Vovk: Socialno podjetništvo pri nas še »zelo v povojih«

Politika | 15.04.2015, 08:00 Petra Stopar

Socialno ali družbeno odgovorno podjetništvo je eno od prednostnih področij vlade in je vključeno v njene strateške projekte. Njegov cilj je zaposlovanje ranljivih ciljnih skupin. Nad področjem socialnega podjetništva bdi ministrstvo za gospodarstvo. O tej temi bomo s sogovorniki govorili tudi v današnji oddaji Pogovor o ob 17.05, kjer bomo prikazali tudi dobre prakse socialnega podjetništva, in sicer mrežo Centrov ponovne uporabe v Sloveniji ter Gostilno dela.

Socialno podjetništvo je po navedbah Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti inovativna oblika podjetništva z velikim čutom odgovornosti za družbo in ljudi. »Za socialno podjetništvo je značilno, da so motivi poslovanja v razreševanju socialnih, gospodarskih, okoljskih in drugih problemov družbe na inovativen način. Osnovni namen te alternativne oblike podjetništva je tržno delovanje ob upoštevanju načel socialnega podjetništva. Ustvarja nova delovna mesta za ranljive skupine oseb ter opravlja družbeno koristne dejavnosti. Tako kot klasična podjetja tudi socialna podjetja nastopajo na trgu, s to razliko, da dobička praviloma ne delijo, temveč ga vračajo nazaj v podjetje. Socialno podjetništvo je povezovalno, saj spodbuja sodelovanje ljudi in prostovoljsko delo, ter na ta način krepi solidarnost v družbi,« še navaja ministrstvo, ki je pred časom del delovnega področja, ki se nanaša na socialno podjetništvo, preneslo na gospodarski resor.

Mreža Centrov ponovne uporabe v Sloveniji se je začela lansko leto kot projekt, ki ga je financiralo Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti ter Evropski socialni sklad. Poleg tega, da je cilj centrov skrb za zmanjševanje odpadkov s tem ko zavrženim izdelkom podaljšajo življenjsko dobo in uporabnost, ima mreža tudi pomembno poslanstvo vključevanja težje zaposljivih oseb. Zato ima tudi status socialnega podjetja.

Kot je v pogovoru za naš radio povedala direktorica Marinka Vovk, pri zaposlovanju dajejo možnost dolgotrajno brezposelnim, predvsem starejšim, in mlajšim – prvim iskalcem zaposlitve, ki so usposobljeni in izobraženi, a brez delovnih izkušenj. Ko pridejo v center, morajo skozi prekvalifikacijo, saj v Sloveniji ni učnega profila valorizatorja zavržene opreme. »V kreativnem delu imamo največji poudarek na mizarjih, šiviljah, trgovcih, ustvarjalcih, oblikovalcih, na tem, kar spreminja in daje dodano vrednost nekemu zavrženemu predmetu. Istočasno pa so koristni tudi družboslovni ali naravoslovni profili, kajti bolj, kot to, koliko se je nekdo naučil v šolskem sistemu, je za nas pomembno, kako dojame to poslanstvo, ki ga mi izvajamo, in kako zna živeti in biti prepričljiv tudi v sami kreativni ideji izdelka. Kajti pri nas ni serijske proizvodnje, vedno znova prihajajo izzivi, v vsaki škatli, v vsaki vrečki, ki jo ljudje prinesejo. Ravno zaradi tega je tako zelo pomembno, kako ima vsak, ki se vključi v naš kolektiv, razvit čut za ustvarjalnost. Diploma na papirju nam praktično čisto nič ne koristi,« je povedala Vovkova.

Centri delujejo na devetih lokacijah, skupno je zaposlenih dvajset ljudi, v Ljubljani, Rogaški Slatini, Vojniku, kjer je tudi medgeneracijski center Kamrica, Tepanjah, Slovenskih Konjicah, Ormožu, Trebnjem in Kočevju. Kot pravi Vovkova, so centri zelo dobro sprejeti tako med ljudmi, ki opremo prinesejo, kot tistimi, ki popravljene in obnovljene izdelke kupijo, seveda po simbolični ceni. O pomenu ohranjanja še delujočih izdelkov pa meni: »To vse vodi k zmanjševanju odpadkov, v kolikor znamo takšna popravila vključiti v obrt, ki je včasih živela in ki je bila tudi vir preživetja. Danes po eni strani ni delovnih mest, po drugi strani pa zavržemo izdelke, ki jim praktično nič ne manjka. Mi dobimo popolnoma funkcionalne izdelke, ne glede na kategorijo, samo nekaj malega je treba odpraviti, kakšno manjšo napako. Recimo, če je pri pisarniškem stolu pokvarjeno kolesce, se človek odloči, da ga bo vrgel proč, vendar zamenjava tega kolesca ne pomeni ničesar, ker mi kombiniramo vse vhodne materiale in potem razstavljajo ter uporabljamo te komponente za nove. Vsi ti izdelki so zato tudi cenejši, prav tako pa pomenijo visoko okoljsko odgovornost vsakega, ki kupuje v naših trgovinah.«

