Sv. Rok - zgled vere in krščanske ljubezni
Slovenija
Dan po Velikem šmarnu praznujemo god sv. Roka. Ljubljanski nadškof je dopoldne vodil osrednjo slovesnost ob današnjem prazniku v romarski cerkvi sv. Roka v župniji Šmarje pri Jelšah. Ljubljanski pomožni škof Franc Šuštar je slovesno mašo daroval v podružni cerkvi sv. Roka na Malem gradu v Kamniku. Tudi v Dravljah so pripravili romarski shod.
Ob podobi sv. Roka, ki kaže rano na nogi, ki jo je dobil, ker je zdravil bolne in zbolel za kugo, je nadškof Zore zbrane na današnjo Rokovo nedeljo vprašal, ali nosimo tudi mi rane, ki so posledica ljubezni in darovanja za bližnjega. Vsak mož, vsaka žena, vsi starši bi morali po besedah nadškofa nositi takšne rane. In ta ljubezen se ne sme ustaviti zgolj pri bližnjih, ampak jo moramo gojiti do vseh, ki so pomoči potrebni. „Ljubezen postane darovanje šele takrat, ko nima nobene meje več. Ko je edina meja za našo ljubezen človek, ki je v stiski, ki potrebuje pomoč, ki potrebuje mene.“
Nato je zbranim takole položil na srce: „Morda bomo morali bolj zares vzeti besede apostola Pavla, ki nas spodbuja, da naj pazimo, kako živimo. Da bo naše življenje skladno z evangelijem Jezusa Kristusa. Da bo naše ravnanje, naše govorjenje, naši medsebojni odnosi v resnici odraz naše vere, našega krščanstva. Sicer smo razdvojeni sami v sebi. Romamo k sv. Roku in v naše župnijske cerkve, živimo pa kot pogani. Ne tako, bratje! Ne tako, sestre! Naše krščanstvo mora biti scela, kakor je bilo scela tudi življenje sv. Roka."
O sv. Roku lahko preberemo, da je že v najnežnejšem otroštvu imel poseben čut za uboge in bolnike. Po smrti staršev je med reveže razdal vse svoje ogromno imetje, sam pa se kot reven romar odpravil na dolgo pot v Rim, da bi molil na grobovih apostolov. V srednji Italiji ga je zaustavila kuga, ki je tam razsajala in Rok se je takoj ponudil, da bi v bolnišnici stregel bolnikom. Vsakega je prijel za desnico, ga pokrižal in ga s tem znamenjem ozdravil. Podobno se je dogajalo v Ceseni, Riminiju, Novari in Rimu. V Rimu je ostal tri leta, ves ta čas pa se je boril s kugo, ki je tačas po vsej Italiji pokopala kar tretjino prebivalstva. Ko se je vračal domov, se je je v Piacenzi še sam nalezel. Ker ni želel biti v breme, se je zavlekel v gozdove, da bi tam umrl. Ko se je že zdelo, da bo podlegel bolezni, pa se mu je prikazal angel in ga bodril, hrano pa mu je čudežno prinašal nek pes. Gospodar tega psa je kasneje poskrbel za Roka in ga pozdravil, tako, da je lahko nadaljeval svojo pot domov. V rojstnem mestu pa ga nihče več ni prepoznal, zato so ga kot vohuna vrgli v ječo. Ne da bi izdal svojo identiteto, je v ječi preživel pet let in v njej, komaj dvaintridesetleten, tudi umrl. Šele takrat so ga prepoznali po materinem znamenju na prsih.
Sv. Roku se priporočajo žanjice, šivilje, krojači, zidarji, tesarji; je zavetnik jetnikov, bolnikov in bolnišnic, zdravnikov, lekarnarjev, kirurgov, kmetov, trgovcev z umetninami, vrtnarjev, …
