Natančnost in slovnična pravilnost v medijskem govoru

Beseda je zakon! 09. 06. 2026, 12:23 Prof. dr. Hotimir Tivadar

Naj na začetku omenimo predvsem osnovni namen sporočanja, s čimer smo zaključili prejšnjo oddajo: sporočanje je namenjeno sočloveku in naš namen ter vsebina morata biti konkretno izražena. Predvsem pri informativnih oddajah moramo biti konkretni, jasni, nedvoumni.

Paziti moramo na to, da gledalci in poslušalci vedó KDAJ, KJE, KAJ in ZAKAJ se je zgodilo, KDO je kaj naredil oz. KOMU se je nekaj zgodilo. Tudi če kdaj ponovimo dejstva, vendar ne smemo prevečkrat istih besed ponavljati, je to za govorjeni medij in linearno sporočanje ne samo dovoljeno, ampak celo zaželeno. Vsekakor pa moramo omeniti, kje se kaj dogaja, kraj dogajanja lahko opredelim tudi z vrstnim pridevnikom.

Če je npr. papež v afriški deželi, moramo omeniti na začetku in še enkrat vmes ponoviti, katera država je to vsaj znotraj 1 minute, kolikor načeloma traja kratka novica.

Radijsko besedilo je namreč linearno sporočilo, zato vmes tudi pozabimo, še posebej, če radio poslušamo še ob drugih aktivnostih, kar je ne nazadnje tudi namen in vloga radia.

Zavedajmo se, da nas ljudje poslušajo

Nekoč smo zelo zbrano poslušali, pa smo vseeno bili večkrat opozorjeni, v kateri jugoslovanski republiki se je kaj zgodilo, v katerem mesto, npr. glavnem mestu BiH Sarajevu ipd. Takrat smo res zbrano poslušali, saj še ni bilo ne nenehnega raznovrstnega televizijskega programa, ni bilo interneta, pametnih telefonov, niti e-mailov.

Zavedajmo se, da nas ljudje poslušajo, da ne poznajo vseh okoliščin in tematike. Tudi spremljanje televizije ni vedno zbrano, dostikrat le poslušamo, ne pa tudi gledamo. Še posebej je zvočni opis pomemben tudi Dežela vzhajajočega sonca za slabovidne. In igrajmo se z različnimi izrazi, sopomenkami za različno stvar. 

Tudi to nam je znano iz preteklosti. Savdska Arabija je lahko največja dežela na Arabskem polotoku, Iranci so lahko ponosni nasledniki Perzijcev. Nič pa ni narobe, četudi ponovimo povsem isto besedo, samo v drugem sklonu.

Pri iskanju nadomestnih imen, lahko nastopi težava: poznamo namreč Lakerse, ki jih imenujemo Jezerniki, košarkarji Chicago Bullsov so Biki. Dobro je, da je v istem sestavku uporabljen tako uradni naziv kot tudi sinonim, nadomestno ime, saj s tem širimo znanje in razgledanost poslušalcev.

Mnogo napak pa je storjenih zaradi nenatančnosti: Vlada se danes mudi na obisku gorenjske regije. Najprej so se sestali na delovnem posvetu … 
Kdo so se sestali? Lahko sklepam, da ministri, toda vseeno ni odveč povedati, da so se predsednik vlade in ministri sestali na delovnem posvetu z župani občin. Tukaj so dostikrat novinarji tudi natančni in smiselno povežejo, kateri minister se je sestal s katerim županom in kje. Predvsem pri kratkih poročilih pa je pogosto vse preveč poenostavljeno in nenatančno. Slovnično pravilno izražanje je pomembno za učinkovito sporočanje še posebej pri kratkih sporočili.

Zato moramo upoštevati število, dvojino in tudi druge slovnične kategorije:

Primer glede števila:
Nastopil je Moški pevski zbor Srečko Kosovel. Zapeli so ... je nepravilno.

Pravilno:
Nastopil je Moški pevski zbor Srečko Kosovel. Zbor je zapel ...
Takrat je nedvoumno, da je to bil samo ta Moški pevski zbor Srečko Kosovél, kar smo skrajšali, ustrezno, v Moški zbor oz. zbor.

In čisto za konec naj glede rabe rodilnika kot izraz za svojino izpostavimo še primer iz SP 2001 (str. 15), pod kategorijo Pomni: »Pri imenih ustanov, katerih neprva sestavina je ime in priimek, sta imeni v rodilniku, ne v imenovalniku; torej Gimnazija Franceta Prešerna (ne Gimnazija France Prešeren).«

To se v zadnjem času izgublja, gotovo pa je svojilni rodilnik dolgo časa bil simbol pravilne rabe knjižnega jezika.

