V Italiji vroče razprave o uveljavitvi istospolnih zvez
Slovenija Marjana Debevec
Kot smo že poročali, je Evropsko sodišče za človekove pravice od Italije zahtevalo zakonsko priznanje istospolnih parov. Italija je namreč ena redkih članic Evropske unije, ki ne priznava istospolnih partnerstev, na sodišče v Strasbourgu pa so se zaradi tega obrnili trije italijanski istospolni pari. V Italiji v teh dneh poteka vroča razprava o tem, ali gre individualistične zahteve z močnim ideološkim in političnim ozadjem in kaj dejansko pomenijo človekove pravice.
Italija mora trem istospolnim parom plačati 44 tisoč evrov, ker niso mogli sklenili civilne zveze, hkrati pa Evropsko sodišče Italiji nalaga uvedbo ukrepov, s katerimi naj bi takšne zveze zaščitila. Katoliška združenja v tej zahtevi vidijo vnovičen napad na družino in razvrednotenje zakona med možem in ženo. Uveljavlja se namreč povsem individualistična logika, ki v imenu t.i. zaščite človekovih pravic, vsiljuje nove vrednote ter hkrati razkraja družbeno in moralno zasnovo. Po mnenju pravnika Carla Cardie je cilj te politike, ki se navdihuje v teoriji spola, povsem drugačen: odpreti pot istospolnim parom za posvojitve otrok. S tem pa bi po njegovih besedah kršili temeljne otrokove pravice.
Po besedah nekdanjega predsednika ustavnega sodišča Cesareja Mirabellija pa gre pri uvajanju istospolnih zvez, tudi če jim ne rečemo zakonske zveze, za pravno hinavščino: gre namreč za različne realnosti, ki bi jih morali tudi različno obravnavati. Hkrati pa po njegovem mnenju na nepravilen način razlagamo pravico do zasebnosti. „Vsi naj bi se zavedali tega: če temeljne človekove pravice razširimo na povsem nove kategorije ter z njimi vplivamo na družbeno čutenje, tvegamo, da jih bomo pokvarili in jim odvzeli to, kar je temelj njihove nedotakljivosti“, je bil odločen nekdanji predsednik italijanskega ustavnega sodišča.
Generalni tajnik pri Italijanski škofovski konferenci msgr. Nunzio Galantino pa je glede predloga o istospolnih porokah dejal: „Vlada naj bo sicer pozorna na potrebe posameznikov, vendar pa naj ne postanejo potrebe posameznikov merilo, na podlagi katerega je potem potrebno urejati skupno dobro“. Dobro posameznika namreč po njegovih besedah ne sovpada vedno s skupnim dobrim. Gre za dva popolnoma različna pojma.
Po njegovih besedah gre za veliko zmoto, ki je predvsem filozofske narave. »Seštevek posameznih pravic ni enak skupnemu dobremu. Če ugodim vsaki osebi in naredim vse za to, da bi ji ugodil v vseh njenih željah, nisem uresničil skupnega dobrega,« je poudaril msgr. Galantino za tv 2000. Povedal je še, da se pogosto govori, da so določene teme znamenje civiliziranosti, vendar pa po njegovem mnenju to ni res, saj gre le za posameznikov način gledanja.
