Slovenci v tujini smo ambasadorji svoje domovine

Slovenci po svetu | 19.08.2015, 10:37 Matjaž Merljak

Razmišljanje s tem naslovom je na letošnjem, 15. Vseslovenskem srečanju v Državnem zboru, pripravila Gabrijela Žagar, predsednica Koordinacije slovenskih društev v južni Nemčiji.

Zaključila srednjo pedagoško šolo v Ljubljani in diplomirala na pravni fakulteti v Ljubljani. Nekaj let je bila zaposlena na pritožbenem oddelku zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje v Ljubljani. V letu 2006 jo je življenjska pot iz domače Vrhnike odpeljala v Stuttgart, kjer je zaposlena kot pravnica v eni od tamkajšnjih bank. Zelo je aktivna v društvu SKUD Triglav Stuttgart in je predsednica Koordinacije slovenskih društev v južni Nemčiji in organizira določene prireditve, kot je bilo nedavno srečanje Slovencev v Baden Wuerttembergu s predsednikom republike Borutom Pahorjem. Je tudi članica Sveta Vlade RS za Slovence po svetu.

Spoštovani predsednik. Komisija za odnose Slovenci v zamejstvu in po svetu.

Lep pozdrav dragi Slovenci in Slovenke. Tako vi, ki živite v matični zgodovini kot vi, ki vas je v svet pospremljala različne življenjske okoliščine. V veliko čast mi je, da lahko spregovorim nekaj besed za tem govorniškim odrom.

Tema moje razprave se glasi: "Slovenci v tujini smo ambasadorji svoje tujine." Glede na to, da je že peto leto opravljam vlogo koordinatorja slovenskih društev v južni Nemčiji in sem tudi zelo aktivna pri organizaciji dogodkov in prireditev v svojem društvu, bom izhajala predvsem iz prakse. Saj tako posamezniki kot slovenska organizacija v Nemčiji predstavljajo nam vsem drago Slovenijo. Pred slabima dvema mesecema sem v okviru svojega dopusta obiskala tudi Slovence, ki živijo v Buenos Airesu. Imela sem izredno srečo, da so ravno v času mojega obiska organizirali več prireditev in romanje v Lujan, katerega se že tradicionalno udeležujejo Slovenci iz cele Argentine. Na tem mestu vam ne bom razlagala, kako lepo so me sprejeli, razkazali svoje objekte in predstavili svoje aktivnosti, temveč bi želela izraziti občudovanje nad občutkom pripadnosti domovini, ki ga v sebi nosijo te ljudje, kljub temu, da mnogi med njimi še nikoli niso bili v Sloveniji. V pogovoru z menoj so kar vsrkavali informacije o domovini, skoraj vsakdo si želi ponovno Slovenijo, nekateri med njimi v Sloveniji, zaradi lastne finančne situacije sploh še nikoli niso bili. Neki gospod mi je s solzami v očeh dejal, da bi rad šel domov vsaj še enkrat preden umre. Moram priznati, da sem se med temi ljudmi počutila bolj Slovenko kot kdaj koli prej.

Nekajkrat me je prevela skoraj slaba vest, da je možno živeti tako blizu Slovenije in mi obisk domovine ne predstavlja nekaj letnega projekta. Na prireditvah je bilo večkrat izpostavljeno vprašanje kaj me dela Slovenca, je to bivanje v Sloveniji, je to kraj rojstva, ali je to slovensko srce, ki nam bije v prsih. Prepričana sem, da je odločilno slovensko srce in želja najti svoje korenine. Popolnoma človeško in naravno je, da iščemo odgovore na vprašanja, kdo smo, kdo so naši predniki in ko resnično začutimo pripadnike skupnosti se praviloma pojavi želja pri ohranitvi jezika in kulture za naše potomce. Ta želja je razumljiva precej večja pri nas, ki živimo na tujem in človeku stopijo solze v oči, ko vidijo intuziastični nastop pevcev, folkloristov in dramske skupine na tujem pa naj bo to v Argentini ali v moji domači Nemčiji.

