Škof Pirih z rojaki v Midlandu

| 15.09.2015, 13:40 Matjaž Merljak

Rojaki iz Kanade so v soboto, 12. septembra 2015, tradicionalno poromali v kraj kanadskih mučencev v Midland ob zalivu Georgian Bay na južni strani Huronskega jezera. Spominjali so se slovenskih mučencev med drugo svetovno vojno in po njej. Sveto mašo je daroval upokojeni koprski škof Metod Pirih in tudi vodil molitve pri križu.

Homilija škofa Piriha

Tukaj v Midlandu sem bil z vami 11. septembra 1994 leta. Vesel sem, da sem lahko še enkrat na tem spominskem in molitvenem kraju.

Kot že vrsto let smo tudi letos prišli na romanje v Midland, na kraj kanadskih mučencev. Tu ste, dragi rojaki, l. 1975 postavili križ v spomin slovenskih mučencev, ki se jih tu spominjate.

Moramo se spominjati. Spomin je največja hvaležnost. V Rusiji pri vsakem pogrebu, tudi če je 20° C pod ničlo, pojejo pesem Večna pamjat, kar pomeni večen spomin. Ni pogreba brez te pesmi. Večen spomin mora biti, ker je večen spomin potreben. Zakaj? Zato ker je zgodovina sveta zgodovina. To ni samo zgodovina zločincev, ubijalcev in ljudi, ki so delali slabe in hude stvari. To je najprej sveta zgodovina naših prednikov. To je zgodovina svetnikov, tudi zgodovina svetih kanadskih mučencev. Naš svetniški škof Baraga se je pri svojem misijonskem delu priporočal priprošnji kanadskih mučencev, ki so 200 let pred njim v teh krajih enako trpeli in prelili svojo kri za Kristusa.

Papež Frančišek je na pastoralnem obisku v Paragvaju julija letos dejal, da spomin, ki je utemeljen na pravičnosti, osvobaja čustva maščevanja in sovraštva, spreminja preteklost v vir navdiha za izgradnjo prihodnosti, sobivanja in harmonije ter nam pomaga, da se zavedamo tragedije in nesmiselnosti vojne. Nikoli več vojne med brati, gradimo vedno mir, je naglasil sveti oče.

Na tem kraju, kjer smo sedaj zbrani, stoji cerkev kanadskih mučencev. Katerakoli cerkev, v kateri se zbiramo, zlasti še župnijska, je naš drugi dom. Cerkve so hiše vere. V njej smo doma in tukaj hodili naši predniki za molitev, za obhajanje zakramentov in zlasti svete evharistije. Obhajanje evharistije v našem materinem jeziku nas ne le posvečuje, temveč tudi pomaga ohranjati naš jezik, vero in kulturo. Vero, ki smo jo prejeli pri krstu, moramo prav vrednotiti, ceniti, varovati, negovati in iz vere živeti. V zgodovini je bilo veliko ljudi, ki so govorili, da je vera brez pomena. To ni res. Vsa Slovenija in tudi vaša nova domovina je posuta in obdana s cerkvami. Cerkve ne zidajo in vzdržujejo neverni ljudje, ateisti, marveč verni, dobri, pobožni, velikodušni in požrtvovalni ljudje.

V vsaki cerkvi je na posebno bogat način navzoč živi Bog v Svetem Rešnjem Telesu. Tu so se naši predniki oblikovali, tu so se jim porajale nove misli, tukaj so se posvetili in dozoreli za nebeško kraljestvo.

Danes je naš spomin obrnjen v večnost. Objema vse pobite domobrance in druge pobite komunistične revolucije v Sloveniji med drugo svetovno vojno in po njej. Spoštljivo se jih spominjamo in molimo zanje, da se med nami in njimi vedno bolj utrjuje občestvo duhovnih dobrin: hvaležen spomin, lepa beseda, molitev in daritev zanje, in zlasti ljubezen, ki nikoli ne mine. K njim se vsako leto vrača naš duh v prepričanju, da je njihova žrtev izprosila nove milosti in duhovne sadove za ves slovenski narod.

