Romanje v Lujan

| 29.05.2015, 11:57 Matjaž Merljak

Slovensko ljudstvo je v preteklosti rado romalo na razne bližnje in daljne božje poti. Lepo izročilo romanja smo prinesli s seboj v Argentino, kot dragoceno dediščino naših prednikov. Romarji smo na naši življenjski poti.

Slovenci so prvič skupno romali v Luján že pred osemdesetimi leti pod vodstvom takratnega dušnega pastirja g. Jožeta Kastelica. Že od leta 1947 pa naša skupnost vsako leto roma v Luján. Leta 1949 je bilo zahvalno romanje za rešitev v svobodno življenje.

Tudi letos smo se podali na pot, da bi se zahvalili nebeški Materi Mariji za vse milosti, ki smo jih prejeli v preteklem letu in jo prosili za varstvo v prihodnosti, za naše družine, za našo mladino.

V sivem meglenem jutru je rahlo deževalo, vendar nas ni prestrašilo. Po cesti proti Lujanu so brneli avtomobili polni romarjev. Ko smo se bližali mestu, sta se kljub megli videla stolpa bazilike. Zbrali smo se pri sveti maši, ki jo je daroval delegat slovenskih dušnih pastirjev dr. Jure Rode; somaševala sta g. Igor Grohar in dr. Matjaž Roter, ki je za to priložnost prišel iz Urugvaja.

Pod oboke mogočne bazilike je donelo ubrano ljudsko petje, ki ga je načelovala priložnostna pevska skupina pod vodstvom Martina Selana. Na orgle je petje spremljala prof. Andrejka Selan Vombergar. Posamezne dele maše je napovedoval inž. Tone Podržaj. Bila je tudi priložnost za zakrament sprave; spovedoval je g. Franci Cukjati.

Pri pridigi je dr. Rode pozdravil vse romarje. Spomnil nas je, da poteka sedemdeset let našega begunstva in kasneje izseljenstva. Nanizal je misli ob berilih in evangeliju. Ljubezen do bližnjega je izraz ljubezni do Boga, ki je Ljubezen sama. Bog nas je tako ljubil, da je poslal svojega Edinorojenega Sina, da bi nas odrešil. Kakor je On nas ljubil, se moramo ljubiti tudi mi. »To je moja zapoved, da se ljubite med seboj.« Živeti moramo drug za drugega in si pomagati v težavah. »V gotovih stvareh edinost, v dvomljivih svoboda, čez vse pa ljubezen« je napisal sv. Avguštin.

Po končani maši smo odšli na opoldansko okrepčilo in prijateljski razgovor.

Potem smo se zbrali v baziliki k popoldanski pobožnosti. Nagovor je imel g. župnik Janez Pintar. Povedal je, da smo se srečali pri Mariji naši Materi, ki nas vedno pričakuje in sprejme. Omenil je evangeljsko priliko o svatbi v Kani Galilejski, kjer je Marija izprosila od Jezusa prvi čudež. »Vina nimajo«, kar pomeni nimajo veselja. Marija posreduje pred Sinom. Poslušajmo jo. Ona nam da veselje, upanje, vero. Pod Marijinim varstvom smo; prosi nas, da smo Jezusove priče in Njegovi učenci. Papež Frančišek nam naroča, naj ponesemo božjo besedo ljudem. Prišli smo kot romarji, odhajamo kot Jezusovi učenci.

Sledila je procesija; po prostranem trgu so za križem nesli zastave. Nato so šli šolski otroci z učiteljstvom, bandero Svetogorske Marije, možje in fantje. Kip lujanske Marije so nosili fantje v temnih oblekah. Sledila je skupina narodnih noš. Podobo naše Kraljice Marije Pomagaj z Brezij pa so nosili fantje v narodnih nošah. Vrsta ministrantov je stopala pred duhovniki, ki so jim sledile redovnice, dekleta in žene. Med procesijo smo zbrano molili rožni venec (vodil ga je Franci Korošec) in peli Marijine pesmi. Pete litanije Matere Božje je pela pevska skupina, zbrani verniki smo pobožno odgovarjali »Prosi za nas«. Prejeli smo blagoslov z Najsvetejšim, se posvetili presvetemu Srcu Marijinemu in zapeli zahvalno pesem. Za spomin na romanje smo prejeli lepe podobe Marije Pomagaj z Brezij. Za konec smo še zapeli »Marija skoz´ življenje« in obljubili naši nebeški Materi, da bomo ostali zvesti Kristusu in sveti veri.