Do sem pojdeš, naprej pa ne (Job 38,11)
Slovenija
V kratkem berilu 12. navadne nedelje smo brali pomenljive starozavezne besede, ki jih Bog namenja Jobu. Po vseh krogih pogovorov, mnogih govorih in Jobovem tarnanju, Bog spregovori in razodene Jobu svoje znanje in moč. Strašne, veličastne besede, v premislek vsem in vsakomur, ki napuhlo misli, da je višek stvarjenja.V svojem govoru Bog pove tudi, kako je omejil morje – do sem pojdeš, naprej ne.
Ne bom govorila o morju, ampak želim razmišljati, kako ta stavek omejitve lahko govori človeku, govori o odnosu med Bogom in človekom.
Če vam je bližja primerjava – tudi ladje imajo svojo omejitev, imenuje se Plimsollova črta ali črta ugreza. Drugo poimenovanje, enak pomen – do te črte se ladjo lahko obremeni, drugače potone.
Začetek počitnic in dopustov je kar dober čas, da ob malo manj ali nič dela premišljujemo, kje in kdaj meni Bog govori – do sem pojdeš, naprej pa ne.
Več in bolje sta besedi, ki danes vrtita svet in zdi se, da za njiju ni omejitev. Da je ni moči in sile, ki bi ustavila rast, napredek, pa tudi potrošništvo. In se slepimo, da smo močni, da moramo naprej, da lovimo znanje in ne denarja, da moramo imeti solidno življenje in tako naprej…
O kom tukaj govorimo – o družbi ali o preveč ambicioznih posameznikih, ki sestavljajo to družbo? Kje v tem teku capljajo naši otroci, ki v svoji otroškosti še vedo kdaj je dovolj, dokler jim odrasli ne povemo, da je potrebno več, veliko več…
Če nismo sami sposobni zaznati svojih omejitev, jo Bog pošlje včasih kar preveč boleče in potem tarnamo kot Job – in tako zaokrožimo krog omejitev.
Se zavedam dostojanstva sočloveka, njegove »Plimsollove črte«, da znam ustaviti svoje besede, misli in dejanja, da ga ne ranim?
Na vsakem koraku, v vsakem hipu dneva lahko preizkušamo meje svojega morja. Človek lahko poplavlja, o, za to ima veliko sredstev. Poplavlja z besedami, dobrimi in slabimi – vedno je katera odveč; poplavlja z dejanji – dobro in slabo namernimi – vsa potrebujejo mejo.
Dovoljujemo, da tisti, ki so že zdavnaj izgubili svoje meje, ki poplavljajo vse mogoče grdobije, na ladje družbeno moralnih vrednot dodajajo takšne in tako težke tovore, da se že pošteno nagibajo. In ko se bodo dovolj nagnile, bodo iz njih najprej padli poštenje, resnica in ponižnost.
Da je to res, pritrjuje zgodovina, ki je že mnogokrat poplavila preko sveta morje človeških slabosti in s tem na moralno dno potopila svoja obdobja.
Verjetno bo, ob premisleku vsega povedanega, kar na mestu, če v malce ležernih počitniških dneh vseeno premislimo, kot posamezniki in kot družba:
Ali dovolim Bogu, da zapira moč mojih besed? Izgovarjamo se na svobodo, neposrednost, iskrenost, toda pozabljamo, da ima svobodo tudi tisti, na katerega ubesedujem vso moč svoje slabosti, neobvladovanja in morda celo strahu.
Ali dovolim Bog da zapira moč mojih odločitev in dejanj? Zakaj izberem službo za svoj način življenja in ne znam več ločiti med potrebnim in manj potrebnim, med dovolj in preveč?
Ali kdaj na glas povem, kje je meja in kje Plimsollova črta sprevračanja vrednot, tega kar je nam kristjanom sveto, da bosta družina in z njo vred morala družbe kmalu na dnu morja sprevrženosti?
Dobri Bog, kot si zaprl meje morja, zapiraj moja usta, da ne bodo trosila neumnosti in govorila besed, ki ranijo.Zapiraj moje odločitve, da ne bodo šle predaleč ampak samo do meje, kjer še koristijo meni, moji družini in naši deželi.
Kot zelo koristno priporočam v branje celotno Jobovo knjigo.
