Ruska kapelica povezuje na različne načine

Slovenija | 25.07.2015, 19:45

Podpredsednik Slovenske škofovske konference, škof Stanislav Lipovšek, je v župnijski cerkvi Vnebovzetja Device Marije v Kranjski Gori daroval sveto mašo za ruski vojne ujetnike, ki so se ponesrečili pri gradnji ceste čez Vršič leta 1916, in padle v prvi svetovni vojni. K bogoslužju je prišla tudi delegacija Ruske Pravoslavne Cerkve. Škof Lipovšek, ki se bo udeležil tradicionalne spominske slovesnosti pri Ruski kapelici pod Vršičem, je v pridigi spregovoril o ekumenskem duhu.

Škof Lipovšek je naštel nekaj priložnosti in dogodkov, ki so v preteklosti spodbujali k povezanosti in edinosti med kristjani. Kot je poudaril, se moramo učenci Jezusa Kristusa vedno znova vprašati, kako živimo in uresničujemo Njegov evangelij, v koliki meri dovolimo, da je ta evangelij naša pot, resnica, smer, polnost in smisel našega življenja. Omenil je različna srečanja predstavnikov različnih verstev in pobudo Duh Assisija. "Tudi papež Frančišek ne zamudi nobene priložnosti in se v svojih molitvah, nagovorih in srečanjih kot dober pastir in usmiljeni Samarijan nenehno obrača k ljudem našega časa, posebej k ubogim, trpečim, preganjanim in jih poskuša pomagati, jim vlivati novo upanje in tolažbo," je dodal. Škof Lipovšek je tudi spomnil na besede apostola Pavla, da nas povezujejo en Gospod, ena vera, en krst, en Bog in Oče vseh, ki je nad vsemi in po vseh in v vseh. "Naj luč Njegovega evangelija in moč Njegove milosti še močneje navdihuje, bogati in prežarja naše življenje," je sklenil.

Srečanje na Bledu s sporočilom miru

Škof Lipovšek se je pred tem na Bledu udeležil posebnega srečanja predstavnikov verstev, katerih pripadniki so se borili na soški fronti. Kot so poudarili v skupni izjavi, mora spominjanje na minule vojne in v vojnah izgubljena človeška življenja nujno vsebovati tudi sporočilo miru, sožitja, sprave, odpuščanja in razumevanja med narodi in verstvi, ki naj pripomore k reševanju aktualnih svetovnih izzivov. "Vse vojne so v svojem okrutnem in nečloveškem bistvu slepe za razlike med ljudmi, zato je toliko večja naša skupna odgovornost za mir," so poudarili. Kot so še dodali, so prepričani, da je svetovne spore mogoče reševati brez nasilja. Dodali so, da je za to nujna krepitev kulture miru, dialoga in srečevanj med verstvi in narodi na vseh ravneh. "Današnje srečanje vrednotimo kot dragocen trenutek optimizma, v katerem izražamo našo privrženost sožitju, medsebojnemu spoznavanju in sprejemanju. Svojo udeležbo na srečanju vidimo kot pomemben prispevek k učinkovitemu povezovanju med verstvi in narodi na temelju medsebojnega spoštovanja in razumevanja v korist miru."

PRIDIGA ŠKOFA LIPOVŠKA V CELOTI

Pri sv. maši, pri kateri molimo za žrtve snežnega plazu na Vršiču, smo poslušali Jezusovo besedo, odlomek iz njegovega poslovilnega govora pri zadnji večerji,kjer svojim učencem in tudi nam govori: "Niste vi mene izvolili, ampak jaz sem vas izvolil in vas postavil, da greste in obrodite sad. To vam naročam, da se ljubite med seboj (Jn 15,16-17)." Kristjani, učenci Jezusa Kristusa, se moramo vedno znova vprašati, kako je z nami, kako živimo in uresničujemo Jezusov evangelij, v koliki meri dovolimo, da je ta evangelij naša pot, naša resnica, smer, polnost in smisel našega življenja. To velja še posebej za naše medsebojne odnose, za našo medsebojno edinost in ljubezen, ki je razpoznavno znamenje Kristusovih učencev(prim. Jn 13,35).