Ne glede na to, da se znamo Slovenci odlično vključiti v okolje, v katerem živimo, ne pozabimo na svoje korenine in skozi različne aktivnosti tudi v pomoči matične domovine ohranjamo. Zanimiv se mi zdi fenomen mladih v Nemčiji, ki so se rodili na tujem in si želijo odseliti v Slovenijo. Ne glede nato, da so v nemški družbi našli svoje mesto, so uspešni in imajo tam prijatelje, se jim zdi, da bi se bolje počutili doma med svojimi ljudmi. Veliko se je na tem področju v zadnjih letih precej naredilo, pa kljub vsemu bi bilo lahko študentskih izmenjav, delovnih praks in podobno še mnogo več.

Nemogoče spregledati pa je tudi obraten tok. V državah, ki sta blizu Slovenije kot sta na primer Nemčija in Avstrija, lahko v zadnjih letih opažamo velik pritok mladih, ki po zaključenem študiju v Sloveniji iščejo boljšo prihodnost na tujem. Žal gre praviloma za mlade, ki v tujino odnašajo dragocena znanja, ki se ne bodo nujno vrnila v Slovenijo. Prav razžalostijo me številna sporočila in prošnje po pomoči, ki jih večkrat dobim. Mnogi bi bili pripravljeni poprijeti za kakršnokoli delo samo, da bi lahko zapustili Sloveniji in marsikdo izjavi, nikoli več nazaj. Mislim, da bi ti ljudje težko našli skupni imenovalec z osnovno temo današnjega dne, Slovenke in Slovenci v tujini za uspešno Slovenijo, iz povsem preprostega razloga. Marsikdo ne želi niti slišati več za slovensko politiko, sistem dela v Sloveniji, sodni sistem, da se počuti izigran ali celo prevaran. Slednje se je pokazalo tudi na primer v nedavnem obisku predsednika Republike Slovenije Boruta Pahorja na Bavarskem in v Baden-Württemberg. Medtem, ko so se Slovenci, ki že dlje časa živijo v Nemčiji obiska zelo veselili so sodelovali pri oblikovanju programa za srečanje s predsednikom, sem od tistih, ki so se preselili pred kratkim dobila praviloma zelo odklonilne odgovore. Večina se jih k sreči ni želela udeležiti, saj jim predsednik pooseblja tisto, kar jih je pregnalo iz domovine. Tudi na spletu so se pojavljali odklonilni odgovori, kot na primer, komaj nam je uspelo pobegniti, pa že lazi za nami, lepo na naš račun. Naj kar tam ostane, kaj je naredil dobrega in še bi lahko naštevala. Verjemite mi, da sem navedla le tiste manj sočne komentarje.

Ob vsem tem se sprašujem, kaj je ostalo od Slovenije, ki sem jo sama zapustila pred dobrimi 9-imi leti, saj pa smo bili takrat še polni intuziazma in želje narediti največ iz naše male, a čudovite državice. Je možno, da marsikateri mlad človek doma ne vidi več nikakršne perspektive, ko zaključi študij in se poda na pogosto prav, ne prav lahko pot izseljeništva. Zadnja leta se intenzivno iščejo načini, kako bi ta tako imenovani beg možganov preusmerili nazaj v domovino in ustvarjali pogoje za tako imenovane kroženje možganov, kot smo tudi danes že nekajkrat slišati. Odgovor je na videz preprost, narediti moramo spet državo, v kateri bo lahko vsakdo našel svoje mesto, delo, ki ga bo veselilo in bo zanj primerno plačan in se moramo že enkrat prenehati ukvarjati sami s seboj in s pozicijami in položaji, ki bi jih radi zasedli. Vem, da rešitve niso tako preproste, kot ste zdi, vendar pa ne smemo obupati, saj se nam sicer kot narodu ne obeta prav svetla prihodnosti. V tujini nas čaka veliko, ki bi svoje znanje z veseljem vrnili domov, a ne za vsako ceno. Namreč bi se radi vrnili v državo, ki bo pravična za vse, v kateri bomo vsi enaki pred zakonom, v kateri nas bo čakala svetla prihodnosti in v kateri bomo lahko dostojno živeli.

