Spominska slovesnost ob 20. obletnici genocida v Srebrenici

Slovenija | 11.07.2015, 16:04 Tone Gorjup

V spominskem parku Potočari v Srebrenici so se 20. obletnici poklonili spominu 8 tisoč 372 žrtev genocida, do katerega je prišlo po 11. juniju 1995 v bošnjaški enklavi na območju Republike srbske. Na osrednji slovesnosti se je zbralo več deset tisoč ljudi. Svojcem pobitih in množici drugih ljudi se bo pridružilo nad 80 tujih delegacij. Nastopajoči na slovesnosti, med katerimi je bil slovenski predsednik Borut Pahor, so se zavzeli za odpuščanje, spravo in boljšo prihodnost Bosne in Hercegovine.

Borut Pahor je zbranim na spominski slovesnosti med drugim dejal: „Vem. Pričakovati od nekoga, ki je bil deležen zločinov, da odpusti, je zelo težko. Toda brez odpuščanja ni sprave. Brez sprave ni povezovanja in sodelovanja. Brez sodelovanja ni graditve enotnosti. Brez potrebne enotnosti pa ni velikopoteznih odločitev. Prav to pa sedaj potrebuje Bosna in Hercegovina in vsi njeni ljudje. Ni lahko. Težko je. Toda to je edina pot, vredna sanj in upanj vseh vaših otrok.“ Kot je dejal, tudi sam nekoliko pozna razmere, v katerih se je znašla BiH saj je tudi Slovenija med drugo svetovno vojno in po njej doživljala težke trenutke bratomorne vojne.

Med govorci je bil tudi nekdanji ameriški predsednik Bill Clinton, ki se je med drugim zahvalil srbskemu premierju Aleksandru Vučiću, ker je pokazal pogum in se udeležil spominske slovesnosti. Vsi, ki so spregovorili na slovesnosti, so se strinjali, da je poboj več kot 8000 Bošnjakov v nekaj julijskih dneh leta 1995 genocid, ki mora biti trajen opomin za prihodnost, a tudi poziv h gradnji trajnega miru in krepitve evropske prihodnosti Bosne in Hercegovine. Pri tem sta predstavnika Združenih narodov in Nizozemske priznala in sprejela svoj del odgovornosti za pokol, ki ga mednarodna skupnost ni preprečila. Župan Srebrenice Ćamil Duraković je medtem dejal, da preživeli Bošnjaki iz Srebrenice na nasilje iz leta 1995 niso odgovorili z novim nasiljem. Povedal je še, da posmrtnih ostankov več kot tisoč sto žrtev še niso našli. Pozval je tiste, ki so sodelovali pri njihovem umoru, naj povedo, kje so. V imenu svojcev žrtev je Advija Ibrahimović, ki je v genocidu izgubila očeta in mati, sama pa je bila stara 11 let, poudarila, da je njihova bolečina že zdavnaj prerasla v moč in da ne bodo dovolili, da bi pozabili in negirali genocid v Srebrenici.

Ob 20. obletnici genocida v Srebrenici so v Ljubljani pripravili miren shod v spomin na žrtve. Shoda, ki je bil namenjen podpori preživelim ter opominu, da se Srebrenica nikoli več ne sme ponoviti, se je po ocenah organizatorjev udeležilo več kot tisoč ljudi.

 

Govor slovenskega predsednika Boruta Pahorja v Srebrenici:

Prišel sem kot prijatelj. In sprejeli ste me kot prijatelja. Zelo sem vam hvaležen za to. Zato bom govoril iskreno in iz srca. Rad bi vas pozval k odpuščanju in spravi.

Popolnoma razumem, če je ta moj poziv vzbudil različna čustva. Ta naloga je neskončno težka. Odpuščanje in sprava zahtevata veliko poguma in zaupanja. Toda to je po moje edina pot v boljšo in varno prihodnost.

Vem. Pričakovati od nekoga, ki je bil deležen zločinov, da odpusti, je zelo težko. Toda brez odpuščanja ni sprave. Brez sprave ni povezovanja in sodelovanja. Brez sodelovanja ni graditve enotnosti. Brez potrebne enotnosti pa ni velikopoteznih odločitev. Prav to pa sedaj potrebuje Bosna in Hercegovina in vsi njeni ljudje. Ni lahko. Težko je. Toda to je edina pot, vredna sanj in upanj vseh vaših otrok.

Nekaj vem o tem. Naj vam na kratko povem slovensko zgodbo. Veste, v času 2. svetovne vojne se Slovenci nismo borili samo proti okupatorju, temveč tudi brat proti bratu. To tragedijo se je skušalo pozabiti z molkom. Ni šlo.

Vse od demokratičnih sprememb in ustanovitve neodvisne Slovenije pa se o tem veliko govori in prepira. Vsakdo poskuša povedati svojo resnico. Znova eden proti drugemu. Toda v zadnjem času opažam, da je vse več razumevanja za odpuščanje in spravo. Končno eden z drugim, eden za drugega. To je tako neopisljivo lep občutek.

