Svet na preizkušnji

Slovenija | 28.08.2015, 14:26 Tanja Dominko

Begunska problematika je že zdavnaj prerasla obvladljive okvire. Od prihoda prvih beguncev, ki jim je s pomočjo čolnov uspelo priti do Evrope prek Lampeduse, je minilo že več kot štiri leta. A dokler je bil to problem le Italije, so ostale evropske sedele križem rok, da o odzivu ZDA ne govorimo. Iz dneva v dan so do obale prihajali prenapolnjeni čolni z moškimi, ženskami in otroki na krovu, prihajali so iz Libije, Nigerije, Sirije in drugih bližnjih držav, kjer je začela pustošiti Islamska država. Ušli so gotovi smrti, mnogi so življenje končali že pred izkrcanjem.

Toliko kot smo v teh letih v medijih videli pretresljivih zgodb teh prebežnikov, jih nismo nikoli prej. A svet se kar ne zgane. Zanima ga le to, kako pomagati beguncem, kako jih namestiti, kako jih oskrbeti po zdravstveni plati, kako jim pomagati pri vsakdanjem življenju. Na tisoče ljudem je treba pomagati, dobrodelne organizacije se vključujejo po najboljših močeh. Toda odgovorov, kaj to pomeni dolgoročno, ni. Kaj pomeni, če Evropa postane muslimanska?

Najprej me je zaskrbela pripoved patriarha sirsko-katoliške Cerkve v Siriji Ignatiusa Youssifa III. Younana. Za Radio Vatikan je spregovoril o nasilju Islamske države v sirijskem mestu Al Qaryatain, ki so ga džihadisti osvojili v začetku avgusta, in ugrabili najmanj 230 civilistov. Teroristi po njegovem mnenju izvajajo etnično čiščenje in želijo izbrisati krščanstvo in kristjane iz Sirije - tako, kot iz Iraka: „Mi ne govorimo o etnijah, ker pripadamo isti etniji kot tisti, ki so muslimani v Siriji. Gre za versko čiščenje! Tisto, česar vaši oblastniki ne želijo videti, o katerem ne želijo slišati! Malo jim je mar za versko svobodo teh skupnosti, ki so uspele preživeti na stotine let prav zato, ker so bile vdane svojemu Odrešeniku in Evangeliju. Gre za versko čiščenje! Ne želijo nas! Za vse to so krivi makiavelistični voditelji, ki iščejo samo ekonomske priložnosti.“ Patriarh sirsko katoliške cerkve v Siriji je še ostrejši. „Še danes nam pravijo, da obstajajo mednarodne skupnosti za varovanje človekovih pravic in verske svobode... Vendar kje so? Gre za laž!“ Še v juniju je bilo v tem sirskem mestu približno 300 družin, v začetku avgusta jih je bilo še 120, zdaj verjetno še manj. Patriarh v Siriji se ob tem sprašuje, kako je t.i. Islamska država uspela priti do sem? Kako je uspela vstopiti in prodreti v Al Qaryatain, kjer je bila sirska vojska? Povsem aktualna vprašanja so to in čas bi bil, da nanje poiščemo odgovore.

Potrebujemo tudi odgovor na vprašanje, kako ustaviti širjenje Islamske države. Če bi ves preostali svet stopil skupaj, bi se rešitev gotovo našla. Kajti zavedati se je treba, da se sama gotovo ne bo ustavila. Se bo zadovoljila z osvojenimi ozemlji na severu Afrike? Nikakor ne. Šla bo naprej. Na severu Evrope se že dogaja ... In to morijo, ta osvajalski pohod, ki spominja nekoliko tudi na drugo svetovno vojno, je treba ustaviti, če ne, bomo trpeli vsi. Svet se namreč lahko v skrajnem scenariju povsem preobleče v črno. Ali je to tisti ključni načrt džihadistov ali je vmes še kak drug načrt?

Na nekem hrvaškem spletnem portalu sem prebrala zanimive misli admirala Davorja Domazeta, ki je sicer nekoliko poseben tip človeka z nekoliko revolucionarnimi idejami, a vendar. Prepričan je, da je "begunski val del načrta, za katerim stojijo ZDA in Velika Britanija, cilj pa je zlomiti Evropo. Izvoz vojne v Afganistan, Irak, Sirijo, Libijo je bil del posebnega načrta, da bi zmanjšali število prebivalcev na svetu in obvladali območje, bogato z nafto." Tako omenjeni admiral, ki tudi pravi, da Evropa preprosto ne zna odgovoriti na pojav destabilizacije, ki bo prinesla velike etnične in kulturološke spremembe. Krščanska Evropa bo po njegovem počasi izginila. Da je vse to del iste antikrščanske strategije, lahko, kot pravi, razberemo po tem, da se število kristjanov zmanjšuje na območju med Sirijo in Irakom. Počasi se bo razkristjanila tudi Evropa, le v Rusiji njihovo število raste.

Kaj nam torej preostane? Nam, kristjanom? Ne trdim, da moramo beguncem zapreti vrata, to je enostavno preveč kruta rešitev. Oziroma bi temu težko rekli rešitev. Če bi se vsak med nami namreč znašel pred človekom, ki prosi, trpi in nima hrane niti vode, bi mu zaprli vrata? Verjamem, da vsak med nami premore toliko človeškosti, toliko iskrene krščanske ljubezni, da tega ne bi storil. A vprašanje je, kako se zgodba nadaljuje. Mnogi vlečejo vzporednice z vojno na Balkanu in z obdobjem množičnega prihoda beguncev od tam. Ja, mnogo jih je ostalo. Mnogo vrtcev in šol ima težave, ker skušajo muslimani uveljavljati svoj način življenja, denimo da ne jedo svinjskega mesa. Mnogo otrok tako pride v vrtec s potrdilom od zdravnika, da so alergični na svinjino, čeprav še zdaleč ne gre za alergijo. Kako se odzvati torej na zahteve, ki presegajo zgolj potešitev lakote in žeje ter oskrbo s streho nad glavo. Tu nastopi naša krščanska drža.

Čeprav velja v državi načelo, da sta Cerkev in država ločena, kristjani vseeno moramo odigrati svojo vlogo pokončnega vernika, ki se bori za obstoj svojih vrednot. Tako v Sloveniji kot drugje v Evropi. Ne smemo dopustiti, da se bomo mi prilagajali tujcem, ampak moramo zahtevati, da se tujci prilagodijo nam. Naj vedo, da so prišli v drugo državo, kjer vladajo določene vrednote, kjer se govori slovenski jezik, kjer prevladuje katoliška vera in kjer solidarnost še ni rekla zadnje besede. Bodimo pripravljeni na spremembe v svetu, a pripravimo se tako, da okrepimo samega sebe. Le če bomo močni, tako v smislu narodne zavesti kot v smislu samozavesti na področju katoliške vere, se bomo obdržali. In v tem primeru se nam beguncev ni treba bati. V tem primeru strašenje prek medijev, ideje o postavljanju ograje, forumski pozivi k streljanju in še čem postane brezpredmetno. Ne bojte se, je dejal že papež Janez Pavel II. Jezus Kristus pa pravi: „Vaša vera vas bo rešila“. Ne pozabimo tega!