V različnih situacijah sem že večkrat izjavila, da bi nas država lahko bolje izkoristila. Pri tem sem mislila predvsem slovenska društva in pa številne intuziaste, ki z dušo in srcem povezujemo Slovence v tujini, organiziramo razna srečanja in prireditve ter pogosto zastopamo Slovenijo na različnih mednarodnih dogodkih. Da bi svoje ambasadarstvo še bolje opravljali, potrebujemo določene osnovne pogoje.

Po ocenah naj bi nas v Stuttgartu in okolici živelo kar 20 tisoč Slovencev. Omenja se celo številka 30 tisoč, ker nas takoj po matični državi uvršča na vrh lestvice krajev z najgostejšo naseljenost s Slovenci. Seveda se zavedamo, da je Slovenija v hudi stiski in želela bi se verjeti izjavam številnim politikov, da se situacija vrača na bolje. Kljub trenutni finančni situaciji, pa bi vendar ponovno izražale veliko željo Slovencev, ki živimo v Stuttgartu in okolici, da bi dobili nek skupen center, v katerem bi se lahko srečevali Slovenci, ki smo vključeni, v skoraj 10 okoliških društev in pa seveda tudi vsi tisti Slovenci, ki niso vključeni v nobeno društvo. Marsikatero društvo nima niti svojih prostorov, saj so najemnine na tem območju izredno visoke. Naj omenim kot zanimivost, da se člani mojega lastnega društva srečujemo v garaži. Poleg druženja lahko v takem centru organiziramo tudi razno razne kulturne prireditve v manjšem krogu, saj je z nekim kulturnim programom težko napolniti večjo dvorano, pa tudi najem dvoran je zelo drag. Centre bi lahko uporabili tudi za gospodarske forume, predavanja, zastave in podobno, tako da bi bil to center za povezovanje v gospodarskem, kulturnem in družabnem smislu. Generalni konzulat iz Münchna enkrat mesečno pride v Stuttgart, morda bi tudi oni lahko našli svoje mesto v takem centru in ne bi rabili plačevati najemnine v centru mesta. Podobno se v Stuttgartu ustavijo družine ali celo avtobusi Slovencev, ki nadaljujejo pot v Bruselj ali kam drugam. Ob vsakem takem obisku se pojavi problem, kje vse te ljudi postreči, včasih tudi nastaniti. Zadnje čase prihaja v Nemčijo tudi vedno več mladih, ki po študiju iščejo priložnost v tujini. Tudi le tem ljudem bi radi pomagali, pa smo pogosto omejeni s prostorom. Sicer v Stuttgartu obstaja Sovenski dom, ki služi kot pastoralno središče, na odlični lokaciji, a je žal precej neprimeren za kakšne druge aktivnosti, saj so prostori majhni in neracionalni. Kljub vsemu pa ta dom za marsikoga predstavlja odskočno desko oziroma prostor, kjer najde tisto prvo pomoč ali streho nad glavo, za kar se je treba v prvi vrsti zahvaliti sedanju župniku, ki ima za te ljudi veliko posluha in vedno odprta vrata.

