Na svetovnem srečanju družin v Filadelfiji tudi slovenski predstavniki

Cerkev po svetu | 23.09.2015, 14:11 Marta Jerebič

V Filadelfiji se je sinoči začelo osmo svetovno srečanje družin. S papežem se bodo družine srečale v soboto in potem še pri sklepni sveti maši v nedeljo, ko pričakujejo 2 milijona ljudi. Srečanja se v imenu Cerkve na Slovenskem udeležujejo tajnik medškofijskega odbora za družino Sandi Koren ter Vilma in Dani Siter iz društva Družina in življenje.

Že naslov svetovnega srečanja družin pove veliko o njegovi vsebini. Pravi namreč: Ljubezen je naše poslanstvo – Družina živi na polno. Predsednik papeškega sveta za družino msgr. Vincenzo Paglia je povedal, da je skrb za družino v središču Cerkve. Danes jo namreč napada individualistična kultura, ki jo želi razdrobiti, ukloniti in razširiti na druge oblike sobivanja. „Vprašanje teorije spola je zelo zapleteno: da bi priznali dostojanstvo ljudem, bi jih morali uniformirati. Vendar ni tako: morali bi priznati, kot se je to zgodilo na začetku stvarjenja, moč in lepoto različnosti. Pred diktaturo jaza, bi morali odkriti lepoto zavedanja skupnosti. In družina je takšna prva skupnost“, je dejal msgr. Paglia. Že prvi dan svetovnega srečanja družin so udeleženci lahko prisluhnili predavanju škofa Roberta Barrona, ki je razložil, kako dejstvo, da smo ustvarjeni po božji podobi, vpliva na naše krščansko in družinsko življenje.

Sandi Koren je povedal, da je papežev obisk v ZDA sprejet z veliko naklonjenostjo in pričakovanjem. Ljudje so v pričakovanju tega svetega moža, ki bo s svojo modrostjo, usmiljenjem in svetostjo, prinesel novega upanja in novo energijo v Ameriško cerkev in med ljudi, je še povedal Koren.

Živeti kot božja podoba: ustvarjeni za veselje in ljubezen

Predavanje škofa Roberta Barrona

Uvod:

To predavanje je bilo raziskovanje zelo nenavadne svetopisemske trditve, da so bili ljudje ustvarjeni po božji podobi in njemu podobni. Naša podobnost Bogu se razkrije v naši inteligenci, naši lakoti po dobrem, naši ustvarjalnosti naši svobodi in predvsem po naši sposobnosti biti v odnosu. V življenju za drugega, ko se dajemo v ljubezni, smo najbolj podobni Bogu, ki je ljubezen.

Sveto pismo trdi, da smo ljudje ustvarjeni po božji podobi (Imago Dei). Kot takšni smo predstavniki Boga na zemlji. Kako in v čem?

Krščanstvo je, v primerjavi z vsemi religijami, filozofijami in ideologijami največji humanizem, kajti krščanstvo razume človeka višje od vseh drugih, in sicer kot podobo Boga. Bog je postal človek, da bi mi lahko delili njegovo božantstvo. Ateizem namreč operira na predpostavki, da Bog tekmuje s človekom, da sta Bog in človek tekmeca in več, kot ima eden, manj ima drugi. Tako Bog na nek način za svojo uveljavitev »mora« uničiti človeka. Vendar je ta predpostavka ateizma napačna. Bog Svetega pisma ni takšen. V pripovedi o gorečem grmu se nam razkrije kot Bog, ki sveti, razkriva, gori, a pri tem ne použiva. Kdor je ob Bogu, od njega dobiva, a ni použit in ostaja on sam. Božja slava ni v tem da uniči človeka, ampak da človeka poživi. »Božja slava je živi človek« (sv. Ignacij), torej ne mrtev, uničen. Ko Bog ustvari vse (1 Mz 1) je to dejanje popolnoma nenasilno. Ničesar ne uniči, ne zamenja, nič ne rabi umreti (kot v starodavnih mitih), da bi lahko nastalo nekaj novega. Bog torej deluje iz ljubezni, ki daje in ne jemlje.

Ko v Svetem pismu spremljamo stvarjenje (1 Mz 1), lahko spremljamo veliko liturgično procesijo, svetlobo, sonce, luno, zvezde, vodo, živali, ... kjer vse stvarstvo slavi Boga. Človek je v tej procesiji zadnji in nekako najvišji. Njegova naloga je, da skupaj z vsem stvarstvom slavi in časti Boga – to je duhovniška naloga človeka.