Raba dvojine

Dvojina ni slogovna izbira, temveč obvezna slovnična kategorija, kadar govorimo o dveh osebah ali stvareh. Slovenci smo zelo ponosni na dvojino, pogosto jo še preveč izpostavljamo kot nujno, da ne rečem celo edino in tipično značilnost slovenskega jezika. V realnem javnem govoru (politika, mediji) pa je pogosto zapostavljena, nepravilno uporabljena ali zamenjana z množino. Čeprav imamo celo pesmi, ki govorita o dveh in intimi, ki jo izraža prav dvojina. Zaradi vpliva pogovornega jezika in tujih jezikov se zgodijo napake in neraba dvojine, kar pa moramo v imenu natančnega izražanja in tudi ohranjanja slovenščine, popraviti, se truditi, da pravilno uporabljamo tudi dvojino.

Nekateri tipični nepravilni primeri iz javnega/političnega govora

1. primer: dve osebi na obisku pri ministru

Nepravilno (pogosto v izjavah za javnost):
Z ministrom sva se pogovarjale o reformi in se strinjali o nadaljnjih korakih.
    • govorki sta dve osebi → potreben je ženski dvojinski glagol.

Pravilno (knjižno, slogovno ustrezno):
Z ministrom sva se pogovarjali o reformi in se strinjali o nadaljnjih korakih. 
(če sta dve ženski)

Z ministrom sva se pogovarjala o reformi in se strinjala o nadaljnjih korakih. 
(če gre za moškega in žensko uporabimo moško obliko)

V javnem govoru se zelo pogosto samodejno uporabi množina, kar pa spremeni pomen. Če rečemo »Z ministrom smo se pogovarjali o reformi in se strinjalo o nadaljnjih korakih/ukrepih.« potem to pomeni, da smo se vsi skupaj pogovarjali, midva kot gosta in verjetno pobudnika obiska in aktivnosti sva se povsem priključila ministru.

2. primer: dve državi, dva sogovornika, dve instituciji

Slovenija in Avstrija so podpisale sporazum in izrazile pripravljenost za nadaljnje sodelovanje.

Ustrezno:
Slovenija in Avstrija sta podpisali sporazum in izrazili pripravljenost za nadaljnje sodelovanje.
V političnem jeziku je to eden najpogostejših spodrsljajev, pogosto posledica prevajanja iz tujega jezika.

3. primer: govorec + govorka (npr. predsedujoča in premier)

Predsedujoča in premier so poudarili pomen dialoga.
Dvoje oseb zahteva ujemanje števila v glagolu in deležniku.

Pravilno:
Predsedujoča in premier sta poudarila pomen dialoga.

4. primer: množina namesto dvojine

Nepravilno (pogosto slišano v parlamentu):
Midva smo se dogovorili, da bomo predlog podprli.

Taka raba je verjetno posledica prevajanja iz tujih jezikov, tudi hrvaščine, srbščine ali angleščine. Govorec uporabi množino, čeprav izrecno pove (midva), da sta to dve osebi.
Pravilno: 
Midva sva se dogovorila, da bova predlog podprla.

In za konec še dva primera: 

5. pogosto v repliki: Kolegica in jaz smo vložili amandma.

Pravilno:
Kolegica in jaz sva vložili amandma.
Pri tem moramo opozoriti, da množina v tem primeru, ko omenim dve osebi, nikakor ni ustreznejša, formalnejša. 

6. primer:  Vlada Republike Slovenije in Evropska komisija so se dogovorile o nadaljnjih korakih.

Pravilno:
Vlada Republike Slovenije in Evropska komisija sta se dogovorili o nadaljnjih korakih.

In če za konec razpravljanja o dvojini sklenemo in odgovorimo na vprašanje, zakaj je dvojina v javnem govoru še posebej pomembna: v prvi vrsti zaradi natančnejšega izražanja, prav tako kaže na to, da javni govorec obvlada slovenski jezik, saj je dvojina prepoznavna značilnost slovenščine – napaka v dvojini je pogosto bolj slišana kot napaka v sklonu. Pri ustrezni rabi dvojine pa nam lahko, glede na naše primere pomaga tudi tale tabela:

Okoliščine	Pravilno
dve osebi moškega spola	sva / sta / bova / bi bila
dve osebi ženskega spola	dva bili, sva podpisali
dve državi, instituciji, ki sta ženskega spola	sta podpisali
moški in ženski spol	Dvojina v moškem spolu

 

Pri tem pa je pomembno izpostaviti, da ko pišemo na splošno, še posebej če gre za ekipno delo, načeloma uporabljamo 1. osebo množine moškega spola, kar je bolje, kot če bi pisali samo v 1. osebi ednine in pretirano izpostavljali sebe. Seveda pa se izogibamo množini, ko sta to dve osebi, dva moška ali dve ženski oz. institucije/države moškega oz. ženskega spola. Dvojina je namreč trdni del sistema slovenskega knjižnega jezika. Vedno dvojina, ko sta dva, in množina ko smo trije ali več oseb.