Zakaj Evropa ob preganjanih kristjanih molči?
Svet | 13.09.2015, 11:20 Marjana Debevec
V reviji Božje okolje je objavljen članek francosko-belgijskega književnika Erica Emmanuela Schmitta, ki je znan po romanih, kot sta Oskar in Gospa v rožnatem ter Gospod Ibrahim in Cvetovi iz Korana. Posebej pomenljivo je njegovo razmišljanje v času, ko se na Bližnjem vzhodu in v Afriki samo še stopnjuje preganjanje kristjanov.
Z bolečino v srcu razmišljam o kristjanih na vzhodu, ki se ne soočajo le z diskriminacijo, ampak tudi s silovitim preganjanjem. Ponižani so, prepuščeni samim sebi, okradeni, preganjani, umorjeni. Po podatkih Združenih narodov je na svetu med 150 in 200 milijonov kristjanov, ki živijo v stalni ogroženosti.
Seveda me pretrese kulturna in človeška čistka, ki uničuje tako življenja kot kraje. Pretrese pa me tudi brezbrižnost zahodnega sveta.
Intelektualci, ki se sicer tako hitro »razburijo« – moralno udoben način za priznanje svoje nemoči – se tokrat ne oglašajo preveč pogosto. Niti politiki.
Zakaj?
Ker so v zadregi. V zadregi, ker bi morali priznati pomen vere v svetu. V zadregi, ker bi morali sprejeti nekakšno bratsko povezanost s temi ljudmi, s tem pa priznati svoje krščanske korenine, ki jih zanikajo. Evropa je vendar zgrajena na krščanskih temeljih. V zadregi, ker bi se morali odpovedati laicizmu, ki ga sicer slabo razumejo, laicizmu, ki zagovarja ateizem. Resnični laicizem pa zagotavlja notranjo svobodo in svobodo veroizpovedi. V takšni zadregi so, da nesrečo kristjanov raje zapakirajo v bolj splošno nesrečo, uničenje Iraka in Sirije. To je slepa fanatičnost in posploševanje, nekakšna mea culpa za evropski in potem ameriški kolonialni imperializem. Vse drugo torej, samo da ne bi govorili o kristjanih, ki so preganjani zgolj zato, ker so kristjani. »Skrijte to vero, ki je ne morem gledati,« pravijo moderni Tartuffi s tem, ko ne rečejo nič.
Iskreno povedano, ta zadrega me spravlja v zadrego.
Ni mi težko priznati, da me ta grozodejstva kot zahodnjaka krščanskega izvora prizadenejo bolj kot druga. Po teh bratih v prepričanju je namreč prizadeta moja duhovna razsežnost. Tako ubijajo mojo preteklost in moje upanje. To barbarstvo je nasprotje evangeljskega sporočila, ki je zanimivo, mirovniško in človeško tudi za tiste, ki sicer ne verujejo.
Vrh tega ta preganjanja napadajo dva pomembna napredka: pot, ki jo je krščanstvo opravilo, da je priznalo pretekle napake in grozodejstva, npr. inkvizicijo, ter pluralistični model družbe, kjer ljudje različnih veroizpovedi v miru prebivajo skupaj. Kaj storiti? Če zaradi pomanjkanja sredstev ne moremo vojaško posredovati, vsaj izrazimo solidarnost. Sprejmimo begunce, ki prihajajo v Evropo. Gmotno in z denarjem pomagajmo tistim, ki so v Libanonu ali drugih begunskih taboriščih.
To je moje razmišljanje. Zaželel bi jim več veselja ter ljubezni, ljubezni, ki odgovarja sovraštvu.
