Bo Balantič na portalu knjižnice ali še enkrat zažgan

Slovenija | 17.06.2015, 10:29

Na Ljubljanski cesti 1 v Kamniku stoji hram kulture na katerega spletni strani med drugim beremo: Spoštovani! V skladu z Odlokom o ustanovitvi javnega zavoda Knjižnica Franceta Balantiča Kamnik, ki je bil objavljen v Uradnem listu ... se z 16. 5. 2015 Matična knjižnica Kamnik preimenuje v Knjižnico Franceta Balantiča Kamnik. Kot smo lahko brali v različnih medijih je pobuda o preimenovanju prišla iz civilne družbe in ima širšo podporo v kamniški strokovni in kulturniški javnosti, od koder izhaja. Pobuda je dobila tudi ostre nasprotnike v krogu varuhov revolucionarne dediščine, ki se ne morejo sprijazniti z resnico Aškerčeve Čaše opojnosti, da nekdo „v delih svojih sam bo živel večno“. France Balantič je zgorel „v ognju groze“ v Krajčevi hiši v Grahovem, za njim pa ostaja pesniški opus, s katerim ga postavljajo ob bok velikanom kot je Prešeren. Na dogajanje oziroma na nadaljevanje revolucionarne prakse so se odzvali tudi podpisniki izjave France Balantič sodi v javni spomin slovenskega naroda.

Za boljše razumevanje ozadja polemike, ki se je razvila ob poimenovanju kamniške knjižnice po Francetu Balantiču si poglejte blog Jožeta Bartolja "Eni še niso prilezli iz hoste".

Na spletnem portalu kamnik.info, je Iztok Čebašek objavil članek o preimenovanju Matične knjižnice Kamnik v Knjižnico Franceta Balantiča Kamnik, sam jo je preimenoval kar v Domobransko knjižnico Kamnik. Besedilo, ki ga podaja, je prototip hujskaštva, navijaštva, užaljenosti in tipski primer, kako si eni še vedno predstavljajo našo zgodovino, namreč črno belo.

Kako si lahko drugače predstavljamo naseldnje besedilo: (Poimenovanje po Francetu Balantiču) „častniku kolaborantskih domobranskih enot, ki je aktivno sodeloval z okupacijsko vojsko naci-fašističnega zavezništva, ki je v času okupacije načrtno uničila okrog 2 milijona in pol slovenskih knjig, je politična perverzija posameznikov in lokalnih purgarsko-klerofašističnih krogov, ki že vrsto let, na različne načine, pod krinko demokracije, sprave, humanizma in kdo ve še kakšnih, bržčas za lase ostriženih gestapovskih namiguš privlečenih argumentov, poskušajo rehabilitirati svojo izdajalsko žlahto.“

Ste opazili koliko srda in jeze lahko najdemo v zapisanih besedah? Čebašek je res jezen in razočaran, ker ne bo nikoli več tako kot je (v mitih in legendah) bilo …

Avtorja omenjenega besedila sicer moti, da je pobuda za preimenovanje prišla iz civilne družbe, ne more pa določiti odkod. Kdo so torej pobudniki in zakaj se ne javijo? Morda zato, ker izpostavljanje pri takih temah še vedno kaže na strah, ki so ga Čebaškovi vzorniki obilno zasejali med ljudmi, danes pa škripljejo z zobmi in ne „dovolijo popravljanja zgodovine“, boljše bi bilo zapisati, da ne dovolijo dopolnjevanja partijske zgodovine z nekaterimi novimi spoznanji.

Ena izmed prilog v članku je tudi črnobela fotografija nacističnega zažiga knjig. Bralec naj bi ob tem očitno pomislil, da je bil pesnik France Balantič zagovornik takih dejanj, še več, da je bil protinarodni, protislovenski. Ampak o Balantičevi navezanosti na slovensko zemljo, besedo in domovino priča že njegova poezija.Pomislimo pa tudi na to, da njegovi idejni nasledniki slovensko besedo, literaturo, šolo, pesem ..., še po toliko letih ohranjajo onstran oceana. Ali bi jo, če bi bila resnična namigovanja o tem, da so bili hlapci tujcev torej protinarodni?

