče in srečanje prijateljev Radia Ognjišče. Naši kolesarji pa so jo začeli zjutraj v Kančevcih in to z mislijo, da jih od cilja loči le še dobrih dvajset kilometrov.

Edina postaja na poti do Turnišča je bila Bogojina, rojstna župnija škofa Jožefa Smeja, ki se v marsičem zgleduje pri svojem rojaku duhovniku Jožefu Košiču, saj je tako kot danes škof, dobro stoletje pred njim preizkusil pero kot pesnik, pisatelj, zgodovinar in etnolog.

Manj kot deset kilometrov stran je „duhovno središče“ murskosoboške škofije - Turnišče. Tam so se pred tremi leti naselile sestre klarise, v letošnjem letu posvečenega življenja, pa so dobili še minorite, ki so postali oskrbniki župnije in varuhi božjepotnega svetišča Marije vnebovzete. Njihov samostan Marije matere Cerkveje danes odprt tudi za vas.

Pridigo škofa Petra Štumpfa objavljamo v celoti

Dragi bratje in sestre!

Mnogo ljudi mi je v teh dneh navdušeno povedalo: »Slišali smo, da boste v nedeljo imeli v Turnišču mašo.« »Kje pa ste to slišali?« »Ja, po Radiu Ognjišče že lep čas o tem govorijo, pa tudi v Ognjišču je o tem pisalo.«

Ljudje so poslušali, brali in mi povedali. Vi, dragi romarji pa ste prišli. Razlogov je več: 50-letnica revije Ognjišče, potem 41. srečanje prijateljev Radia Ognjišče ter 7. kolesarsko romanje sodelavcev Ognjišča in Družine od Ptujske Matere Božje do Marije pod Logom v Turnišču. Nekateri ste priromali s kolesi, drugi z avtobusi, osebnimi avtomobili, mogoče je celo kdo od vas prišel od daleč peš.

Slišati ali brati in se odločiti ter iti - ali pa slišati in brati, pa se ne odločiti ter ne iti – med obema slišati in brati je velika razlika. Za odločiti se in iti je namreč potrebna volja. Da se nekdo odpravi na pot, vedno to počne z namenom. Grem, da nekoga obiščem, da nekaj dosežem ali nekaj pridobim. Vsaka pot predvideva tudi napore, v nekateri primerih pa celo izgubo življenja. Takšna je tudi pot mučeništva, ki vodi v nebesa. Mnogi mučenci so jo prehodili in še hodijo po njej. Med nami v Prekmurju jo je pred 70. leti prehodil tudi nekdanji polanski župnik, Božji služabnik Danijel Halas. Njegova pot vodi iz Velike Polane do Lendave, Hotize in do Mure, kjer so ga brezbožneži umorili. Danes je ta pot na Hotizi obeležena s križevim potom. Kdor hodi po tej poti, lahko pride do spoznanja, da samo od križa vodi pot skozi vrata večnega življenja.

Romanje zahteva dvoje: Odločiti se in iti. Pri romanju ni potrebna samo volja. Pri romanju je potrebna najprej vera. Romanje namreč vedno pomeni neko obliko askeze ali odpovedovanja sebi, da bi lahko pridobili Božjo naklonjenost in uslišanje na naše prošnje ali zahvale.

Vse romarske Marijine cerkve po svetu pomenijo kraje, kjer si lahko obetamo veliko Božjih darov. Devica Marija za nikogar ne skopari s svojimi priprošnjami pri Bogu. Jezusova in naša Mati preprosto ne more drugače, kot prositi in posredovati.

Kaj naredi mati z otrokom, ko pride s poti? Očedi ga, nasiti in če je treba, mu tudi obriše solze. Nato mati otroka vpraša, če ji ima kaj povedati, če ga kaj teži, da ga potolaži. Pri Mariji je isto. Ko pridemo s poti v njeno cerkev, nekatere povabi v spovednico, vse pa povabi k oltarni mizi, da si postrežemo z Božjo besedo in evharističnim kruhom. Če je potrebno, Marija obriše tudi solze.

Takšno, Marijino, materinsko sprejemanje Prekmurci v Turnišču doživljamo že skoraj 1000 let. Tukaj namreč močno diši po časih svetih bratov Cirila in Metoda. Med tedanje panonske Slovence sta s svojimi učenci močno razširila pobožnost do Matere Božje. V srednjem veku je tukajšnja Marijina cerkev bila ena najbolj obiskanih romarskih cerkva v Srednji Evropi. Sem so ljudje prihajali tudi iz Madžarske, Hrvaške in celo iz Slovaške. Še sedaj je ohranjena »Banska pot« ali kot ji Madžari pravijo »Banuta«, ki vodi iz Lendave v Turnišče. Po njej je s spremstvom sem k Mariji pod Logom rad poromal lendavski grof Krištof Bánffy, ki se je leta 1608 spreobrnil iz kalvinske v katoliško vero. Zaradi burnih verskih pretresov so bili takrat Prekmurci večinsko kalvinske veroizpovedi. Če se ta grof ne bi spreobrnil v katolištvo, bi bila verska, pa tudi kulturna in ozemeljska podoba Prekmurja danes povsem drugačna.

