Julija Podboj
Begunska zgodba Julije Podboj
| 24.07.2015, 10:50 Matjaž Merljak
Zgodba Julije Podboj, ki do zdaj še ni bila objavljena in jo je prvič predstavila na 22. Taboru Slovencev po svetu, je pretresljiva, ker brez vsakršnega maščevanja priča o trpljenju mladega, nedolžnega dekleta iz Primorske. Mladim, na koncu prispevka, priporoča molitev, dobroto in skrb za resnico.
Rojena sem bila 16. februarja 1925 očetu Ivanu Kobalu in mami Luciji Lapanja na Ponikvah blizu Mosta na Soči. Bila sem najmlajša izmed desetih otrok, a pet od teh je umrlo predenj so odrasli, najstarejši brat Mirko je umrl pri sedemnajstih letih zaradi prehlada. Bila sem radovedna in navihana deklica, ki je imela nadvse rada starše in brate. Doma smo imeli gostilno, vedno je bilo pestro. Čeprav smo otroci bili strogo vzgojeni, smo tudi marsikdaj kakšno ušpičili. Med tednom sem hodila v italijansko šolo, ob nedeljah pa nas je gospod župnik Vladimir Komac učil brati in pisati po slovensko. Bil je izjemno strog (drugi župnik, gospod Ivan Lapanja je po bombardiranju sam začel z obnovitvijo cerkve). Mama je imela veliko sester, ena je živela v Trstu, zato, ko je mama zbolela, je šla k njej in bila tam operirana. Umrla je najbrž za rakom, ko sem bila stara komaj petnajst let. Zelo mi je bilo hudo, gospodinjstvo je prevzela moja najstarejša sestra Natalija, ki je bila zelo tiha, ponižna in delavna.
Primorska se je borila proti fašistom. Nastopilo je partizansko gibanje, govorili so, da so za NAŠ NAROD, ljudje niso videli resnice in so se jim pridružili. Duhovniki, ki so toliko naredili za slovenski narod, niso verjeli partizanom in so začeli vse opozarjati.
Bila je vojna in zimski čas, se ne spomnim točnega datuma, ko so prišli po mojega očeta, češ da ga imajo nekaj za vprašati. Bil je svetovljan, napreden, sicer zaveden Slovenec, čeprav se ni vmešaval v politiko. Sploh ni mislil, da je kaj zagrešil. Prepričan je šel z udbovci, misleč da bo kmalu nazaj. Oblekel je zimski plašč; nikdar več ni videl svojega doma.
Moj brat Angel je bil v partizanih, bil je mobiliziran, ko je Italija kapitulirala, bil je italijanski vojak. Imel je službo natakarja v oficirski menzi. Pobegnil je, ne da bi doma vedeli, kako se mu godi.
Jaz sem bila mlada, energično dekle in sem se podala na pot iskat mojega očeta. Oče je bil od začetka zaprt skupaj z drugimi iz Ponikev nekje v eni hiši, med njimi je bil tudi moj brat Janko. Potem so ga premestili, naj bi bilo za tri mesece v Čepovanu, zbolel je od hudih okoliščin. Dobil je dovoljenje, da so mu pri eni hiši kuhali. Drugi so zahajali v eno gostilno, a on je to odklanjal.
Ata je bil velik domoljub in je upal, da bo prestal te tri mesece ali da bo umrl pred domačim pragom. Enkrat so prišli mimo Nemci in so vse pobrali, a on se je pretvarjal, da je prišel zaradi kupčije krave, tako so ga pustili pri miru in odšli. Morda če bi šel z Nemci, bi si rešil življenje. Dobro premišljena misel OF je bila, ko so mene poklicali na urad, da je oče klical, naj mi dajo dovoljenje, da mu prinesem perilo, da se preobleče, in kakšen prigrizek za pod zob. Šla sem z veseljem in z velikim strahom, pot je bila naporna, štiri ure v eno smer, od moje rojstne hiše po gozdu do Slapa ob Idrijci, od tam spet v hrib do ceste, ki se imenuje Na Vrata. To sem počela enkrat na teden, mislim, da je trajalo en mesec. Nenadoma nisem več dobila dovoljenja in, ko sem šla kljub temu, mi je gospa pri eni hiši, ki sem jo poznala, namignila, da mi ni treba več hoditi. Kasneje sem zvedela, kako se je očetu godilo: prišli so eni poznani Ponikovci, nekdo, ki jim je nosil mleko, in sošolec mojega brata Jankota, morilec mojega očeta Slavko Fratnik, ki je bil pri partizanih major, čeprav je imel samo štiri razrede osnovne šole. Moj oče je pristal, da so šli v gostilno, in ko se je mračilo, tisti, ki je nosil mleko, se je poslovil, ostala sta sama Fratnik in moj oče. Fratnik ga je večkrat zabodel z nožem, da je izkrvavel. Našel ga je tisti, ki je prinašal mleko, in obvestil družino, pri kateri je jedel. Slednji so ga tudi pokopali v družinskem grobu. Vsakokrat ko je moj brat Albin, že po vojni, prosil za prekop očeta na domače pokopališče, so mu vedno zavrnili. Oče je bil umorjen 29. junija 1944.