Za kako abotne insinuacije gre, lahko začutimo, če vsaj približno vemo, da gre „za vrhunskega pesnika svoje generacije, za najizrazitejšega pesnika vojnega obdobja, ki se pesniško sicer ni angažiral v zgodovinsko dogajanje, izrazil pa je najglobljo osebno stisko človeka v času, ko je bil sleherni dan izpostavljen negotovosti in nasilju, tudi smrti...“ Ampak vrhunskost in izjemnost literature nas v tem primeru sploh ne zanimata, saj gre za seveda ideološke zadržke.

Kot piše slikar in profesor Marijan Tršar, je France Balantič „videl in doživel toliko tragičnih usod pa grozodejstev revolucionarnega terorja nad tamkajšnjim kmetskim prebivalstvom, da tudi v bližini smrti ni podvomil o upravičenosti svojega upora proti komunizmu.“

Že njegova smrt v Grahovem je ob postavitvi spomenika in predstavitvi nekaterih dejstev, ki so jih borci hoteli zamolčati (denimo o poboju ujetnikov po bitki, katerih trupla so potem zmetali v ogenj), je zasijala v novi luči. Balantič ni bil kaka mevža, kot pravi Tršar, ampak odločen nasprotnik revolucije. In dediči revolucije tudi 70 let po koncu druge svetovne vojne, ne dovolijo preimenovanja knjižnice po vrhunskem literatu, ker ni bil na njihovi strani.

Ali je torej to „eden izmed očitnejših poskusov rehabilitacije izdajstva, predvsem pa revanšističen, zlobno-ciničen posmeh vsem, ki so si nekda prizadevali za ohranitev slovenskega jezika, četudi so, na račun varovanja in skrivanja slovenskih knjig, tvegali tudi svoja življenja, hkrati pa tudi posmehljiv spomenik vsem, ki so tujim vojskam in gospodarjem, klečepazno in ponižno, največkrat pa zgolj iz golega koristoljubja in preračunljivosti, pomagali pri uničevanju slovenstva?“, kot se sprašuje Iztok Čebašek, ali gre zgolj za popravljanje zgodovinske krivice, ki je bila Balantiču storjena že z njegovo smrtjo in kasneje še z zamolčanostjo?

Literarni zgodovinar Boris Paternu piše: „Nasilje sočasne zgodovine je bilo tolikšno, da ni razpolagala samo z življenji pesnikov, temveč tudi s pomeni njihove poezije. Ob teh pomenih se je dogajala semantična inverzija skrajne vrste, do tako rekoč popolnega obračanja literarnih znakov v ideološke in politične, kar se ni dogajalo samo med vojno, temveč še dolgo po njej. Zgodbo padlega pesnika je prekrila zgodba padlega domobranca. In zgodilo se je, da se je Balantičeva usoda še dolgo po njegovi smrti iztekala po eni strani v izbris, po drugi pa v mit. Iztekala se je v dvoje popolnoma nasprotnih stališč, ki pa sta se stikali v izgubljanju človeške mere in v resnici živeli druga od druge: mit od izbrisa in izbris od mita. V taki sprevrženi recepciji, ki jo je prirejala zgodovina, je tudi izhodiščni osebni problem Balantičeve poezije ostal nerazviden.“

Zato sam pojmujem preimenovanje kamniške knjižnice kot znamenje zdravljenja našega naroda. Ljudje so spoznali, da ideološkim floskulam ne smejo več nasedati. Sklenili so naj govori literatura, naj spregovori pesem sama in da pesniku njegovo pravo veljavo. Ko bomo to spoznali, naj nam postane jasno, da moramo obžalovati vsako nesmiselno izgubljeno življenje, v imenu ideologije fašizma, ali nacizma ali komunizma. K temu pa nas 70 let po koncu druge svetovne vojne, ki za Slovence žal ni bila osvoboditev, zavezujeta tudi resnica in sočutje. Resnica do zgodovine in sočutje do bolečin vseh umrlih in njihovih svojcev.

