Spominska proslava 2015 Poklon venca
Spominska proslava 2015
| 24.06.2015, 07:53 Matjaž Merljak
Slovenska skupnost v Argentini je tesno povezana z žrtvami, medvojnih in povojnih pobojev, saj med njimi ni družine, ki ne bi imela kakega sorodnika med pobitimi. Tudi letos so v Buenos Airesu pripravili spominsko proslavo. Damijan Ahlin je za tednik Svobodna Slovenija poročal takole:
Duh sočutja in spomina je živ zaradi prave iskrene ljubezni do domovine, naroda in vere. Drugače ne bi bil mogoč slovenski čudež, tu ali tam, ob meji ali po svetu.
Prav zaradi tega sočutja smo se zbrali v nedeljo 7. junija 2015, da izvedemo proslavo njim v spomin. Zbrali smo se v Slovenski hiši v Buenos Airesu, v slovenski cerkvi Marije Pomagaj. To je tudi naš kraj spomina.
Prvi jesenski zrak je obarval s sivo barvo megleno nebo buenosaireškega mesta. Spomin smo pričeli s slovesno sv. mašo. Daroval jo je dr. Jure Rode v spremstvu g. Francija Cukjatija in dr. Andreja Pozniča. Ta nam je med mašo namenil priložnostni nagovor in razgrnil nekaj misli ob spominu na vojne dogodke: »Spominjamo se 70 let ne samo konca druge svetovne vojne in nje žrtve, ne samo domobrancev, civilistov, žrtev povojnih pobojev … moliti moramo za vse, tudi za grešnike, saj Bog ne želi njih pogube.« Zaključil je z vprašanjem: »Kam gremo?« Slovesnost je obogatilo lepo zbrano ljudsko petje ob spremljavi na harmonij prof. Andreja Jana.
V nadaljevanju smo se v spoštljivi tišini zbrali na dvorišču pred spomenikom. Ponosno je predsednik slovenske fantovske zveze Niko Skubic položil venec pred spomenik padlim. Za njim je stopala majhna skupina še živih domobrancev. Nato smo molili za pokojne. Sledil je poziv k molku ob zvokih trobente Francija Žnidarja. Simbolični objem se je zaključil s pesmijo »Mi legionarji …«
Ni bilo slišati besed; le rahel hladen jesenski veter se je pojavil, kakor da bi nas res objel in tako povabil, da bi obogatili naš spomin z akademijo v prostorih dvorane škofa dr. Gregorija Rožmana.
Tam zbrani in v tišini smo prisluhnili besedi in mislim gospe Andrejke Dolinar Hrovat, ki je naslovila svoje besede vsem žrtvam vojne in revolucije. Zaključila ga je s vzklikom: Slava Vam!
Ob premišljevanju teh besed, je sledil prikaz črno-belih grafičnih utrinkov iz tistih časov, v složni priložnostni glasbi ter uglašene besede, bila je prava pot sočutja. V trenutku se v temi vse spreminja in se čuti prihajajoče moške stopinje. In res, možje in fantje pod vodstvom prof . Andrejke Selan Vombergar so nam s petjem naslikali kako Rog se prebuja izpod peresa Cirila Turka, ki jo je uglasbil Albin Krajnc.
V nadaljevanju se pojavi Lojze Lavrič, ki je iz svojega osebnega umetniškega vidika, s pravim občutkom podal v živo besedo Jesensko prikazen.
Pred koncem smo še sledili lepi uprizoritvi kratke igre Spomini, v kateri nas znani pisatelj Jože Lenarčič popelje k pogovoru in razmišljanju, ko še živeča. a že ostarela domobranca France (Dani Grbec) in Lojze (Dominik Oblak), obujata spomine na razne medvojne dogodke. Končno zaprosita natakarja (Marko Kocjančič) »ta kratkega«. Dvignila sta kozarčka. »Za naše fante« je predlagal France. »Pa še za nas, ki se jim bomo kmalu pridružili,« je potrdil tudi Lojze. Marsikomu med občinstvom so solze orosile oči.
Sledila je pesem »Moja domovina«, ki smo jo glasno in s čustvom peli vsi navzoči.
Kaj naj še omenim? Celoten program bil je globoko, duševno in fizično uresničen tako, da smo se za trenutek vsi navzoči dotaknili čustveno naših žrtev, v času in kraju zgodovinskih dogodkov … Vsak izmed nas si lahko sedaj lasti košček slike te zgodovine, in jo ohrani kot pečat v svojem srcu.
Hvaležni bodimo Bogu, da smo lahko skupaj preživeli ta dan, da smo lahko pričali o tem dogodku naše krute zgodovine. Odhajali smo vsak po svoji poti, pod lepimi sončnimi žarki, kot v zasanjani pomladi.