Slovenski križevi poti na Koroškem

| 02.04.2015, 11:56 Matjaž Merljak

Cerkveni list krške škofije Nedelja je v eni od marčevskih izdaj objavil raziskavo Veronike-Urank-Olip. Posvetila se je slovenskim križevim potom v cerkvah južne Koroške. Obiskala je vse cerkve dvojezičnih dekanij in preučevala tudi jezik napisov pod podobami. Več kot dve tretjini jih je napisanih v gajici.

Od leta 2008 do leta 2014 je študirala slavistiko na celovški univerzi. Ob preselitvi v Galijicijo, je v župnijski cerkvi opazila križev pot, ki ima slovenske napise v bohoričici. To je črkopis slovenskih protestantov, ki so ga Slovenci uporabljali do sredine 19. stoletja. Na podobne napise je kasneje naletela še v Klančah in v Mohličah. Ker v literaturi in dosedanjih raziskovalnih delih ni naletela na podrobne opise ali popise tovrstnih del, se je odločila za raziskovanje na terenu.

Kot piše v Nedelji, so ji bile v veliko pomoč panoramske fotografije notranjosti cerkva vseh dvojezičnih dekanij na južnem Koroškem, ki jih je naredil Tomo Weiss. A kljub temu je obiskala vse cerkve dekanij Velikovec, Pliberk, Dobrla vas, Tinje, Borovlje, Rožek, Beljak-dežela in Šmohor. Naredila je fotografije križevih potov in na podlagi teh pripravila raziskovalno nalogo.

„Svoje delo sem razčlenila na štiri poglavja. Prvo opisuje zgodovinski razvoj in nastanek pobožnosti križevega pota. V drugem so zbrani vsi križevi poti s slovenskimi napisi v krški škofiji. Znano je, da je predvsem v 20. stoletju izpod postaj križevih potov izginilo kar nekaj slovenskih napisov, nekateri v nedogovorjenih akcijah samovoljnih posameznikov, drugi pod pritiskom posameznikov morda tudi v širšem farnem dogovoru po asimilaciji večine slovenskih vernikov, tretji se po kakem obnavljanju, čiščenju ali beljenju niso vrnili več na stene cerkvenih ladij. Zato se mi je zdelo pomembno, da vsak posamezni križev pot posebej predstavim in ga fotografsko dokumentiram. Tretje in krajše četrto poglavje sem namenila jezikovni analizi in slogovnim posebnostim križevih potov.“

V cerkvah osmih dvojezičnih dekanij krške škofije je Veronika Urank-Olip našla 76 križevih potov s slovenskimi napisi, ki so nastali v približno 250 let trajajočem obdobju, od sredine 18. stoletja do danes. Od ohranjenih je štiriindvajset napisov v bohoričici (ni prištet stari križev pot s ključnimi besedami v slovenščini, ki ga hranijo na cerkvenem podstrešju v Brodeh) in dvainpetdeset v gajici. Izmed slednjih sta dva dvojezična (slovensko-nemška).

Jezik napisov

Ko so se v 18. stoletju v slovenski jezik, ki se je izoblikoval v dobi protestantizma, začele vrinjati narečne prvine, so se vzporedno razvile štiri različice slovenskega knjižnega jezika: osrednja »kranjska«, koroška, vzhodnoštajerska in prekmurska. V drugi polovici 18. in prvi polovici 19. stoletja je izšlo tudi nekaj slovnic in slovarjev v posameznih različicah, toda večina slovenskih izobražencev je prepoznala pomen poenotenja in ga podpirala. Pomemben prispevek k poenotenju knjižnega jezika je bila Kopitarjeva slovnica iz leta 1908, nadaljnja mejnika sta bila prevzem novega črkopisa – gajice in sprejem zakona o »novih slovenskih oblikah«.

Ker so napisi križevih potov v bohoričici nastali prav v tem obdobju, me je zanimalo, v koliko se na njih kažejo vplivi koroškega narečja. Ugotovila sem, da so se pisci tudi v tem času zgledovali po dotedanji slovenski pisni tradiciji, ki so ji zavestno dajali prednost pred koroškimi narečnimi posebnostmi. O tem na glasoslovni ravni priča pogostejša raba dolenjskega odraza ej za praslovanski ě, od koroškega odraza iə ali pozneje normirane vseslovenske variante e (npr. ʃlejzhen/slečen). Tudi druge glasoslovne posebnosti koroškega narečja, kot so švapanje, opuščanje mehčanja l´in n´, sekundarno mehčanje, pri katerem se k, g in h pred sprednjimi samoglasniki spremenijo v č, j in š, ki ga pozna rožansko narečje, se le redko pojavljajo.

Pri oblikoslovju na odstopanja od sedanje norme največkrat naletimo pri nenaglašenih končnicah, ki so v nekaj primerih sploh opuščene.

Besedišče je večinoma ustaljeno. Izstopa le nekaj napisov, kot npr. na Pečnici, v Črešnjah (fara Kostanje), na Strmcu in delno v Mohličah, ki vsebujejo nekaj koroških besed, ki segajo od prostorsko opredeljenih, npr. fazanetel do vsem Slovencem razumljivih, npr. jesih. Zanimivo je, da je največ narečnih prvin ohranjenih na križevih potih v bližini Vrbskega jezera, kjer je bilo bukovništvo najbolj razvito.