Križev pot, ki ga je v rimskem Koloseju vodil sveti oče Frančišek

Svet | 03.04.2015, 22:42

Besedila meditacij je papež Frančišek letos zaupal upokojenemu škofu Novare, Renatu Cortiju. Navdih je črpal iz pridige papeža Frančiška o svetem Jožefu, varuhu Marije in Jezusa. Ključna beseda bo zato „varovati“, v meditacijah pa razmišlja tudi o številnih sodobnih problemih. Škof Corti je besedo varstvo povezal z različnimi stvarnostmi: Božjo besedo, evharistijo in odpuščanjem. Posebej se je želel dotakniti družine. Prav tako si je prizadeval nakazati koristne smernice za cerkveno življenje ter opozoril na pojav v današnjih družbah, ki gre v nasprotno smer od varovanja. „Na primer zlo, storjeno nad mladimi, zapuščenost revnih, pozaba stebrov, ki zagotavljajo mir, to so resnica, pravičnost, svoboda, ljubezen.“ V meditacijah govori še o perečih temah današnjega sveta, kot so smrtna kazen, ki jo je treba ukiniti, mučenje, ki ga je prav tako treba preprečiti, nečloveški odnos do nedolžnih in ljudi, ki se jih barbarsko ubija, trgovina z ljudmi. A škof Corti spomni tudi na izredno lepe izkušnje, ki prinašajo upanje, omenja misijonarke, ki se posvečajo otrokom vojakom in se trudijo, da jim vrnejo njihovo dostojanstvo.

VELIKI PETEK GOSPODOVEGA TRPLJENJA

KOLOSEJ, RIM, 3. APRIL 2015

KRIŽ, SIJAJNI VRHUNEC LJUBEZNI BOGA, KI NAS VARUJE

Tudi mi smo poklicani za varuhe ljubezni

Premišljevanja: msgr. Renato Corti, upokojeni škof iz Novare

UVOD

Bilo je 19. marca 2013. Papež Frančišek je bil le nekaj dni pred tem izvoljen. Imel je homilijo o sv. Jožefu, Marijinem in Jezusovem »varuhu« (prim. Mt 1,24): njegov slog so zaznamovale obzirnost, ponižnost, tihota, nenehna prisotnost in popolna zvestoba.

Na križevem potu, ki ga začenjamo, se bomo nenehno sklicevali na dar, ko nas varuje Božja ljubezen, zlasti ljubezen križanega Kristusa, in na nalogo, da smo, ko pridemo na vrsto, tudi mi iz ljubezni varuhi vsega stvarstva, vsakega človeka, še posebej ubogih, samega sebe in naših družin, da bo zasijala zvezda upanja.

Pri tem križevem potu želimo sodelovati v globoki povezanosti z Jezusom. Pozorni bomo na to, kar piše v evangelijih, in bomo preudarno razbirali nekatera čutenja in misli, ki bi mogli prebivati v Jezusovem duhu in srcu v teh urah preizkušnje.

Obenem se bomo pustili izzvati nekaterim življenjskim okoliščinam, ki v dobrem in slabem zaznamujejo naše dneve. Tako bomo izrazili nekakšen odmev, ki naj razkrije naše hrepenenje, da bi storili kak korak v smeri posnemanja našega Gospoda Jezusa Kristusa v njegovem trpljenju.

Oče,

ki si hotel rešiti vse ljudi

s smrtjo in križem svojega Sina,

podeli nam, ki smo na zemlji spoznali

njegovo skrivnost ljubezni,

da z besedami in dejanji postanemo njegove priče

v vsakdanjem življenju z vsemi tistimi,

ki nam jim pošiljaš na pot.

Po Kristusu, našem Gospodu.

Amen.

I. POSTAJA

Jezusa obsodijo na smrt

Intimnost, izdaja, obsodba

Iz evangelija po Luku (22,19-20)

To je moje telo, ki se daje za vas … Ta kelih je nova zaveza v moji krvi, ki se preliva za vas.