1. Če se kratko ozremo na prehojeno pot, lahko rečemo, da smo v 1. tisočletju kljub vsem težavam uspeli ohranjati vrednote medsebojne edinosti in ljubezni, ki so jo poživljali in bogatili mnogi pričevalci vere in učitelji krščanskega življenja. Ta skupna vera in pravila krščanskega življenja so se bogatila in preverjala na cerkvenih zborih, ki so tudi danes vir in navdih za življenje in delovanje bratskih krščanskih Cerkva. Žal je to stoletno in tisočletno skupno duhovno izročilo v 2. tisočletju doživljalo mnoge preizkušnje in nasprotovanja, vendar je Božji Duh v vseh časih napolnjeval med seboj ločena bratska srca z močno željo, hrepenenjem in prizadevanjem za tisto edinost in ljubezen, ki jo prinaša Gospod. V našem času je to temeljno dogajanje v življenju Cerkve v veliki meri uresničil 2. vatikanski koncil (1962-1965), ki ga je sklical papež Janez XXIII. z namenom, da bi verniki bolj krščansko živeli, da bi ustanove, ki so spremenljive prilagodili potrebam našega časa in bi pospeševali vse, kar bi moglo prispevati k edinosti vseh, ki verujejo v Kristusa (prim B 1).

2. In potem se je začelo. Močno znamenje na poti k edinosti je bilo srečanje med papežem Pavlom VI. in carigrajskim patriarhom Atenagorom 6.1.1964 v Jeruzalemu, ko sta na Oljski gori, na kraju Jezusovega smrtnega boja preklicala izobčenje in skupaj molila za edinost. To znamenje je navdihovalo koncilske očete zbrane na koncilu, ko so pripravljali in sprejemali odlok o ekumenizmu, v katerega so vključili tudi posebno poglavje o Vzhodnih Cerkvah (prim. E 14-23), kjer posebej izpostavljajo liturgično in duhovno izročilo vzhodnih kristjanov, pomen meništva ter češčenje Matere Božje in svetnikov. Slomškova bratovščina Apostolstvo Sv. Cirila in Metoda je bila duhovno gibalo tudi tako imenovanih Velehradskih kongresov, ki so bili od leta 1907 do 1947 v Velehradu na Moravskem, kjer je po izročilu pokopan Sv. Metod. Vse to je pripomoglo, da se je ekumenski duh širil tudi med južnimi Slovani, še posebej v nekdanji Jugoslaviji, kjer so profesorji in predstojniki Pravoslavne Teološke fakultete v Beogradu ter Katoliške teološke fakultete v Zagrebu in v Ljubljani z oddelkom v Mariboru septembra leta 1974 pripravili prvi ekumenski simpozij v Mariboru. Tu so ustanovili medfakultetni odbor ki je potem nadaljeval to delo in pripravljal vrsto simpozijev in srečanj po različni krajih takratne Jugoslavije, vedno v sodelovanju s pravoslavno pa tudi evangeličansko Cerkvijo. Žal so bili ti simpoziji vsled vojnih spopadov na Balkanu in njihovih posledic prekinjeni , zato smo bili zelo veseli, ko je to dragoceno izročilo znova oživelo in je bil oktobra 2014 znova ekumenski simpozij v Mariboru, posvečen vprašanjem teologije v dialogu s sodobno znanostjo.

3. Tem srečanjem in simpozijem so se v svetu pridružile še druge pobude, posebej Duh Assisija, ki ga je sedaj že sveti papež Janez Pavel II. leta 1986 začel v Assisiju, mestu Sv. Frančiška, ko je začel zbirati predstavnike krščanskih Cerkva in nekrščanskih verstev k skupni molitvi za mir in edinost, kar je močno odmevalo v svetu, ki je zelo potreben luči in duha sv. Frančiška in ki se vedno znova zapleta v mnoge konflikte, vojne spopade in nasilje ter prinaša bolečino, smrt, lakoto, begunstvo in druge tegobe. Kristjani bi morali več narediti in z združenimi močmi premagovati probleme, s katerimi se soočajo naši trpeči bratje in sestre, doma in po svetu.

To vabilo in spodbuda je prevevala tudi nagovor, ki ga je imel visoki predstavnik Moskovskega patriarhata metropolit Hilarion 16. oktobra 2014 lani v Rimu pred sv. očetom in škofi, ki so bili zbrani na sinodi o družini. Zbranim sinodalnim očetom je zagotovil, da tudi Ruska pravoslavna Cerkev vneto sodeluje in pomaga pri reševanju in varovanju družine, ki je po Božjem načrtu, zapisanem v človekovi naravi in v sv. pismu temeljna skupnost med možem in ženo, očetom in materjo, ki naj ustvarja naravno okolje in pogoje za rojevanje in vzgojo otrok za svetlo bodočnost človeške družbe.