Njegova druga naloga je preroška. Bog mu namreč naroči poimenovati vse živali, katagolizirati torej. Katalogizirati pomeni »po besedi«, torej jim mora človek nadeti imena, jih poimenovati po resnici, glede na božji namen z njimi, človek mora govoriti resnico o teh ustvarjenih bitjih glede na to, kakšen je resničen božji namen. Govoriti resnico je preroško delo.

Človek (Adam) pa je tudi kralj, ker mora iti na pohod in v ta svet prinesti božji red.

Človek je torej duhovnik, ker je njegova prva naloga slaviti Boga, nato prerok, ker mora vedno govoriti resnico, razodevati božjo voljo in kralj, ker mora iti in s to božjo resnico ustvariti red v stvarstvu.

Gotovo ste že ugotovili, da je človek padel pri vseh treh nalogah: namesto Boga slavimo in v središče postavljamo vse drugo, kakor Izraelci, katerih največji greh je vedno bil, da so slavili druge bogove; namesto da bi katalogizirali po božji besedi, kaj je kaj, ustvarjamo svoje kataloge, svoje resnice; nihče noče v svetu božjega reda, zato se iz njega umaknemo, religijo privatiziramo, postane zasebna stvar in svetu več ne prinašamo božjega reda.

Posvetimo se torej vsaki nalogi nekoliko bolj podrobno.

Kaj pomeni, da je vsak človek duhovnik? Pomeni, da smo “ortodoksni“. Ortodoksija namreč ne pomeni prava vera ampak pravo češčenje, pravo slavljenje. To je vedno prava rešitev. Če si namreč pogledamo zgodbo preroka Elija na gori Karmel, ko se je spopadel z 400 baalovimi duhovniki, opazimo, kako Baal kljub temu, da so njegovi duhovniki okoli oltarja divje plesali in rezali same sebe, vseeno ni odgovoril. (Ker Baala ni, na Elijevo molitev pa je edini in pravi Bog takoj odgovoril, ker je.) Gre namreč za lažne bogove, ki imajo lažne oltarje. Danes nismo prav daleč od tega. Če opazujemo svet, ljudi, ali pa samega sebe, ugotovimo, da tudi mi velikokrat divje plešemo okoli svojih oltarjev praznim bogovom, kot so denar, slava, odvisnosti, hrepenenja, prepričanja, ... in se velikokrat ob tem tudi samopoškodujemo, ranimo. Zato je naša (kristjanova) naloga danes, da današnjo družbo naučimo slaviti, častiti pravega Boga in ga tudi na pravilni način slaviti. Ker če bo prava slava Bogu na višavah, bo na zemlji mir ljudem, sicer bo vojna, bolečina, trpljenje.

Preroštvo pomeni katalogiziranje, razporejanje stvari glede na božji namen, ustvarjenost. Danes ljudje vse katalogiziramo po svoje. Filozof Nietzche je govoril o človekovi volji, ki mora biti močna in vse voditi, da bom lahko jaz vladal. Moja svoboda je torej prva. Jaz imenujem stvari, kaj so. Vrhovno sodišče Združenih držav Amerike je v neki sodbi določilo, da je človekova svoboda v tem, da lahko sam določa pomen vsega, njegove življenja, tega sveta, celo vesolja. Kaj torej vesolje je, lahko potemtakem vsak človek sam določa.

