Še naprej si prizadevajte za resnico in za spravo

22. 07. 2015, 13:58 Matjaž Merljak

Milan Keržič je na letošnjem Taboru Slovencev po svetu predstavil svojo zgodbo, ki pripoveduje o siroti, ki je moral prebežati v Argentino in ki se je po dveh desetletjih srečal z morilcem svojega očeta.

Prihajam iz Notranjske. Ko sem bil star dve leti mi je mama umrla. Kljub temu sem prva leta mojega življenja rastel v varnem in ljubečem okolju. Zame so ves čas skrbeli moj oče Ludvik, stari starši, tete in strici. Doraščal sem skoraj v družinskem krogu skupaj s svojimi bratranci. Moj stari oče, prav tako Ludvik, je bil v tistem času župan v Pudobu pri Starem trgu pri Ložu. Oče Ludvik pa eden od ustanoviteljev prve vaške straže na tem koncu Slovenije. Leta 1943, ko sem bil star šele 3 leta, so partizani v Pudobu, v Loški dolini, ubili očeta. Po kršitvi že sklenjenega dogovora med vaškimi stražarji in partizani, so slednji postojanko, ki je bila v gasilskem domu v Pudobu napadli. Vaški stražarji so napravili izpad, v katerem je bil oče ranjen. Kasneje so še živega in ranjenega našli skritega v bližini in so ga ustrelili. To je bil zame težak udarec, s katerim sem bil zaznamovan za celo življenje. Leta 1945 je zaradi nevzdržnih razmer širša družina skupaj s starimi starši bila primorana zapustiti dom in preseliti se v ljubljanske Moste k Rakovčevim. Tam je bilo prostora zelo malo, zato smo otroci morali večinoma spati kar na tleh. Stari oče Ludvik, po očetovi strani, domobranec stric Tone Keržič in teta Ivanka Keržič, očetova sestra, so se 5. maja, po hudem nasprotovanju starega očeta, ki je bil prepričan, da ni storil nič napačnega, umaknili za štirinajst dni na Koroško. Doma so ostale teta Julka, teta Lojzka in stara mama Marija. Vračanje iz Vetrinja nazaj v Slovenijo in kasnejšo komunistično morijo, so preživeli samo stari oče in teta Ivanka, stric Tone, očetov brat, pa je bil ubit v Kočevskem rogu.

Življenje sirote v tistem času ni bilo enostavno, še posebej ne za tiste, ki smo prihajali iz vernih in domobranskih družin.

Leta 1954 so se v Jugoslaviji, za svojce Slovencev, ki so se po vojni morali umakniti v tujino, odprle meje. Zaradi nevzdržnih razmer v Jugoslaviji sva se s teto Julko odločila, da greva k sorodnikom v Argentino. Tam so naju sprejeli stari oče Ludvik in teta Ivanka. V Buenos Airesu sem se poročil in odprl mehansko delavnico.

V začetku sedemdesetih sem z ženo prišel domov. Takrat sem se srečal z morilcem mojega očeta. V pogovoru mi je priznal, da ni bilo prav, da so mojega očeta ubili, saj je bil zaveden in pošten Slovenec in da mu je žal, kar je naredil. Morilcu sem odpustil in sva se spravila. Ob tem mi je odleglo, saj sem do takrat čutil nasilni pečat izdajalca. Žalostni spomin pa ostane.

Danes, ko me sprašujete, kaj lahko sporočim novim generacijam, lahko povem, da si še naprej prizadevajte za resnico in za spravo med Slovenci, sicer bo stigma težkih časov še naprej morila nove rodove.