Kaj je vplivalo na spreobrnjenje grofa Krištofa Bánffija? Na praznik sv. Rešnjega Telesa je v Zagrebu iz radovednosti stopil v jezuitsko cerkev, kjer je prav takrat pridigal slavni jezuit, prekmurski rojak, doma iz Dobrovnika, Jurij Dobronak. Pridigal je tako goreče in prepričljivo o sveti evharistiji, da lendavski grof ob njegovih besedah ni mogel ostati brezbrižen. Iz Gradca je poklical jezuite, da so kar 30 let misijonarili po Prekmurju in ostalih delih Panonije, vse tja do Vojvodine. Zanimivo je, da Turki, ki so tedaj močno pustošili po teh krajih, jezuitov niso ogrožali pri njihovem delu. Grof Krištof Bánffy je v spomin na svojo spreobrnitev dal leta 1608 izdelati ta kelih.

S tem 407 let starim kelihom, ki je simbol katolištva med Prekmurci, danes obhajamo sveto evharistijo. Tako se kot bratje in sestre po Kristusovi krvi še močneje povezujemo med seboj in našimi predniki.

Poslušati in se spreobrniti. Govoriš, nekdo te posluša, in tvoje besede spremenijo njegovo življenje in celo vero. Besede imajo veliko moč. Lahko dajejo življenje, lahko pa tudi jemljejo življenje. Besede lahko dajejo vero, lahko pa tudi jemljejo vero. Za vsakim glasom stoji oseba, njen značaj, izobrazba, kultura in duhovna širina. Glas razodeva človeka. Glas ne more skriti veselja ali pa žalosti in bolečine. Glas govori o trenutnem stanju človeka.

Včasih se sprašujem, kakšen glas je imel Jezus? Moral je imeti lep glas. Ljudje so ga radi poslušali. Jezusova govorica je bila premišljena, izdelana in lepo podana. Ni uporabljal besednih mašil. Ko je videl, da farizeji zaradi trdosrčnosti ne sprejemajo njegovih besed, je zanje uporabil tudi krepke izraze. Jezus z njimi ni govoril diplomatsko. Govoril je iskreno, brez olepšav. Farizeji so Jezusa slišali, niso pa ga poslušali. Zakrknjenost njihovega srca jim je to preprečevala.

Danes smo brali in poslušali, kako je Jezus ozdravi gluhega, ki je težko govoril. »Efeta ali odpri se«, pomeni, da brez Jezusa ne moremo pravilno poslušati Božje besede (prim. Mr 7, 34). Samo Jezus lahko odpravlja telesno in tudi duhovno gluhoto.

Samo Jezus nam lahko pomaga do vere, ki prihaja v naše srce iz oznanjevanja in iz poslušanja Božje besede. Brez Jezusa tudi ne moremo pravilno naprej govoriti. Če pa nepravilno govorimo, je bolje, da sploh ne govorimo, ker nimamo kaj povedati, kar bi bilo dobro za poslušanje.

Zakaj je Jezus prepovedal ljudem, ki so bili priča ozdravitvi gluhega, da bi to tem naprej govorili? Zato, ker je vedel, da bodo iz vsega tega delali populistični dogodek. Kljub Jezusovi prepovedi so ljudje vse to pripovedovali naprej. In seveda niso pravilno govorili. V čudežni ozdravitvi niso spoznali, da je Jezus Bog. Zato so samo govoričili: »Gluhim daje, da slišijo, nemim, da govorijo« (Mr 7, 37). Pri tem pa se niso spraševali: Kdo je Jezus? Kaj jim je Jezus hotel s tem čudežem sporočiti?

O Jezusu in o rečeh, ki so povezane z Jezusom lahko pišejo in govorijo samo tisti, ki so z Jezusom. Drugače vse izpade kot prazno besedičenje. Pri reviji Ognjišče, Založbi Ognjišče ter pri Radiu Ognjišče o Jezusu pišejo in govorijo ljudje, ki so z Jezusom. Začelo se je na veliko noč leta 1965. Mesečnik Ognjišče je plamtel in se razplamtelo v založbo, v izdajo knjig, v Predal dobrote, ki je predhodnik današnje Karitas, v Narodno romanje ostarelih, bolnih in invalidov na Brezje ter končno v Radio Ognjišče. Pred slovensko javnostjo je delovanje Ognjišča veliko pričevanje vere in mnogim v pomoč, da svojo vero poglabljajo in tudi živijo. Ognjišče - v pisani, v govorjeni, v internetni in celo v karitativni obliki – za Cerkev na Slovenskem pomeni pravi čudež Jezusovega delovanja med nami. Mnogi gluhi so ozdraveli ter končno slišijo in še poslušajo Jezusove besede ter o Jezusu tudi pravilno govorijo.

