Peter Sušnik in Anton Jamnik
Od relativnosti h karizmatičnosti
Slovenija | 22.07.2015, 15:48
Večkrat nanese neformalna debata na zanimivo področje organizacije “desnega” pola prebivalstva (namesto desnega, si lahko vstavite “konzervativnega”, “katoliškega”, “demokratičnega”, “pomladnega” ali kaj podobnega, saj vsi pojmi ustrezajo), ki takoj iznese na plan kar veliko razočaranja ali celo obupanosti nad aktualnim in brezizhodnim podrejenim položajem. Silna želja po enotnosti, a hkrati takojšna kritika vsega in vsakogar, so simptomatična reakcija in hkrati povod za nujno dozo pesimizma.
Slovenci smo nasploh nagnjeni k temu, da smo sami s seboj v nasprotju. Imeli bi enotnost, a hkrati bi ljubosumno pazili, da bo vsaka posebnost čim bolj prišla do izraza. Zdi se, da bi najraje živeli v federativni Sloveniji, ki bi jo sestavljalo najmanj 10 različnih republik in kjer bi vseh 200 občin ohranilo popolno samostojnost. In v to razdrobljenost najraje vnesemo dve ostri začimbi: rivalstvo in ljubosumje. Te lastnosti imajo značaj nadideološkosti in nadpolitičnosti, saj ob dodatku denarja in vprašanju njegove razdelitve nastane iz teh lastnosti pravi boj na vse ali nič, kjer v parlamentu hitro stopijo skupaj poslanci iz istih regij in mirno pozabijo na svojo strankarsko pripadnost.
Kaj nam torej manjka, da bi enotnost res lahko ali imeli v delujoči in zadovoljivi obliki, ali pa željo po njej enkrat za vselej pokopali, kakor recimo utopični socializem? Ena izmed osnov je vsekakor zavest, da prav »desni« pol izhaja iz demokratičnih načel – torej je pot do enotnosti precej težja, saj je treba upoštevati pravico do svobodnega izražanja mnenj. Ta zavest nam dela izredne probleme, saj bi težko našli »desno« organizacijo, kjer bi se izražanje kritičnih mnenj zelo hitro ne označilo za rušitev enotnosti in ne našlo še kakšnega zunanjega dejavnika, ki spodbuja tako rušenje zaradi lastnih koristi ali slabih namenov. Ne bi rad zašel v konkretne primere, saj sem prepričan, da si jih bralke in bralci kaj hitro lahko zamislijo več kot dovolj. Že samo na polju »pomladnih« strank jih lahko najdemo skoraj na dnevni ravni. Ozrite se naokoli in iste podobe se nam odvrtijo pred očmi.
Demokratični dialog je možen le ob nekaterih nujnih pogojih. Najprej mora biti pripravljenost za razmišljanje o novih, tujih pogledih. Kaj pomaga dialog o izvršenih dejstvih? Takrat je samo še kritika… Bojim se, da se v osnovi naš »desni« prostor najprej odloči in šele nato pogovori. Pomisleki so napoti in se jih zato hitro omalovažuje; da bi omahljivce prepričali, pa je dobro vplesti še kakšno osebno diskreditacijo in tako zagotoviti, da se zadeve vrtijo o osebi ali osebah in ne o vsebini.
Naš problem je, da ob izogibanju resnični razpravi uničujemo tudi razvoj intelektualnih naporov, kjer bi se trudili doseči nove poglede, nove argumente in nove rešitve. V iskrivi debati dobronamernih bi hitro našli nastavke elite, ki bi iz povprečja začela izstopati in hkrati na sebe vezala zanimanje drugih. Kar zamislite si udeležbo na kakšni konferenci: ste raje sedeli in poslušali vnaprej pripravljene monologe ali pa je pozornost pritegnilo omizje s kresočimi se mnenji in voditeljem, ki je znal izzivalno peljati pogovor? Prav tu delamo napako mi, ki na »desnem« polu takega pogovora ne znamo sprejeti kot pogovor o vsebini, ampak smo hitro užaljeni, če sogovorniki niso enotni.
Za odprt dialog pa najprej potrebujemo samozavestne mnenjske voditelje: ljudi, ki znajo odkrito in z argumenti (temelječimi na znanju in izkušnjah) o vsebini kaj povedati. Prav tu smo pa na »desnem« polu najbolj šibki. Vzgoja voditeljev se je iz nerazumljivih razlogov umaknila zelo daleč iz zavesti naših organizacij. O tem, kaj naj bi voditelji bili in kako bi jih izbrali, prevladuje nekakšna doktrina vzgoje »prvih med enakimi«, ki pa so bolj ali manj v poslanstvu služenja in ne vodenja. Del tega vidim v šolah, kjer so vodstveni položaji naprteni tistim učencem in dijakom, ki nato dobijo dodatno delo. Podobno se zadeve odvijajo tudi na farah in v okviru drugih katoliških organizacij. Vodenje se vidi kot nekakšno tehnično opravilo, za kar je sposoben tako rekoč vsak, ki doseže potrebno starost.