A Vovkova poudarja, da je socialno podjetništvo pri nas v primerjavi s kakšno drugo evropsko državo še zelo na začetku. Veliko je sicer napisanega, a se tega v praksi ne dosega. Slovenska socialna podjetja zaposlujejo po njeni oceni 67 odstotkov vseh težje zaposljivih ljudi, potrebno je tudi mentorstvo, »kar pomeni, da je treba ta deficit zaslužiti na trgu«. »Biti konkurenčen z izdelki z dodano vrednostjo, lokalno narejenimi, s popolnoma neprofitno dejavnostjo, preživeti v globalizacijskem svetu, kjer je edino merilo cena, ni lahko,« meni.

Gostilna dela, ki ima prostor na Poljanski ulici v Ljubljani, zaradi težav s financiranjem ni registrirano kot socialno podjetje, pa vendarle izpolnjuje vse kriterije za zaposlovanje ranljivih in težje zaposljivih skupin prebivalstva, predvsem mladih med 17 in 25 letom starosti.

Kot nam je zaupala vodja programa Tita Destovnik, je bila Gostilna dela del enega od prvih pilotnih projektov, ki je bil izbran na razpisu za spodbujanje socialnega podjetništva leta 2010, a se je novembra leta 2011 končal. Kljub temu je nosilec projekta, invalidsko podjetje Centerkontura, samostojno nadaljeval z Gostilno dela, ni pa se registriral kot socialno podjetje, saj v tem trenutku, pravi Destovnikova, država ne daje nobenih finančnih spodbud. »Mi s svojo dejavnostjo, torej s prihodki od gostinstva, ne zaslužimo dovolj, da bi lahko preživeli. Tako da mi funkcioniramo zato, ker lahko pokrivamo stroške usposabljanja, mentorstva, preko drugih programov preko podjetja Centerkontura.« A, kot nadaljuje, delujejo skladno z načeli socialnega podjetništva, saj mladim, ki so brez izobrazbe, omogoča usposabljanje na delovnem mestu. »V tem šestmesečnem programu poleg tega, da pridobijo konkretna znanja za delo kot pomočnika kuharja ali pomočnika natakarja, pridobijo splošne delovne navade, delovno rutino in delovno motivacijo. Namen programa je, da mladi postanejo bolj zaposljivi,« je dejala.

Kot pravi, so za omenjeno delo od leta 2011 do konca decembra 2014 usposobili trinajst mladih. Z letošnjim januarjem pa so program zamrznili, saj ga zaradi pomanjkanja finančnih sredstev ne morejo izvajati in čakajo na razpise za socialno podjetništvo. »V tem času pa imamo pri nas na praktičnem usposabljanju dijakinje iz DIC-a, vključujemo ženske iz materinskega doma, tako da nudimo možnost usposabljanja vsem ostalim ranljivim skupinam, tako da še vedno sledimo našemu glavnemu poslanstvu podjetja, ki je možnost ustvarjanja delovnih mest za ranljive skupine.«

In kaj pomeni lokacija lokala za samo njegovo delovanje, torej ponudbo zajtrkov in malic v prestolnici? »Slovenija je majhna, Ljubljana je majhna in velikokrat se zgodi, da je za Ljubljančane ali za ostale prebivalce Slovenije naša gostilna predaleč. Mi smo dvesto metrov od glavne tržnice in smo ugotovili, da to ni najboljša lokacija. Sploh, če pogledamo dobre prakse v tujini, so ponavadi take restavracije z dodano vrednostjo pri mestni hiši ali pa v središču mesta. Ampak stvari se spreminjajo.«

Destovnikova pravi, da za svoje preživetje in kritje stroškov mentorstva pripravljajo cateringe, kulinarične delavnice in podobno. Zanimanja za Gostilno dela je po njenih besedah veliko, pri tem jim pomaga tudi Zavod RS za zaposlovanje, kljub temu pa v zadnjem času težko dobijo mlade za vključitev v program, med drugim zato, ker se gostinske dejavnosti drži slab glas, da je ta poklic slabo plačan in da je prisotno izkoriščanje. »Če povem po pravici, se zatakne, ko naši mladi končajo usposabljanje in začnejo iskati zaposlitev. Ponavadi je zelo težko. Kot vedno, pride do problema, da se jih zaposluje za kratek delovni čas ali pa ni pogodb niti plačila.« V gostilni zato med drugim vabijo k podpori s strani odgovornega družbenega okolja, ki želi pomagati njihovemu modelu usposabljanja ranljivih in težje zaposljivih skupin ljudi. Donacije so zato dobrodošle, pravijo.