Zakaj se mi zdi tako pomembno, da bi imeli Slovenci svoj center? Po lastnih izkušnjah, ki jih imam z delovanjem društev, lahko ugotovim, da so Slovenci v krajih, kjer imajo svoje društvene prostore, precej bolj povezani med seboj in se precej več družijo. Ob prebiranju spletnih portalov ugotavljam, da je v Stuttgartu in v okolici ogromno Slovencev, ki se ne vključujejo v nobeno organizacijo in bojim se, da bomo te ljudi počasi izgubili, če mi dovolite ta izraz. Zavedamo, da obstajata dve vrsti Slovencev in sicer tisti, ki tukaj živijo že desetletja ali so tukaj celo rojeni in pa tisti, ki smo prišli v zadnjih letih. Večina nas je potrebovala kako leto ali dve, da smo se vživeli v novo okolje, si našli stanovanje in delo, se naučili jezika, potem pa smo začeli iskati kontakte z drugimi Slovenci. Zavedamo se, da moramo biti potrpežljivi in počakati, da nas ti novi sami poiščejo. Glede na to, da dobivam ogromno vprašanj in prošenj za pomoč, smo že začeli organizirati spoznavne popoldneve, na katerih pomagamo s svojimi izkušnjami in praktičnimi nasveti, kako smo se lotili iskanja stanovanja, služb, katere prijave in zavarovanja so potrebna ob selitvi v tujino in podobno. Vsekakor se mi zdi nujno, da ljudem ponudimo tudi drugačne načine druženja in srečevanja, ne v le v okviru društev. Ugotavljamo lahko, da v večini društev članstvo rahlo upada, saj se je veliko starejših ljudi vrnilo v Slovenijo, Slovenci, ki so prišli zadnja leta, pa se kot že omenjeno ne vključujejo množično v društva. V nekaterih krajih so se ti mladi združili in so ustanovili svoje klube ali pa so enostavno preko spleta dogovarjajo za druženja. V takem centru bi lahko tako zgradili nekakšen most med Slovenci, ki tukaj živijo že leta in temi, ki so prišli v zadnjih letih. Tudi koordinacija slovenskih društev v južni Nemčiji, kateri predsedujem, tako kot posamezna društva zasleduje podobne cilje. Poskušamo povezati društva in posameznika in organiziramo dejavnosti, ki bi pritegnile člane več društev. Tako smo organizirali nogometni turnir, pripeljali v goste znano gledališko skupino, menjamo lokacije pri organizaciji sestankov, ki jih povežemo z ogledi mest ali drugačnim druženjem. Zelo intenzivno pa smo seveda prisotni tudi na spletu. Predstavniki države smo se pred kratkim dogovorili, da bi enkrat letno organizirali večjo prireditev za Slovence v Nemčiji, ki bi bile na nekoliko višjem nivoju, tako bi na prireditev lahko povabili tudi nemške prijatelje in partnerje in bi tako na čudovit način predstavili svojo državo in številne umetnike, ki bi jih povabili k sodelovanju.

Prvo tako prireditev bomo organizirali predvidoma v letu 2016, ko Slovenija praznuje 25-obletnico osamosvojitve. Veliki ambasadorji slovenstva so tudi učitelji slovenskega dopolnilnega pouka, ki predstavljajo zelo pomembno vez med društvi, Slovenci, ki niso vključeni v društva in matično domovino in ki sodelujejo na večini prireditev društev. Veliko ljudi se iz razno raznih razlogov ne želi vključiti v društva in tem ljudem pomenijo slovenski učitelji pogosto edino vez domovine in pa slovenstvom. Na tem mestu je potrebno poudariti, da smo Slovenci na tem področju nekaj posebnega, saj se otroci poleg jezika učijo tudi slovenske kulture in običajev, kar je razvidno že iz samega imena pouka. Dopolnilni pouk slovenskega jezika in kulture.

Velika škoda bi bila, če bi prišlo na tem področju do kršenja finančnih sredstev ali zmanjševanje števila učiteljev, saj le-ti dobro poznajo ljudi in kraje, v katerih delujejo. Nekateri že danes pokrivajo velika področja in v primeru zmanjšanja števila učiteljev bi bilo njihovo delo še toliko bolj oteženo. Prav tako sem že večkrat izrazila željo, da bi bili učitelji slovenskega jezika v poletnem času poslani v tujino, kjer bi bili organizirani tečaji slovenskega jezika. V Nemčiji imajo posamezne zvezne države, namreč različne poletne počitnice, različne termine poletnih počitnic, tako da se marsikdo že s tega razloga tečaja v Sloveniji žal ne more udeležiti. Tudi odrasli večkrat izrazijo željo, da bi se želeli naučiti slovenskega jezika oziroma bi svoje znanje želeli osvežiti ali nadgraditi. Nekateri so odraščali v mešanih družinah in se jezika niso naučili, v odrasli dobi pa se marsikomu pojavi zelo močna želja, da bi se naučili jezika svojih staršev. Seveda imam tukaj v mislih tečaj slovenskega jezika, ki bil lahko plačniški, vendar pa s kvalificiranimi učitelji Slovenije.

