Petra Stopar
Kdo bo posredoval za mir?
Svet Petra Stopar
V nagovorih papeža Frančiška na njegovem apostolskem potovanju v Združenih državah Amerike smo lahko slišali veliko pozivov političnim voditeljem, kako naj si prizadevajo za reševanje nemirov po svetu. Nad vse mednarodne zakone in mirovne pogodbe, ki ponekod sploh niso upoštevane, je postavil zlato pravilo iz Matejevega evangelija. »Vse, kar hočeš, da bi drugi storili tebi, tudi ti stori njim!«
To nas po papeževem prepričanju spodbuja k naši odgovornosti za varovanje in zaščito človeškega življenja, ne glede na stopnjo razvoja. Zlato pravilo bi morala torej mednarodna skupnost upoštevati pri razreševanju vseh regionalnih in globalnih konfliktov.
Papež je v nagovoru v Organizaciji Združenih narodov izrazil svoje vedenje o tem, da so marsikateri politični in vojaški posegi neusklajeni med člani mednarodne skupnosti, posledice te neusklajene politike, ki gleda samo na svoje interese, pa negativno čutijo nedolžni. Še posebej lahko dokaze za to najdemo na celotnem Bližnjem vzhodu, v Severni Afriki in drugih afriških državah, od koder morajo ljudje pobegniti, umreti ali postati sužnji. Zato je papež od vseh odgovornih politikov zahteval, naj si izprašajo vest, ne samo v primerih verskega ali kulturnega preganjanja, ampak tudi v primerih vojn, ki se dogajajo v Ukrajini, Siriji, Iraku, Libiji, v Južnem Sudanu … Pozval jih je, naj opazijo obraze, ki trpijo in umirajo v vojnah vsak dan. Skoraj, kot da bi dejal "Nič drugega ne znate kot naštevati probleme, pisati strategije in govoričiti". Ob vsaki močni papeževi spodbudi je velika dvorana Generalne skupščine zaploskala. Ali smo bili priča zgolj vljudnostnim premorom odobravanja?
Včeraj, le tri dni za papeževim nastopom je imel ameriški predsednik Obama srečanje z največjim političnim rivalom, ruskim predsednikom Putinom. Iz njunih izjav smo slišali, da želita kljub še vedno velikim razhajanjem na nekaterih področjih sodelovati v boju proti skrajni Islamski državi, ki že več kot leto dni pobija drugače misleče, nedolžne in pustoši po Siriji in Iraku. Slišali smo besede o pripravljenosti, da bi s skupnim sodelovanjem prinesli mir Siriji, v kateri poleg Islamske države že več kot štiri leta divja krvava vojna. Toda informacije o tem, da sta se politika, ki sta »na bojni nogi« zaradi ukrajinskega konflikta, o Siriji na štiri oči pogovarjala dobro uro in pol, nastavljanje objektivu in stiski rok nas komaj kaj prepričajo o resnosti njunih namenov. Kot prvo, se nam lahko zastavlja vprašanje, kako bosta dve svetovni velesili reševali problem države, brez da bi slednja imela pri tem kaj reči oz. režim Bašarja al Asada? Slednjega bi ZDA odstranile, Rusija pa ne.
Medtem ko Rusija Asada podpira in se z njim bori proti uporniškim skupinam in Islamski državi, Američani podpirajo upornike v boju proti islamističnim skrajnežem in proti režimu. Čeprav imata ZDA in Rusija skupnega sovražnika, ki ga želita uničiti, torej Islamsko državo, se ne strinjata glede sirskega režima. Ob tem spomnimo, da so skrajneži, ki so v delih Sirije in Iraka razglasili svoj kalifat, zgolj stranski produkt sirske vojne. Ta je izbruhnila nekaj tednov po protestih prodemokratičnih upornikov, ki so po zgledu drugih držav v regiji hoteli arabsko pomlad tudi za svojo državo. Al Asad je demonstracije krvavo zatrl, sledile so njegove hitre vojaške akcije proti kakršnikoli vstaji, vojna je zajela nedolžne prebivalce in kmalu zatem so sosednje države Turčija, Libanon in Jordanija sprejele prvi množični val beguncev.
V Evropi smo takrat na to gledali kot na nek oddaljen konflikt, čigar posledice nas ne morejo doseči. Danes so posledice tu. Na sto tisoče prebežnikov čaka na naših mejah, hrepeni po miru, po dnevu brez bombe, brez pogleda na trupla in smrt, po varnem in mirnem življenju. Po njihovih izjavah sodeč se v svojo domovino nočejo vrniti.
Kdo bo zares posredoval za mir v Siriji? Bosta to ameriška in ruska vojska? Kdo bo sirskega predsednika prepričal v nadaljevanje pogajanj, ki so že nekajkrat propadla? Bi njegova odstranitev res olajšala položaj za končanje vojne ali bi oblast za njim prevzela še hujša struja, po možnosti Daesh ali katerakoli islamski ekstremizem, ki je izvedel genocid nad toliko kristjani, muslimani in drugimi manjšinami v regiji. Tudi, če se zamenja voditelja, bodo težave ostale. Vse, dokler bo potekala prodaja orožja na Bližnji vzhod, posel z nafto in finančna podpora fundamentalističnih skrajnih skupin. Rešitev je torej na dlani. Vprašanje pa je, kdaj bodo človeška življenja vredna toliko, da jo bodo odtehtala.
V teh dneh Evropa pomaga beguncem iz Sirije in drugod. Vsaj takšna je trenutno prednostna naloga politike Evropske unije, čeprav je kdo do nje kritičen. Med nami krožijo različne informacije o pravi resnici begunske krize, o ozadjih, ki razkrivajo njen načrt. Pri vsem ne moremo mimo očitnega dejstva, da Evropo čedalje bolj preplavlja islam kot religija, ki bo prevladala nad krščanstvom. A prostor za to bo lahko še v kakšnem drugem komentarju.
Dolgoročna rešitev begunske krize, je, verjamem, premišljena in mednarodno usklajena stabilizacija bližnjevzhodne regije, kar poleg končanja oboroženih konfliktov vključuje vzpostavitev družbenega, gospodarskega, zdravstvenega in izobraževalnega okolja, dostopnega vsem za kakovostno in človeka vredno življenje. Ljudje morajo začutiti, da so lahko v svoji domovini varni, uživajo temeljne človekove pravice, tako da lahko prispevajo k svojemu razvoju in za prihodnost celotne države. Še posebej pa morajo mir in varnost začutiti mnogi otroci, po dejanjih katerih bo nastajala ta prihodnost. Njihovo dojemanje sveta je pomembno, saj so prav oni tisti, ki so na zidove sirske šole napisali svoje želje in pravice ter tako pred štirimi leti razvneli strasti, ki so jih odrasli uporabili kot izgovor za vojno.