Načelo egalitarnosti (kjer smo spet Slovenci v čudnem nasprotju s samimi seboj, saj glede na vse objektivne raziskave sodimo med najbolj »enake« narode v Evropi, hkrati pa smo prepričani točno v obratno) nas je tako prevzelo, da smo pripravljeni hitro prirezati peruti tistim, ki bi stopili malo bolj v ospredje. V takem vzdušju bomo težko vzgojili odgovorne voditelje, ki bodo izmed mladih pripravljeni na sprejem bremena oblikovanja javne razprave.
Mislim, da se bomo morali vseeno vrniti k zgledom generacije mladih in njihovih voditeljev iz časa pred, med in po drugi vojni, ter v begunstvu in kasneje emigraciji. Res, današnja mladina je precej drugačna v svojih potrebah in željah, kot je bila mladina tistih dni. A za začetek bo treba razmisliti o tem, da mladine ni treba crkljati (ne telesno in ne psihično), saj jih to ne bo izzvalo. Recimo, da je biti ganjen nad množičnostjo oratorijskih animatorjev širom naše dežele lahko, če je to dejanski vrhunec mladinskega udejstvovanja. A vendar se zdi, da se prehitro zadovoljimo z zelo majhnimi rezultati. Zakaj vsa ta množica mladih ne razvije talentov mladih udeležencev tako, da bi posegla na področje športa (si predstavljate katoliško poletno medžupnijsko ligo mladih v nogometu, odbojki, košarki, atletiki?) in kulture (katoliški poletni dramski festival ali festival veseloigre…)?
Organizacijo je treba krepiti in v takih okvirih dati priložnost mladim, da se kalijo (tudi v tekmovalnem duhu) in razvijajo. Sam bi pričakoval, da bo leto za letom ta množičnost dobila tudi kakšne bolj otipljive rezultate na drugih področjih: morda v razmahu mladinskih pogovornih skupin, ki bi se upale lotiti malo bolj resnih tem naše državne sedanjosti in bodočnosti? Za razvoj mladih v odgovorne državljane in voditelje bodočih rodov bo potrebno vseč jasne besede, discipline in tudi zahtevnosti pri sedanjih voditeljih. Lahko je biti mladinski voditelj, če je za to potrebna le uglašena kitara in dobra volja. V strahu, da bi mlade izgubili, smo se oprijeli lahkotnosti in prilagodljivosti, kar pa je privedlo do cenenosti – te pa nihče več ne kupi.
Slovenski »desni« pol, bo moral v bližnji prihodnosti opraviti veliko razpravo o lastnih ciljih, lastnih prepričanjih in lastnih vrednotah. Ta bo morala biti dvosmerna – od spodaj navzgor in od zgoraj navzdol. Obeta se nam katoliški shod, ki je lahko del te razprave. Prav bi bilo, da bi se o njegovih ciljih malo več pomenili že zdaj, sicer bo vse skupaj banalno enkratno. Nič ne bi bilo narobe, če bi ta shod nadgradili tudi s sinodo slovenske Cerkve. Prepričan sem, da bi po zgledu papeževega pristopa in poziva k iskrenosti (sinoda o družini) lahko odkrito spregovorili o marsikateri temi, ki nas tare. Tudi politični programi bodo morali biti stvar resne prevetritve: do razvoja ne bomo prišli, če bomo zgolj premetavali stare ideje in besede.
V tem času pesimizma in naveličanosti bomo postavljeni pred izziv, kako »desno« vizijo oblikovati, predstaviti in izpeljati, da bo z zaupanjem sprejeta in večinsko podprta. V to razdrobljeno in razdeljeno deželo moramo vnesti javno razpravo, ki bo ljudem dala zaupanje, da enotnost ni hkrati tudi odpoved lokalnim posebnostim in potrebam. V taki javni razpravi pa bomo močni le v toliko, kolikor bodo iz lokalnega okolja zrasli sposobni voditelji. Iz sposobnih voditeljev pa si lahko obetamo tudi kakšnega karizmatičnega narodnega ali cerkvenega voditelja.
Vzgoja se začne v najbolj oddaljenih majhnih krajih, kjer bodo o problemih razmišljali in razpravljali ne le možakarji v gostilni, ampak predvsem mladi, ki bodo izzvani, da poiščejo realne rešitve. Prva naloga nove vzgoje je obrniti mlade od čakanja na druge in jim vcepiti odgovornost za lastno prihodnost. Ne more biti za nas »normalno«, da smo med prvimi narodi sveta po statistiki razširjenosti izvenzakonskih skupnosti, deleža krstov otrok neporočenih staršev in po starosti otrok, ki še vedno živijo pri starših. To kaže na popolno odsotnost odgovornosti in iz takih statistik si ne moremo obetati kakšne svetle prihodnosti, saj iz takih razmer ne bo kredibilnih voditeljev. Na vse to mislim, ko se navdušujem za resen in poglobljen dialog usmerjen v prihodnost.
