VIDEO: Papež duhovnike, redovnike in redovnice povabil k služenju
Cerkev po svetu Tone Gorjup
Papež Frančišek je sinoči v stolni cerkvi Marijinega vnebovzetja v Asunciónu zmolil večernice s škofi, duhovniki, redovniki in redovnicami ter semeniščnike in člani katoliških gibanj. Pri skupni molitvi jih je toplo nagovoril in spodbudil k medsebojni povezanosti in skladnosti, ki Cerkvi prinaša duhovno rodovitnost, saj je le-ta sad globoke skladnosti s Svetim Duhom.
V začetku nagovora je papež Frančišek izrazil svoje iskreno veselje nad skupno molitvijo, ki tvori resnično harmonijo in spominja na tisto, ki naj bi jo ustvarjali tudi sredi vsakdanjega življenja. Dejal je, da bogoslužna, oz. liturgična molitev želi „s svojo strukturo in ritmično obliko izraziti vso Cerkev, Kristusovo nevesto v njeni želji upodabljati se po svojem Gospodu. Vsakdo od nas si želi postajati vedno bolj podoben Jezusu. Molitev – po papeževih besedah - kaže na to, kar živimo oz. bi naj živeli v vsakdanjem življenju. Seveda gre za molitev, ki ne odtujuje in ni samo neki okrasek. Molitev nas torej spodbuja k uresničevanju tega, kar molimo in tudi k preverjanju naših dejanj. Ko pri molitvi psalma rečemo, da Bog „iz prahu dviga ubožca“ (Ps 112/113 7) pomeni to, da smo mi poklicani biti tiste Božje roke, ki dvigajo in žalost nerodovitnosti spreminjajo v rodovitno polje.“
Še naprej je papež v prvi osebi množine govoril o tem, kako smo vsi poklicani k zavzetosti v obrambi človeškega življenja vse od začetka pa do takrat, ko ob velikem številu let, človeku ostaja samo še zelo malo moči. Nadaljeval je: Molitev je odsev ljubezni, ki jo čutimo do Boga, do soljudi in do sveta. Izvrševanje zapovedi ljubezni je za vse Jezusove učence-misijonarje, najboljše upodabljanje po Jezusu. Če smo na Jezusa resnično navezani, to našemu krščanskemu poklicu prinaša pravo globino. Ko smo soudeleženi pri Jezusovem delu, kar je veliko več kot samo dejavnost, se trudimo delovati podobno, kot On. Tako se lepota cerkvene skupnosti rojeva iz osebne pripadnosti vsakega njenega člana Jezusovi Osebi v harmonični raznolikosti poklicanih. Nato je sveti oče izrazil veselje nad pastoralnim sodelovanjem, ki ga je zaznal v paragvajski krajevni Cerkvi. Hkrati je vse duhovnike, redovnike, redovnice, laike in semeniščnike tuid za naprej spodbudil k zavzetemu sodelovanju znotraj Cerkve zlasti na škofijski in kontinentalni ravni v delu za skupno dobro. Če naša razdeljenost povzroča nerodovitnost, nedvomno medsebojna povezanost in vzajemnost prinašata rodovitnost, saj je to sad globoke skladnosti s Svetim Duhom, je dejal. Nadaljeval je z ugotovitvijo, da imamo vsi svoje meje in tako je za poklicano osebo značilno, da se ne ponaša in ne išče priznanj in bežnih aplavzov, ne doživlja poklicanosti kot vzpona in zato z drugimi ne ravna vzvišeno.
Ob koncu je papež Frančišek spomnil še na zvonik stolnice v Asunciónu, ki so ga morali večkrat znova postaviti. Zvonjenje zvonov ob mnogih priložnostih spremlja našo bogoslužno molitev. Zaželel je, da bi ljudi, ki molijo, Bog ob vsaki molitvi prenavljal, da bi bili trdni kot zvonik, veseli, da lahko razglašajo čudovita Božja dela in mu dovolijo, da Bog po njihovem posvečenem življenju dela velike reči tudi za domovino.