Na tem mestu bi želela opozoriti še na sledeč problem. Kljub temu, da je v Zakonu o odnosih s Slovenci po svetu urejena dolžnost RTV Slovenija o poročanju dogajanja na tujem. V zadnjih letih opažamo, da poročanja skoraj ni več. Le še v radijski oddaji Slovenci po svetu občasno poročajo o naših aktivnostih. Še pred nekaj leti je v več prireditvah, to sta folkorijada slovenskih folklornih skupini in posvet vseh slovenskih organizacij v Nemčiji, novinar RTV Slovenija, ki je bil zadolžen za poročanje iz Nemčije pripravile svoj prispevek. Tako smo bili Slovenci v Nemčiji vsaj na kratko omenjeni v osrednjem Dnevniku ali v Odmevih, občasno pa je bila o dogodkih narejena tudi posebna televizijska oddaja. Zadnja leta so bile ostale očitno pomembnejše in Slovenci v Nemčiji nismo našli prav pogosto svojega mesta na nacionalni televiziji.

Če idejo ambasadorstva še nekoliko razširim, lahko ugotovim, da smo Slovenci na tujem na nek način ves čas ambasadorji svoje domovine, če to želimo ali ne. Na delovnem mestu vsi vedo, da sem Slovenka in upam, da dostojno zastopam svojo domovino. Ljudje se namreč nagibamo k posploševanju in hitremu delanju zaključkov, v smislu, da so vsi predstavniki neke narodne skupnosti podobni posameznikom, ki jih poznamo. Svojo domovino predstavljamo tudi na vseh drugih področjih življenja. Kadar je na primer storjeno neko kaznivo dejanje, mediji ne pozabijo omeniti, da ga je storil nemški državljan z, na primer, slovenskimi ali hrvaškimi koreninami. Po mojih izkušnjah smo Slovenci našli lepo mesto v nemški družbi, smo cenjeni in vsakdo izmed nas lahko s ponosom reče, Slovenec sem ali Slovenka sem. Sama izkoristim prav vsako možnost, da povem od kod prihajam, da predstavim lepote Slovenije, in kar nekaj Slovencev sem že pripeljala v svojo drago domovino.

Naj zaključim z delčkom znane pesmi Otona Župančiča Z vlakom: "S silo neznano si segla mi do duše globin: do zdaj nisem vedel, kako sem tvoj sin, kako te ljubim globoko… Domovina, daj mi roko, ne beži, ostani pri meni, tesno, tesno me okleni, in pel ti bom pesem visoko, pel materi čaščeni, kot ni ti še nihče pel… Src milijon bom razvnel, uklonil jih tvoji oblasti, raznetil v dušah strasti, bom plemenite, mlade, da radovoljne zaklade, najdražje pred te polože."

Zakaj sem izbrala ravno to pesem? Ker tudi sama pogosto sedim v vlaku z nekim čudnim občutkom tesnobe, ko odhajam od doma domov. Ja, imam dva doma in včasih se mi zdi tudi dve življenji. Tako kot je naš znani pesnik ob odhodu v tujino začutil veliko ljubezen do domovine, lahko tudi zase ugotovim, da sem se z vprašanjem, kaj mi pomeni domovina, začela intenzivneje ukvarjati šele, ko sem se odselila na tuje. Prav tako sem na tujem začutila močno željo ohraniti slovenstvo v sebi in pripomoči k temu, da se slovenstvo ohranja tudi med drugimi Slovenci v Nemčiji. Mislim, da je aktivna udeležba pri povezovanju tu živečih Slovencev del mojega poslanstva in želim si, da slovenska beseda, kultura in običaji v Nemčiji ne bi šli v pozabo.

Hvala za pozornost in prijeten preostanek dneva.

(iz magnetograma Državnega zbora)