Izjava: France Balantič sodi v javni spomin slovenskega naroda

Podpisnice in podpisniki pričujoče izjave pozdravljamo pogum občinskih oblasti in občinskega sveta v Kamniku in Komendi, s katerim so Matični knjižnici Kamnik namenili ime svojega rojaka, pesnika Franceta Balantiča. Da je ob tem samoumevnem civilizacijskem koraku sploh potrebno govoriti o pogumu, je pač posledica »folklornih« posebnosti prostora, v katerem živimo. V isto »folkloro« sodijo tudi scela nesorazmerni žolčni odzivi na poimenovanje. Navsezadnje se podpisnice in podpisniki boleče zavedamo, da bo celo našo izjavo javnost neizogibno umestila v značilno »folklorno« ozračje.

Zakaj se torej oglašamo? Menimo, da se moramo v prvi vrsti oglasiti zaradi nevzdržnosti stanja, v katerem so ključi do pripuščanja posameznikov in pojavov v javni spomin slovenske skupnosti še vedno pridržani tistim, ki so nad omenjenim javnim spominom gospodovali vse obdobje po drugi svetovni vojni.

Že na prvi pogled je nelogično, zakaj naj bi pesnik France Balantič ne imel pravice do vstopa v javni spomin skupnosti, iz katere je izšel, in zakaj naj bi počastitve njegovega pomena za narodovo kulturo ostale omejene zgolj na zasebno raven. Posebno žalostno je, ker se s takim odnosom obnavlja kalvarija njegovih svojcev, ki desetletja niso smeli žalovati za svojim sinom in bratom in trpeli različna zasramovanja. Ponavljanje omenjene kalvarije je nedopustno in skrajno sprevrženo.

Da je Balantičev pesniški opus vtisnil slovenski besedni umetnosti 20. stoletja neizbrisen pečat, so literarni in kulturni krogi že zdavnaj sprejeli kot nesporno dejstvo. Med vrsticami je bilo slednje priznano že globoko v časih komunističnega enoumja. Njegove pesmi so bile, sicer po kapljicah, pripuščene v šolska berila, o njem so se lahko Slovenke in Slovenci poučili iz reprezentativnih pregledov slovenske književnosti, in če ob koncu šestdesetih let dvajsetega stoletja v matični domovini še ni mogel iziti izbor iz njegovega dela, je luč sveta vendarle ugledal kar nekaj let pred demokratično odjugo v Sloveniji. Da s Francetom Balantičem umira velik pesnik in pomemben predstavnik sodobne kulture, so se očitno zavedali celo vsaj nekateri izmed njegovih krvnikov v Grahovem, kakor znova vsaj med vrsticami priča kanonični, spet v šolska berila polpreteklosti pripuščeni zapis Matevža Haceta v Komisarjevih zapiskih.

Če je tako, sploh ni potrebno izpeljevati ugotovitve, da je mladi pesnik s svojim delom vtkan v osrednji tok slovenske kulture, v tok, ki povezuje vse slovensko občestvo. Poimenovati javno ustanovo po Francetu Balantiču pomeni torej prav toliko, kot če jo poimenujemo po Antonu Tomažu Linhartu, Josipu Jurčiču, Josipini Turnograjski, Simonu Gregorčiču, Janku Kersniku, Lili Novy ali Janezu Menartu, če navržemo zgolj nekaj imen, ki nam brez pravega reda pridejo na misel.