Moja prva aretacija je bila v Tolminu od 3. junija 1945 do 13. februarja 1946. V prvih aretacijah so zaprli veliko žensk v majhne celice, da so bile kot sardine v konzervi. V nočnih urah so me zasliševali in mučili. Ker nisem želela priznati, kar ni bilo res, so me dali v bunker, samico. Bila sem v zaporih v Ajdovščini, v Ljubljani pa na Miklošičevi in na Poljanskem nasipu. Po izpustitvi me je udba peljala k eni družini v Ljubljano, kjer sem delala kot gospodinjska pomočnica. Povedali so mi, da bom tam ostala, dokler ne bo Primorska priključena Jugoslaviji. Morala sem se vsako soboto javiti in nisem smela izven Ljubljane.
Tam sem ostala do leta 1947. Potem je sledilo več aretaciji, točnih datumov se zdaj ne spomnim več, kratke aretacije so trajale en mesec najmanj. Pred zadnjo aretacijo sem morala iti delat v Novo Gorico, brigado so imenovali, prostovoljna udarniška tolminska brigada. Morali smo trdo delati in hoditi na politične ure. Bili smo navadni ljudje, nepolitično angažirani. Po enem mesecu so zamenjali brigade in sem tako lahko šla domov za en teden.
Moja zadnja aretacija je bila od 3. oktobra 1949 do 10. marca 1950. Bila sem na polju, ko so me poklicali, da me čakata dva gospoda. Zelo sem se prestrašila, saj ju nisem pričakovala. Bila sta dva udbovca z avtom in sta mi velela, naj se hitro spravim v avto. Moj brat Albin se je razjezil in ju vprašal, kakšen zakon je ta, da kar neprestano aretirajo mlado in nedolžno dekle, naj le dokažejo, če sem kaj kriva, naj me pošteno sodijo ali naj me pustijo pri miru. Udbovca sta mu odgovorila, naj bo tiho, ker drugače bosta še njega prišla iskat. Tako sem prišla nazaj v Tolminski zapor. Od začetka so me samo zasmehovali in zaničevali, zasliševali so ponavadi ponoči, od enajstih do treh zjutraj. Obtožili so me, da delam za Gestapo in za domobrance. Bila sem tako psihično uničena, da sem obupala, mislila sem, da ne bom zdržala. A zgodil se je čudež, poklicali so me podnevi, čakal me je oficir in s prijaznimi besedami me je vprašal, če mi je všeč prekrasna narava, sonce, svoboda, ali bi raje ostala v zaporu za kakih deset let. Dolgo časa je molčal, bilo je neskončno. Kar naenkrat mi je povedal, da sem prosta in da imam pravico, kakor vsak državljan. To je bila laž, saj sem večkrat zaprosila za potni list, ki je bil potreben za prestop meje, a je bilo vedno zavrnjeno. Takrat je bila Primorska razdeljena na cono B, kjer so vladali komunisti in cono A, kjer so bili Američani.
Obljubila sem sama sebi, da bom ušla in to sem tudi naredila. Upala sem si prečkati mejo, preko zapornic 30. novembra 1956, to je na god sv. Andreja, takrat je bil v Gorici veliki sejem. S sabo nisem imela nič, le obleko. Že prej sem bila zmenjena z vaščanko, da se dobiva v cerkvi Sv. Ignacija, če mi srečno uspe, kar je bilo zelo težko, a tvegala sem življenje. Priporočila sem se Svetogorski Materi Božji in čudežno je uradnik pogledal stran in dvignil zapornico. Zgodil se je čudež. V Gorici sem se takoj javila pri Uradu za begunce, hotela sem iti proč, saj ostati blizu meje je bilo nevarno. Poslali so me v taborišče v Brindisi do leta 1959, ko sem se vkrcala v potniško ladjo, med tem sta mi brata –domobranca – urejala dokumente v Argentini in bila moja sponzorja, saj imigracija je bila že zaprta. Prišla sem v Argentino 24. septembra 1959.
Prva leta sem živela pri bratu Angelu, vedno sem se dobro razumela z brati, bili smo zelo povezani, kakor so nas doma učili. Zdaj so vsi pokojni.
Spoznala sem Ernesta Podboja, čeprav že nisva bila tako mlada, sva si ustvarila družino in nama sta se rodili dve hčerki, Ernestina in Lučka. Bili smo srečni, kljub vsem hudem, ki sva oba preživela (tudi moj mož je imel težko življenje). Nama je bilo lepo.
Zaradi družinskih razmer, stanujem v Ljubljani že deset let. Morda mi je usojeno, da sem danes tukaj in povem svojo zgodbo.
Mislim, da za naše mlade generacije moramo moliti in biti dobri, saj še vedno vihrajo rdeče zvezde in se lažnivo bohotijo. Upam pa, da mladina je tudi pametna, da bo ločila dobro od zla.