Vse pokojne izročimo Božjemu usmiljenju in Gospodarju zgodovine, naj jih sprejme v svoj objem, kjer je resnični mir, za katerega so se borili v življenju. Naj ne bo nobeno človeško življenje več poteptano in uničeno zaradi vojne.

Sami pa ostanimo v Božji prisotnosti, v Božji luči in nadaljujmo življenje, dokler bo Bog hotel in kakor bo Bog hotel. Zaupajmo v Boga, ki nas je ohranjal skozi lepe in težke čase. Zavedajmo se, da je tudi v sedanjem času Bog vedno in povsod z nami.

Nagovor škofa Metoda Piriha ob obredu molitve pri križu

Predragi bratje in sestre!

Vse slovenske rojake in druge, ki ste se zbrali danes pri tem križu, da bi molili za pobite domobrance in druge pobite med drugo svetovno vojno in po njej v Sloveniji, prisrčno pozdravljam v svojem imenu in v imenu vseh slovenskih škofov. Tukaj v Midlandu sem bil z vami 11. septembra 1994, torej pred 21. leti. Vesel sem, da sem lahko še enkrat na tem svetem kraju.

Skoraj nemogoče je razumeti, koliko težav, koliko krivičnosti, gorja in nasilja je preživelo 20. stoletje. Prva svetovna vojna, katere začetek pred 100 leti smo se spominjali lani, je pokazala tragičen nesmisel reševanja sporov med državami z orožjem in nasiljem.

Druga svetovna vojna, katere konec izpred 70 let se spominjamo letos, je bila še hujša in okrutnejša od prve. Ta je postavila na glavo vse, kar je bilo. Toliko naših rojakov je bilo ubitih, odpeljanih in umorjenih. Na Slovenskem imamo evidentiranih več kot 600 grobišč. Komaj letos je slovenski parlament, na pobudo Nove Slovenije, sprejel zakon o prikritih grobiščih in pokopu žrtev. Pravica do pokopa, do negovanja spomina na umrle je ena od osnovnih civilizacijskih pridobitev in človekovih pravic.

Žalostne izkušnje obeh svetovnih vojn so pripeljale do tega, da so se evropski narodi začeli povezovati, sodelovati in združevati. Vsa svetovna javnost je sprejela načelo, da vojna ne sme postati legitimno sredstvo, da bi uredili kakšen mednarodni spor.

Vojno lahko prepreči samo dosledno spoštovanje človekovih pravic in njihovega izvora, dostojanstva slehernega človeka. Zato pravega miru ni in ga ne more biti tam, kjer človek nima cene, kjer njegovo življenje in dostojanstvo nista priznana kot najvišja vrednota. Pravi in trajni mir gradimo lahko samo tako, da stojimo trdno in neomajno na stališču, da je treba varovati, braniti in spoštovati dostojanstvo vsakega človeka, ne glede na narodnost, državljanstvo, vero ali raso, ne glede na to, ali je človek zdrav ali bolan, krepak ali invalid, celovit ali prizadet, in končno tudi ne glede na to, ali je to bitje rojeno ali še nerojeno. Vsako človeško življenje je sveto in nedotakljivo in vsak človek je nosilec neodtujljivega dostojanstva, zato zasluži, da njegovo dostojanstvo varujemo, pospešujemo in spoštujemo.

Danes smo tukaj, ob tem križu, da ob pobožnem spominu na vse pobite domobrance in druge pobite, ob molitvi za njihov pokoj in odrešenje, molimo tudi sami zase.

Kristusov križ razodeva moč Boga, da zapolni vsako ločitev, pozdravi vsako rano in ponovno vzpostavi vezi bratske ljubezni. Zaupajmo v moč Kristusovega križa. Sprejmimo v svoja srca njegovo pomirjajočo milost in jo podelimo z drugimi (papež Frančišek).

Naš Bog je Bog življenja in ne smrti, Bog ljubezni in ne sovraštva, Bog odpuščanja in ne maščevanja. On je temelj in varuh našega dostojanstva, ki ga imamo vsi enako, saj smo vsi enako ustvarjeni po Božji podobi in sličnosti in odrešeni z njegovim trpljenjem in smrtjo na križu. Kristus je tudi trden in zanesljiv temelj miru, za katerega smo vsi soodgovorni.

vir: TU SŠK