Kakor je bilo za marsikoga med naštetimi in za številne druge besedne umetnike značilno, da se je v njih na poseben način zgostila izkušnja narodove skupnosti v določenem zgodovinskem trenutku, velja to vsekakor tudi za mladega, v »nečistem« času izginulega poeta. Z vsem, kar je bil, izpričuje strahotno tragedijo slovenskega narodnega občestva, ki je v labirintu druge svetovne vojne povsem odpovedalo, se predalo najnižjim strastem in si zato v najtemnejši uri zunanje agresije prizadejalo nepopisne, do danes nezaceljene rane. France Balantič ne sodi tu v nobeno popreproščeno shemo, saj je prehodil tako rekoč vse postaje slovenskega medvojnega križevega pota.

Tako ga je groza troglave okupacije najprej pahnila v begunstvo. V želji po narodovi osvoboditvi je z naklonjenostjo gledal na porajajoče se odporniško gibanje v okviru Osvobodilne fronte, zaradi česar je delil usodo tolikih pokončnih Slovencev v taborišču Gonars. Slednjič ga je spoznanje o izrojenosti prevladujočega slovenskega odporništva, ki se je v labirintu vojne odločilo predvsem za revolucijo in obračunavanje z domačimi ljudmi, pripeljalo v dejaven nastop zoper te strahotne stranpoti. Zato na Balantiča ni mogoče gledati kot na vojaka katere koli strani, marveč kot na Slovenca, ki ga je pogoltnila in ugonobila največja narodova tragedija.

Verjamemo, da vodi prizadevanja nasprotnikov novega imena kamniške knjižnice gotovost, da s svojim nasprotovanjem branijo ključne vrednostne temelje našega slovenskega občestva. A prav njihova iskrenost je bolj kot vse drugo spričevalo, kako zelo je naša družba še ujeta v prevlado vojaške logike, ki je nad njo zagospodovala med drugo svetovno vojno in še bolj po njej. Odklanjanje javnega spomina na Franceta Balantiča namreč kljub drugačnemu videzu nima nič opraviti ne z aprilom 1941 ne z novembrom 1943, še celo z majem 1945 ne. Opraviti ima z našim tukaj in zdaj. Opraviti ima z željo čim bolj podaljšati življenje neke politične mitologije, ki si preko po vojni pridobljene oblasti lasti pravico absolutnega razsodnika.

Še enkrat poudarjamo: absurdno poigravanje z mislijo, da je bil Balantič, da so bili številni drugi uporniki zoper revolucijo sokrivi in celo sostorilci zlasti nemškega kulturnega pogroma nad Slovenci, ki se je med drugim odrazil v barbarskem uničenju velikanskega števila knjig, nima nič opraviti z razmerami na Slovenskem med drugo svetovno vojno, pač pa služi samo podaljševanju neke, za razmeroma ozek krog rentnikov zelo donosne iluzije. Skoraj bi lahko domnevali, da je za ponavljanjem tako absurdnih trditev slaba vest zaradi tega, ker so se z barbarskim pošiljanjem že natisnjene Balantičeve zbirke Muževna steblika v Vevče leta 1966 povojni oblastniki sami grobo pregrešili zoper pesnika in slovensko knjigo.

Javna uvrstitev pesnika Franceta Balantiča v osrednji kulturni tok naše skupnosti je pomemben korak k normalizaciji slovenske družbe ter pomeni sprejemanje celotnega spektra slovenskega kulturnega izročila, ne le enega njegovega dela.

