Iz Slovenije v Špital

| 15.07.2015, 07:46 Matjaž Merljak

Zakonca Starman, Majda in Alojz, sta na 22. Taboru Slovencev po svetu predstavila svojo begunsko pot, ko sta maja 1945 morala zapustiti Slovenijo. Sedaj živita v Špitalu ob Dravi.

Zgodba gospoda Lojzeta Starmana (1933) prikazuje, kako celo 12-letnemu dečku je že leta 1944 grozila ustrelitev. Po umiku so ostali na Koroškem.

3. maja je bila ustanovljena slovenska država. V soboto, 5. maja, ko so domobranci slavili zmago in zadaj za hišo prepevali, pride mamin brat iz Ljubljane in pove, da ne bo nič s Slovensko državo. Imel je prijatelje v slovenski vladi. Zato je vedel, kaj se dogaja. Povedal je, da se umika proti severu. Prespal je pri nas in zjutraj ga je ata peljal v Kranj na vlak. Odpeljal se je proti Koroški. Vemo, da je peš prišel v Lienz in se meseca junija s prijatelji odpeljal preko Silliana v Italijo.

Mi smo se pa v nedeljo pripravljali, da se umaknemo. Ko so bili partizani 29. junija 1944 zadnjič pri nas, so nam pobrali vso hrano in vso atovo in mojo obleko. Rekli so, da ata obleke ne bo več rabil, ker ga bodo v naslednjih 14 dneh ubili. Približno čez 2 meseca je neka vaščanka prišla povedati, da se po vasi govori, da bodo tudi mene ubili, čeprav še nisem bil star 12 let.

Ko je ata v ponedeljek 7. maja zjutraj prišel od soseda, kjer je bila domobranska postojanka, je povedal, da se ne bo treba umakniti. Le sobo za begunce, ki prihajajo iz Dolenjske, moramo pripraviti.

Ko pa pride v sredo 9. maja zjutraj domov, pove, da se moramo umakniti. Tako smo dopoldan naložili 2 voza in se ob 1h poslovili od ljubega doma: ata, mama, mamina sestra in jaz. Med potjo so se nam pridružili še atov brat in sestra, ter 2 moji sestrični. Tako je naša 8 članska družina nadaljevala pot skozi ljubeljski predor, Borovlje, preko Drave do Vetrinja. Tja smo prispeli 13. maja 1945.

Tu se je zame začelo novo življenje. Čez par dni se je v Vetrinjskem samostanu pričela šola. Nadaljeval sem četrti razred, katerega sem pričel v Šmartnem pri Kranju, nadaljeval v Žabnici in ga zaključil 31. avgusta 1945 v Špitalu ob Dravi. To slovensko ljudsko šolo sem zaključil leta 1948. Nato sem se v špitalskem taborišču izučil za mizarja. Leta 1951 sem se zaposlil pri obrtniku v sosedni vasi kot mizarski pomočnik, kjer sem ostal do upokojitve celih 43 let. Niti uro vožnje ni do slovenske meje.

Z avstrijskem državljanstvom nam je bilo že v zgodnih 60ih letih možno, da smo se vozili na romanja in obiske v Slovenijo. Pismeno smo držali zvezo z nekdanjimi prijatelji, sošolci in sosedi taborišča v prekomorskih državah in jih srečavali ob njihovih obiskih na Koroškem in v Sloveniji.

Zgodba gospe Majde Starman (1937), rojene Šimenc, priča o 8-letni deklici, ki je bežala s starimi starši, ostala v begunskem taborišču in je morala 12 let čakati, da se znova snide z materjo

Dobro se spominjam tistega lepega pomladanskega dne na Dacarjevi kmetiji (Vrhe, Moravče), kjer sem preživela moja otroška leta v mamini rojstni hiši. Stric Miha je prišel povedati, da drugi že odhajajo in da se bo treba odločiti. Postavili so kmečki voz na dvorišče in nanj naložili seno za živino, hrano za ljudi in nekaj obleke. Stari oče je vpregel 2 vola, pokleknil na hišni prag in pognal. Kot za druga dela pri hiši, je bila odločitev najbrž njegova, mogoče najtežja v njegovem življenju.

Proti večeru v torek, 8. maja, smo odšli iz domačega dvorišča: stari ata, stara mama, obe teti in jaz. Po mamini želji bi se morala vrniti domov, toda kdo bi me v tisti situaciji spremljal v 2 uri oddaljeni kraj, v Podgoro? In, če bi jaz hotela? Preveč sem bila navezana na hišo in ljudi. Za 14 dni je bilo rečeno,“pa naj gre z nami“.