Koliko ljudi mi priznava, da bi brez Ognjišča težko ohranili vero! Ko berejo revijo Ognjišče ali ko berejo knjige, ki jih izdaja Založba Ognjišče in zraven še poslušajo Radio Ognjišče, jim je mnogo lažje. Čutijo, da niso sami. Čutijo sprejetost, dobronamernost, poštenost. Pisana beseda in govorjena beseda iz Ognjišča jim vračata mnogokrat že izgubljeno upanje, da je še resnica na tem svetu, da je še kaj lepega med ljudmi, da je Jezus še med nami. Če si z Ognjiščem, nisi sam, ampak si z drugimi, ki čutijo kot ti in ki verujejo kot ti. Mnogim osamljenim, trpečim in bolnim Ognjišče pomeni celo dom, kar pomeni veliko tolažbo in vliva upanje za življenje.

Pri Ognjišču smo doma - v tem spoznanju se danes tukaj srečujemo in drug drugega sprejemamo. Zlati jubilej revije Ognjišče je zopet priložnost, da rečemo Bogu hvala za dar razsvetljenja in volje msgr. Franciju Boletu, Božu Rustji, Silvestru Čuku, Franciju Trstenjaku, Mihi Turku in vsem njihovim sodelavcem, da nam Ognjišče kot revija ali kot knjiga ali pa kot radio in internet prinaša razloge našega verovanja in vedno bolj postaja preroški znanilec vsega, kar je lepega med nami. Bogu hvala za vse, ki z molitvijo, trpljenjem in tudi z darovi Ognjišče ohranjate kot dom, odprt za tiste, ki bi radi poslušali Jezusa in ki bi radi pravilno govorili o Jezusu!

Bog, bodi zahvaljen za Ognjišče!

Kolesarjem smo zaželeli dobro jutro in srečno pot

V prvem jutranjem javljanju smo Matjaža Merljaka in ekipo ujeli pri zajtrku. To noč so jih gostili kapucini v Domu duhovnosti v Kančevcih, kjer živi eno od bratstev slovenskih bratov kapucinov. "Včeraj smo prevozili 80 km, štiri ure nas je spremljal dež, a kljub temu smo imeli prijetno vzdušje. V današnjem jutru nas spremlja čudovit razgled,na nebu so oblaki, a sonce se prebija skoznje in upam, da to napoveduje, da bo srečanje v Turnišču prijetno," je v povedal Matjaž, ki je eden od kolesarjev. Naj cilj jih bo pripeljalo petnajst: dva z Založbe Ognjišče, trije z Založbe Družina in deset z Radia Ognjišče.

Rumeno majico je nosila mati Marija

Predzadnja postaja kolesarskega romanja je bila v Bogojini. Tam je Alen Salihovič je pred mikrofon povabil našo domačinko, našo prijateljico in zvesto poslušalko Marijo, ki je izpostavila povezanost Bogojine z arhitektom Jožetom Plečnikom in poudrila: "Ponosni smo nanj, saj je naredil načrt za cerkev Gospodovega Vnebohoda."

Sodelavka revije Družina Ksenja Hočevar je izrazila navdušenje, saj je dneve romanja označila ne le za lepe, pač pa božanske. Izpostavila je tri blagoslove, ki jih čuti v teh dneh: „Naše kolesarjenje ni le poganjanje pedal, rekreacija, ampak romamo z Marijo. Profesionalni kolesarji imajo na čelu najhitrejšega, ki ima rumeno majico, pri nas jo nosi Marija, ne v fizični obliko, jo pa zelo čutimo. Drugi blagoslov je to, da se med seboj družimo sodelavke in sodelavci dveh katoliških založb in radia. Med nami se pletejo res lepe vezi. Tretji blagoslov pa so ljudje, ki nas sprejemajo. Ves čas smo deležni čudovitih sprejemov.“

Sklep kolesarskega romanja in začetek srečanja s poslušalci in bralci

Kolesarke in kolesarji so srečno prispeli na cilj. Bilo je več kot kolesarjenje, bilo je romanje, ki v vseh pušča neizbrisen pečat, so si bili enotni v Turnišču. S sveto mašo so začeli 41. srečanje PRO in zahvalno druženje ob 50. obletnici Revije Ognjišče. Srečanja s prijatelji so vedno nepozabna in tudi tokratno bo. Hvala vsem, ki ste bili z nami na poti, ob poti, prek etra in v molitvi.

Podrobnejši zemljevid 3. dne kolesarskega romanja