Tudi papež Frančišek ne zamudi nobene priložnosti in se v svojih molitvah, nagovorih in srečanjih kot dober pastir in usmiljeni Samarijan nenehno obrača k ljudem našega časa, posebej k ubogim, trpečim, preganjanim in jih poskuša pomagati, jim vlivati novo upanje in tolažbo. Tako je storil tudi na svojem apostolskem potovanju v Sveti deželi, od 24. do 26. maja 2014, ko je v baziliki Božjega groba v Jeruzalemu molil skupaj s katoličani in s pravoslavnimi, da bi bili vsi kristjani resnično priče vstajenja in kot taki nosilci novega življenja v miru in edinosti.

Spoštovani vsi navzoči, sestre in bratje v Kristusu !

Našteli smo nekaj dogodkov in priložnosti, ki nam pokažejo, kako pomembna je tako imenovana ekumenska razsežnost našega krščanskega življenja; to se pravi, naša medsebojna povezanost in edinost, kakor se spodobi za brate in sestre, saj nas, kot pravi apostol Pavel v 2. berilu povezuje "en Gospod, ena vera, en krst, en Bog in Oče vseh, ki je nad vsemi in po vseh in v vseh (Ef 4,5-6)". Naj luč njegovega evangelija in moč njegove milosti še močneje navdihuje, bogati in prežarja naše življenje. Amen.

IZJAVA PO MEDVERSKEM SREČANJU

Medversko srečanje predstavnikov Katoliške Cerkve v Sloveniji, Srbske Pravoslavne Cerkve, Ruske Pravoslavne Cerkve, Evangeličanske Cerkve Augburške veroizpovedi v Sloveniji, Grkokatoliške Cerkve v Sloveniji ter islamske in judovske skupnosti v Sloveniji je potekalo na Bledu, v soboto, 25. julija 2015 ob robu spominskih slovesnosti pri Ruski kapelici pod Vršičem na pobudo Društva Slovenija Rusija.

Do realizacije srečanja je prišlo na podlagi skupnega razumevanja vseh udeležencev, da mora spominjanje na minule vojne in v vojnah izgubljena človeška življenja nujno vsebovati tudi sporočilo miru, sožitja, sprave, odpuščanja in razumevanja med narodi in verstvi, ki naj pripomore k reševanju aktualnih svetovnih izzivov.

Prva svetovna vojna, ki so ji rekli tudi "vojna vseh vojn" žal ni pomenila konca velikih mednarodnih konfliktov in oboroženih spopadov. Narodnostna, jezikovna in verska raznolikost vojaških enot, ki so se borile na širšem območju soške fronte nas opominja, da vojne odnašajo dragocena človeška življenja in pri tem ne ločijo med vojaki in civilisti, poraženci ali zmagovalci. Vse vojne so v svojem okrutnem in nečloveškem bistvu slepe za razlike med ljudmi, zato je toliko večja naša skupna odgovornost za mir.

Udeleženci srečanja izhajamo iz prepričanja, da je konflikte mogoče reševati brez nasilja, za kar je nujna krepitev kulture miru, dialoga in srečevanj med verstvi in narodi na vseh ravneh. Današnje srečanje vrednotimo kot dragocen trenutek optimizma, v katerem izražamo našo privrženost sožitju, medsebojnemu spoznavanju in sprejemanju. Svojo udeležbo na srečanju vidimo kot pomemben prispevek k učinkovitemu povezovanju med verstvi in narodi na temelju medsebojnega spoštovanja in razumevanja v korist miru.

Vojne nas učijo, da tuja nesreča ne obstaja, saj prejkoslej postane tudi naša nesreča. V sodobnem svetu smo vedno bolj odvisni drug od drugega in od naših ravnanj. Prepričani smo, da nasprotij in napetosti ni mogoče blažiti z molkom in da je pogovor eno najbolj učinkovitih orodij za preprečevanje konfliktov, ki lahko prerastejo v vojne. Duhovnost, ki jo v vsakokraten dialog v korist miru vnašamo verniki, je nepogrešliva sestavina tozadevnih skupnih prizadevanj človeštva. Zato smo posebej hvaležni za današnje srečanje, ki nam je ponudilo priložnost, da simboliko minulih vojn prevedemo v vsem razumljiv jezik miru, sožitja, sprave, odpuščanja in razumevanja med narodi in verstvi.