Prvo noč smo prebedeli v Domžalah na cesti na ali ob vozu. Drugi dan smo se pomikali naprej proti Gorenjski; pred nami je bil s konji vprežen voz z vojaki. Naenkrat se je za nami s kolesom pripeljal moj oče, s katerim sem se do takrat poredko srečavala. Mama se radi bolne tašče in 4 majhnih otrok ni odločila za begunstvo.

Večina smo pešačili, nekajkrat sem smela na voz. Zame je bila vsa zadeva zelo zanimiva, videla sem nove kraje. S takrat osmimi leti res nisem vedela vzrok in posledice našega potovanja. V Tržiču je postalo tako ozko, da smo pustili voz z voli ob cesti. Vsak je vzel svoj punkelj, kolikor je lahko nosil in šli smo v breg. V petek smo že v mraku prišli v še temnejši predor, kjer sem se držala očetovega kolesa, da se ne zgubim. Voda, kamenje in kričanje so mi ostali v spominu. Na drugi strani pa samo naprej, naprej. Proti večeru se pojavi vojak na konju in ponuja pomoč: „Saj ste že trudni!“

Toda možje, nekaj jih je bilo 1919 in 20 v borbi za severno mejo na Koroškem, so vedeli, kako daleč je še do določenega cilja, Celovca. Ponudba partizana se jim ni zdela poštena.

Že pred glavnim mestom Koroške so nas angleški vojaki potisnili s ceste in določili Vetrinje za prvo postajo. Tam sem prvo noč kar na travi zaspala.

Stric Miha je bil v skupini domobrancev za nami. V Tržiču je spoznal domači voz in vola in vola sta ga ubogala preko vseh ljubeljskih klancev in vzpetin. Kakšno veselje, ko je drugo jutro stric Miha prišel na Vetrinjsko polje. Kakšna sreča, imeli smo hrano in za silo tudi streho na vozu in pod njim. Na žalost starega očeta, sta šla oba vola v zakol za skupno kuhinjo. Stric Miha je bil vrnjen in je preminul v Teharjih, v Hudi Jami … V Sloveniji zaradi dolge in nevarne šolske poti in požgane šole nisem še hodila v šolo. V Vetrinju sem bila najprej v vrtcu, čeprav bi morala biti v 2. razred.

Ko so nas po sedmih tednih poslali v različna taborišča, smo se priključili veliki skupini Moravčanov, ki so se odločili za Vzhodno Tirolsko, za taborišče Peggetz pri Lienzu. Tam sem hodila v šolo, bila pri prvem sv. obhajilu in pri birmi. Taborišče so sredi novembra 1946 razpustili in vse begunce preselili v Špital ob Dravi, kjer še danes živim.

Prva leta sem bila večkrat lačna. Živeli smo bolj na tesnem, šest oseb na 12 m2, dokler niso začeli odhajati prvi begunci v Argentino in potem še v druge države Amerike. Oče in tete so se zaposlili na veliki kmetiji celovških elizabetink. V čisto nemškem kraju, v čisto nemški šoli, sem se hitro naučila tujega jezika. Ko je 1950 umrla stara mama, se je največ spremenilo. Stari oče se je vrnil v Moravče in z očetom sva zopet živela v špitalskem taborišču. Šele takrat sem močno pogrešala mamo, sestro, brate.

Med tem sem končala obvezno šolo. Oče me je poslal k šolskim sestram v Št. Peter pri Št. Jakobu v Rožu, da se naučim gospodinjstva. Blizu Špitala je Milštatsko jezero, kjer sem poleti hitro našla službo. Šele po dvanajstih letih je mama dobila dovoljenje, da nas je lahko prvič obiskala v begunstvu.

Občina je začela podirati barake in s finančno podporo begunskih organizacij sezidala dvostanovanjske hiše. Pri prvih se je vselila tudi družina mojega moža, takrat še fanta. Leto nato mu je umrla mama, kar je bil povod za poroko. Po poroki nisem več hodila v službo. Za življenje v hiši je tekom let poskrbelo 6 otrok.

Z nama sta živela tast in teta mojega moža. Moj oče je 1960 hudo zbolel, pa se nam je posrečilo, da smo ga z vlakom spravili čez mejo. Tako zelo si je želel umreti doma.