Danes večina sveta verjame v tako imenovano svobodo za neodloč(e)nost (indiferentnost). To pomeni, da sem svoboden v tem, da lahko odločam sam, kdo sem in kaj bom počel. Lahko rečem kadarkoli Da ali Ne in imam do tega vso pravico. Zakoni so mi v napoto. Jih sicer moram sprejemati, a so mi nadležni. S tako svobodo se samouresničujem. Samo sam lahko ustvarim sebe. Vendar pa je svoboda v resnici (in za kristjane) nekaj drugega, lahko bi jo imenovali »svobodo za odličnost«. Gre za oblikovanje želja in discipliniranje za dosego odličnosti. Na primer, ko sem sam začel igrati golf (predavatelj, op. prev.), sem ga igral leta in leta zelo slabo, tako slabo, da sem s tem prenehal. Nekoč sem v družbi profesionalnega igralca golfa omenil, kako rad imam golf, a kako slab igralec sem. Ponudil mi je lekcije. Ko sva začelo s prvo lekcijo, me je najprej prosil, naj udarim žogico. Ko sem to storil, je zavil z očmi, nato pa mi je takoj povedal, da imam popolnoma napačno držo. Pokazal mi je, kako fiksirati desno nogo in kako obrniti ramena za udarec. Ko sem nato udaril, je bil udarec imeniten. Kot dober učitelj mi je dejal, da je za danes dovolj, a sem ga takoj zaprosil, naj me nauči še kaj. Vidite torej, želel sem se naučiti še več pravil, ne manj. Moja »svoboda« igrati golf kakor sam želim in si predstavljam, me ni pripeljala nikamor, pravila igre pa so mi odprla popolnoma nov svet in me razveselila. Dal mi je priročnik, kako prav igrati golf, in bral sem ga pozno v noč. Zakoni (pravila igre, ...) torej omogočajo, da je igra lepa, zanimiva in da me razveseljuje. Zato si želiš še bolj igrati prav, po pravilih, da boš še bolj srečen. To je torej prava svoboda, naučiti se resničnih pravil življenja in »igrati« po njih, da bom srečen. Mi pa smo danes v obdobju preroške tišine. Vsi nam govorijo namreč, “kdo pa si ti, da boš nas učil!? Bom že sam ugotovil, kako živeti, daj mi mir.“ Ko pa pride do resnih stvari v življenju, ki človeku v resnici nekaj pomenijo, pa se tako ne obnašamo. Ko ti zboli otrok, ali rečemo zdravniku: “Daj mi mir, bom že sam »pogruntal«, kako in kaj?“ Ali če se želimo naučiti igrati violino, verjamemo, da nam bo to uspelo brez lekcij v glasbeni šoli, kjer so strokovnjaki? Tako mora tudi Cerkev danes govoriti resnico, jo učiti, biti preroška, ker sicer človek ne bo slišal resnice in se ne bo naučil slaviti Boga.

Človek je tudi kralj, ker ne samo, da mora varovati vrt, ampak iti tudi »na pohod«, da ponese Boga v svet. Kristjani moramo iti na ta pohod in ne ostati doma. Krščanstvo namreč ni hobi in hobiji nikogar ne zanimajo, krščanstvo je aktivno. Je nenasilni, neagresivni in nenapadalni pohod, je pohod ljubezni in usmiljenja. Kot Pilat, ki je prvi oznanjevalec (na križ je dal kar v treh jezikih pribiti oznanilo, da je Jezus iz Nazareta kralj) in Pavel, ki je zaradi tega, ker je oznanjal tega novega kralja moral veliko časa preživeti v ječi (izgleda, da so ga oblastniki dobro razumeli), moramo tudi mi iti ven, govoriti, oznanjati. Vizija Cerkve je namreč zapisana v knjigi Razodetja, ko govori o nebeškem Jeruzalemu. Če si predstavljate katerokoli mesto danes, vidite, da je sestavljeno iz veliko vidikov življenja – uprava, zabava, biznis, transport, ... Predstavljajte si, da je sve to usmerjeno k Bogu, da vse to deluje za Boga. To je nebeško mesto, to je vizija Cerkve.

Danes se veliko govori o krizi duhovništva. A veliko večja je kriza laikata. Predstavljate si, 75 % laikov ne hodi k maši (podatek za ZDA, op. prev.). Tu je razlog za tako močno sekularizacijo: ker toliko katoličanov ne prihaja k maši, ki je vir moči za krščansko življenje.

Za zaključek, družina je veliko več kot številke, sociologija, ankete. Družina je prostor, kjer postanemo božja podoba – duhovnik, prerok in kralj. Družina namreč moli skupaj in slavi Boga, uči resnico in nato gre v svet. Družina uči človeka, kako iti v svet in govoriti resnico v tem svetu in ga zato tudi opogumi. Družina namreč živi vrline (kot so ljubezen, zvestoba, služenje, sodelovanje ... ). To družina ponese v svet in ga tega uči. Družina je zato temelj družbe in ko družine razpadejo, družba razpade. Smo božja podoba, kar je poslanstvo in zapoved. Smo poslanci Boga in Njega moramo ponesti v svet. Moramo iti v svet, samozavestno in pogumno in ga oznanjati.