Nekateri so za umiranje z napotnico

Politika | 17.04.2015, 14:50 Tone Gorjup

Gospod doktor, čez mesec dni greva na križarjenje, mama pa je, kot ste omenili, zelo slaba. Dejali ste, da lahko umre že jutri, če bi pa srce zdržalo, ima pred sabo še dva ali tri mesece. Veste, radi bi se dostojno poslovili od nje. Ali je mogoče, da bi imeli pogreb prihodnji teden? ... Tudi midva se morava večkrat odločati o stvareh, ki niso ravno prijetne. Veste, žena je naredila splav, ker smo se ravno selili v novo hišo. Imela je odličnega zdravnika, ki je povedal, da bova lahko pozneje sama izbrala spol otroka, pa tudi barvo las in oči, samo na kliniko naj prideva ... Tak preblisk se mi je utrnil, ko sem prebral prvo točko dnevnega reda državnozborske komisije oziroma odbora: Pravica do življenja in odločanje o življenju, smrt in dostojna smrt.

Skupna seja odbora za zdravstvo in komisije za človekove pravice na temo evtanazije, ki se je začela v februarju, je dobila svoje nadaljevanje in zaključek. Velika večina je odločila, da to vprašanje ne bo predmet širše razprave, ki bi jo vodilo ministrstvo za zdravje v sodelovanju s komisijo za medicinsko etiko, zdravniško zbornico, vsemi tremi univerzami ter zainteresirano in splošno javnostjo. Bili so mnenja, da razprava o evtanaziji presega dnevnopolitično raven in da to občutljivo občečloveško vprašanje ni primerno za ideološka ali celo strankarska obračunavanja. Pobuda za razpravo „o pravici do življenja in odločanju o življenju, smrti in dostojni smrti“ je prišla iz istega političnega pola kot pobuda o izenačitvi istospolnih partnerskih skupnosti z zakonsko zvezo moškega in ženske. Potem, ko so izrinili zakonsko zvezo moža in žene iz slovenske zakonodaje in odprli tržišče otrok, bi radi uredili še umiranje po naročilu.

Rojevanje, rast in minevanje v naravi ostajajo čudež. Pomlad nam na vsakem koraku kaže, da so zakoni, ki jih je Stvarnik položil v stvari, brezhibni. V nobenem primeru ne morejo postati peskovnik tretje veje oblasti. Nespoštljiv odnos do stvarstva nas sicer s poplavami, neurji, zastrupljenim ozračjem in še čem opozarja, da ne smemo delati proti zakonom narave. Še večji čudež oziroma skrivnost ostaja človek, ustvarjen po božji podobi, kot verjamemo kristjani. Rojevamo se, živimo in umiramo po zakonih narave in še drugih zakonih, ki so zapisani v srce ter občutljivi na svobodo, ljubezen in srečo. Pri vsem tem se najdejo izbranci, ki naj bi skrbeli za skupno blaginjo, za sozvočje človeka in narave, a v resnici delajo le sebi v korist, užitek in za lasten uspeh. To jim omogoča poplava zakonodaje, sprejete čim hitreje in čim dlje od oči javnosti.

Neverjetno koliko časa, truda in denarja porabita zakonodajna in izvršna oblast, da bi zakone narave nadomestili s svojimi zakoni. Medtem pa na primer most v Mednem ostaja zaprt za težja vozila, preostali vozniki pa potrpežljivo stojijo pred semaforjem, ki jih izmenično spušča na drugo stran. O nadomestnem mostu, ki bi omogočil nemoteno popravilo dotrajanega mostu, bo verjetno potrebno še kar nekaj sestankov, kup dovoljenj in ne vem koliko izračunov. Če bi nekdo preudarno uporabil denar, ki je že izpuhtel za te potrebe, bi nov most že lahko odprli. Zdaj pa se bo do prihodnjih volitev menjala rdeča in zelena na semaforju. V volilni kampanji pa ne bo manjkalo tistih, ki bi radi prerezali trak. Tudi smele napovedi o zagotovitvi večje poplavne varnosti na jugozahodnem delu Ljubljane leto dni po uničujočem neurju ostajajo zgolj leporečje. Protipoplavni načrti so sicer potrjeni, a le na papirju. Tudi reke poznajo svoje zakone in če jim človeški pohlep skuša postaviti svoje, ga bodo slej ko prej zavrnile.

Visoka moralna in etična načela niso ovira, ko človek želi mimo narave izpeljati nekaj, kar si zapiči v glavo. Za Lenina je bilo na primer etično in moralno vse, kar je v prid delavskega razreda. Njegovi učenci so v tem duhu storili vse, da bi čim hitreje dosegli brezrazredno družbo, za njimi pa so obležali milijoni trupel. Tudi pri nas so nekateri ravnali po tej etiki ...

Danes so nekateri pri nas prepričani, da bi uzakonitev evtanazije lahko rešila marsikaj. Pri tem morda ne mislijo na brezskrbne počitnice ... Imajo tudi bolj humane namene. Morda bi pomagali tistim, ki neznansko trpijo, ki so neozdravljivo bolni ... Najdejo se tudi taki, ki bi z zakonom radi razbremenili zdravstveno, pokojninsko ali pa svojo osebno blagajno. Priročni statistični podatki, da bi se toliko in toliko odstotkov ljudi, če bi hudo zboleli, odločilo za prostovoljno smrt, so bolj za lase privlečeni. Neka stara gospa je duhovniku, ki jo je večkrat obiskal, vsakič potožila, da bi rada umrla, saj je že dolgo na svetu. Pa se je ta enkrat le opogumil in dejal: „Gospa imamo tudi take molitve!“ in začel listati po molitveniku. „Gospod župnik, kar pustite. Naj se zgodi Božja volja!“ ga je hitro ustavila.