Naj vam povem, moji dragi prijatelji. Ta moralni premik iz sovraštva in razklanosti v odpuščanje in spravo so v zadnjem času pravzaprav naredili Slovenci sami od sebe. Po 70. letih preprosto prihajajo do spoznanja, da je prišel čas. Da je prišel čas. Za odpuščanje, za spravo in nov začetek.

Ta odločitev je v veliki večini sprejeta z velikim upanjem in odobravanjem. Osebno menim, da je ta duhovna renesansa Slovencev še veliko bolj pomembna od našega gospodarskega okrevanja. Toda za to smo potrebovali 70 let.

In zdaj sem jaz prišel sem v Srebrenico, na ta kraj groznega zločina, genocida in vas prosim, da odpustite po vsega 20. letih. Ne govorim o pozabi. Ne govorim o zastarelosti zločinov in pravičnem kaznovanju zločincev. Govorim o odpuščanju. Vem, da je težko. Neskončno težko. Da gre za pogumno intimno odločitev in kolektivno hotenje brez primere.

Toda premislite. Brez tega ni prihodnosti. Vsako odlašanje z odpuščanjem in spravo je odlašanje s prihodnostjo. Ali lahko mi kot starši svojih otrok vzamemo nase to pravico, da zaradi strahu in predsodkov odlašamo s prihodnostjo in naše lastne otroke obsodimo na preteklost? Ne smemo.

Odpuščanje in sprava sta temelj združene Evrope in bosta tudi prej ali slej temelj moderne Bosne in Hercegovine. Toda to ni edini pogoj za boljšo, bolj pravično, bolj enakovredno, strpno, napredno in uspešno Bosno in Hercegovino. Drugi pogoj je jasna evropska perspektiva. Tudi odlašanje s to evropsko perspektivo pomeni ohranjanje žalostne preteklosti.

Če sta odpuščanje in sprava skoraj v celoti stvar vaše intime in kolektivnega hotenja, pa je evropska perspektiva Bosne in Hercegovine tudi moja obveza in obveza vseh drugih evropskih voditeljev. Bruselj še vedno proces širitve na Zahodni Balkan vidi kot tehnični proces.

Ni tehničen proces. Je izrazito političen proces. Treba je videti in vedeti, da je zdaj trenutek za pospešitev vključitve Bosne in Hercegovine in Zahodnega Balkana v Evropsko Unijo. Birokratov ne smemo obsojati, če tega ne vidijo. Politiki pa smo dolžni to razumeti in ukrepati. Zdaj.

Nočem zavijati mojih sporočil v diplomatski celofan. Samo, če se bomo medsebojno spoštovali, če bomo iskali med nami tisto, kar nam je skupnega, če bomo imeli jasne skupne cilje glede prihodnosti, samo na ta način lahko gledamo v prihodnost z upanjem in vero, da je bil tragičen zločin pred 20. leti zadnji.

Iskreno sožitje med ljudmi in med narodi v Bosni in Hercegovini in njena jasna evropska perspektiva sta edini garanciji, da se Srebrenica ne bo ponovila. Brez odpuščanja in sprave ter brez evropske perspektive pa tvegamo, da se bo taka tragedija ponovila. Naj to povem še v angleščini.

Harmonious coexistence of people and nations in Bosnia and Herzegovina and its clear European perspective are the only guarantees that Srebrenica can never be repeated. Without forgiveness and reconciliation, and without a European perspective we risk that similar tragedies might happen again.

V vsakem drugem primeru pa jemljemo nase odgovornost, da se ponovi. Kdo ima to moralno pravico, da naših otrok ne razbremenimo strahu pred tem? Nihče.

Prišel sem kot prijatelj in želim oditi kot prijatelj. Želim se tudi vrniti kot prijatelj. V imenu države in ljudi, ki jo predstavljam sprejemam tu pred preživelimi pričami zločinov v Srebrenici in vseh drugih zločinov odgovornost, da bom storil vse za mirno in varno prihodnost tega dela Evrope.

Rad bi vas spodbudil, da naredite pogumno dejanje odpuščanja, jaz pa se pred vami zavezujem, da bom po najboljših močeh prispeval k jasni evropski perspektivi Bosne in Hercegovine.

Danes vidim tu žalost in trpljenje. Toda v solznih očeh vidim tudi upanje in hrepenenje. Vidim probleme, toda vidim tudi neskončne priložnosti vaše lepe države. Čutim hladnost nezaupanja, toda tudi neizmerno toplino želje po sodelovanju in zaupanju.

Vidim mirno Bosno in Hercegovino. Vidim varno Bosno in Hercegovino za vse njene ljudi. Vidim moč in energijo povezovanja in enotnosti. Vidim evropsko Bosno in Hercegovino. Gledam vas tu in vidim tako Bosno in Hercegovino.