Prvi Cerarjev dan v Mariboru
Slovenija
Mineva leto dni od smrti jezuita p. Franca Cerarja. Njegovi sobratje in prijatelji so se odločili, da pripravijo Cerarjev dan. Tako so se zbrali včeraj v Mariboru pri sv. Magdaleni, kjer je pater Cerar živel in deloval kot župnik, pisatelj, misijonar, duhovni spremljevalec.
Dan je bil lep in bogat, je zapisal p Benedikt Lavrih na spletni strani Družbe Jezusove. Zbralo se je lepo število prijateljev, sorodnikov, znancev, nekdanjih gojencev, ki jih je pater spremljal. Ob ogledu njegove sobe, so si ogledali kratek film o njegovi veri. Potem so se preselili v župnijsko cerkev svete Magdalene, kjer je bila slovesna zahvalna maša, ki jo je daroval mariborski nadškof Alojzij Cvikl. Okrog njega so bili zbrani sobratje jezuiti. V homiliji je nadškof Alojzij orisal delo patra Cerarja kot poseben delež v Cerkvi po drugem vatikanskem cerkvenem zboru. Škoda bi bilo, da bi njegov način evangelizacije ostal v pozabi, ampak naj rodi in obrodi sadove nove evangelizacije.
Po končani maši je pater Ivan Hočevar s fotografijami prikazal življenje patra Cerarja v zadnji sedmih letih, pater Peter Rožič pa je predstavil, kaj se bo dogajalo v naslednjih sedmih letih v hiši, kjer je živel pater Cerar. Navdušeno je predstavil pot Jezuitskega kolegija, ki naj bi se oblikoval prav po duhovnosti in usmerjenosti, ki jo je delil in dajal pater Cerar. Po maši se je slavje nadaljevalo na župnijskem dvorišču. Kot je še zapisal Benedikt Lavrih je prvi Cerarjev dan nakazal pot ohranjanja spominov na človeka, ki je veliko zapustil nam vsem. V veri doživljamo, da imamo priprošnjika, ki nam vzbuja pogum in voljo za jutrišnji dan.
Vir: Jezuiti
Iz radijskih spominov: Na današnji dan leta 2014 je na Slivniškem Pohorju umrl pisatelj jezuit p. Franc Cerar. Doma je bil iz Doblič pri Črnomlju, kjer se je rodil 22. januarja 1922. Po maturi na gimnaziji v Novem mestu se je poleti 1943 pridružil partizanom. Leta 1946 je odšel k jezuitom in bil leta 1955 v Zagrebu posvečen v duhovnika. Od takrat je večino svojih duhovniških let bival v Mariboru v župniji sv. Magdalene. Bil je kaplan, župnik, ljudski misijonar in voditelj duhovnih vaj. V letih po koncilu je izdal dve zbirki verskih popevk Zapojmo bratje in s tem katoliški mladini odprl novo pot sodelovanja v življenju Cerkve. Pozneje se je uveljavil tudi kot duhovni pisatelj. Pisal je za Družino in drug verski tisk. Med njegovimi samostojnimi knjižnimi deli so: Evangelij na preprihu, Starši in mladostniki, Ko smrt postane dobiček, Krka - dolina škofov in druge. Zanimiva so tudi avtobiografska dela Patrizan nekoliko drugače, Od partizana do novomašnika ter Navskrižja in izravnave ter druge.