Zavedamo se, da je slovo od mitov vedno boleče. Zato štejemo dejanje poimenovanja kamniške knjižnice po pesniku Francetu Balantiču za pogumno in tako rekoč za zdravilno. Sodimo namreč, da je prišel čas, ko prispevka posameznikov, gibanj in pojavov k slovenski kulturi ne kaže več ocenjevati po njihovem mestu v vojaško urejenem črno-belem imaginariju, ki ostaja pri življenju zgolj zaradi čisto konkretnih koristi ozkega kroga ljudi. V tem smislu naslavljamo na vso slovensko javnost prošnjo za pomoč pri nujnem odpiranju in prečiščevanju javnega spomina, čeprav bo šlo za dolgotrajen in naporen proces za družbo in posameznike. Ravno lik mladega poeta, ki je moral prehoditi vso grozljivo pot skozi najgloblji slovenski labirint dvajsetega stoletja, nam je lahko spodbuda zanj.

PODPISNICE IN PODPISNIKI:

dr. Igor Bahovec, sociolog

Jože Bartolj, novinar

Aleš Berger, prevajalec in literarni zgodovinar

dr. Matija Cencelj, matematik

dr. Jože Dežman, zgodovinar

mag. Jurij Pavel Emeršič, zgodovinar

dr. Tomaž Erzar, družinski terapevt

Lenča Ferenčak, gledališka igralka

dr. Andrej Fink, pravnik in politolog

Marko Fink, glasbenik

Tone Ftičar, kulturni producent

akademik dr. Kajetan Gantar, klasični filolog

dr. Boris Golec, zgodovinar

akademik Niko Grafenauer, književnik

dr. Stane Granda, zgodovinar

dr. Tamara Griesser Pečar, zgodovinarka

mag. Helena Jaklitsch, zgodovinarka

dr. Albert Juteršek, dr. medicine

dr. Martina Juteršek, zobozdravnica

dr. Marjeta Humar, jezikoslovka

Ivo Jevnikar, urednik in časnikar

dr. Janez Juhant, filozof

dr. Marko Kambič, pravnik

Milan Knep, duhovnik

dr. Katarina Kompan Erzar

akademik dr. Janko Kos, literarni zgodovinar

dr. Primož Krečič, duhovnik (stolni župnik)

dr. Marko Kremžar, ekonomist in književnik

Dominik Krt, glasbeni producent, skladatelj in zborovodja

Tone Kuntner, pesnik

Andrijan Lah, literarni zgodovinar

mag. Martin Lisec, publicist

Luka Lisjak Gabrijelčič, zgodovinar in publicist

Tino Mamić, novinar in zgodovinar

Urška Makovec, pravnica in publicistka

dr. Aleš Maver, zgodovinar in urednik

Domen Mezeg, publicist

dr. David Movrin, klasični filolog

Jože Možina, zgodovinar in novinar

dr. Matija Ogrin, literarni zgodovinar

dr. Željko Oset, zgodovinar

mag. Blaž Otrin, zgodovinar

Adrijan Pahor, profesor

France Pibernik, književnik

mag. Renato Podbersič, zgodovinar

Tone Potočnik, glasbenik

dr. Andrej Marko Poznič, duhovnik in publicist

ddr. Francka Premk, fiologinja

Ivan Branko Premk, pesnik in prevajalec

dr. Eva Premk Bogataj, literarna zgodovinarka

Alenka Puhar, prevajalka in publicistka

akademik Alojz Rebula, književnik

Lenart Rihar, urednik in publicist

Tone Rode, pesnik in poslovnež

Tina Romšak, profesorica

dr. Ksenija Rozman, umetnostna zgodovinarka

dr. Dimitrij Rupel, diplomat

dr. Brane Senegačnik, književnik

dr. Marjan Senegačnik, kemik

mag. Igor Senčar, diplomat

akademik Zorko Simčič, književnik

akademik dr. Primož Simoniti, klasični filolog

dr. Vasko Simoniti, zgodovinar

Justin Stanovnik, klasični filolog

dr. Ivan Štuhec, teolog

Milan Šustar, profesor

dr. Žiga Turk, publicist

dr. Andrej Vovko, zgodovinar

Maja Weiss, režiserka

dr. Lilijana Žnidaršič Golec, zgodovinarka

V Kamniku, 15. junija 2015