Iz evangelija po Marku (15,12-13.15)

Pilat jim je znova odgovoril in rekel: »Kaj torej hočete, da storim z njim, ki ga imenujete judovski kralj?« In oni so spet zavpili: »Križaj ga!« Pilat je hotel množici ustreči in jim je izpustil Baraba, Jezusa pa dal bičati in ga izročil, da bi bil križan.

Jezusova čutenja in misli

Ravnokar sem obhajal veliko noč s svojimi učenci. Tako sem si je želel (prim. Lk 22,15), zadnjo veliko noč pred trpljenjem, preden se vrnem k tebi, Oče! Nenadoma pa je nekaj pretreslo praznovanje. Enemu mojih učencev je hudič vlil v srce misel, naj me izda (prim. Jn 13,9). V vrtu Getsemani mi je prišel naproti. Z dejanjem, ki izraža ljubezen, me je pozdravil in mi rekel: »Pozdravljen, učitelj!« In me je poljubil (prim. Mt 26,49). Kako bridek je bil tisti trenutek!

Med večerjo sem te prosil, Oče, da varuješ moje učence v svojem imenu, da bodo eno, kakor sva midva (prim. Jn 17,11).

Naš odmev

Še bolj kot prvi učenci smo mi, o Jezus, krhki v svoji veri. Tvegamo celo, da te bomo izdali, čeprav bi nas tvoja ljubezen morala pripeljati do tega, da bi naša ljubezen do tebe še rasla. Potrebna nam je molitev, budnost, iskrenost in resnica. Tako bo vera lahko rasla. In bo krepka in vesela.

Molimo.

Pod varstvom evharistije

Tvoje telo in tvoja kri, Gospod Jezus,

naj nas varujeta za večno življenje.

(Prim. Rimski misal, Obhajilni odred, molitev mašnika. Prim. Jn 6,53-58; Ef 2,4-6)

Naj se zgodi ta čudež duhovnikom,

ki predsedujejo evharistiji

in vsem nam, vernikom, ki se bližamo oltarju,

da bi prejeli tebe, živi kruh, ki prihaja iz nebes.

II. POSTAJA

Jezus objame svoj križ

»Med krivičnike prištet«

Iz evangelija po Marku (15,20)

Ko so ga nehali zasmehovati, so mu slekli škrlat in ga oblekli v njegova oblačila. In peljali so ga ven, da bi ga križali.

Jezusova čutenja in misli

Obkrožajo me upraviteljevi vojaki. Zanje nisem več človek, ampak stvar. Z menoj se hočejo zabavati, se iz mene norčevati. Zato me oblečejo v kralja. Pripravljena je tudi krona, a trnova. Tolčejo me po glavi s trsom. Pljuvajo vame. Peljejo me ven (prim. Mr 15,16-20).

V meni odmevajo pretresljive besede preroka Izaija o Gospodovem služabniku. Pravijo, da nima lepe zunanjosti; preziran je; je mož bolečin; je kot jagnje, ki ga peljejo v zakol; izgnan je iz dežele živih; zadene ga smrtni udarec. Ta služabnik sem jaz, da bi razkril veličino Božje ljubezni do človeka (prim. Iz 53,2-8).

Naš odmev

To, o Jezus, si bil torej »prištet med krivičnike« (Iz 53,12; prim. Lk 22,37). V prvem krščanskem rodu so zato, ker so javno govorili o tebi, prestopili prag zapora Peter in Janez, Pavel in Sila (prim. Apd 5,17-33; 16,16-24). Isto se je zgodilo še velikokrat v teku stoletij.

Tudi v teh dneh so mnogi ljudje v zaporu, obsojeni ali celo ubiti samo zato, ker verujejo ali ker se zavzemajo za pravičnost in mir. Ne sramujejo se tvojega križa. Za nas so to čudoviti zgledi, vredni posnemanja.

Molimo z besedami mučenca Shahbaza Bhattija

Zjutraj 2. marca 2011 je bil Pakistanec Shahbaz Bhatti, minister za manjšine, ubit. Umorila ga je skupina oborožencev. V svoji duhovni oporoki je zapisal:

»Spominjam se velikega petka, ko sem bil star šele trinajst let. Poslušal sem pridigo o Jezusovi žrtvi za naše odrešenje in za zveličanje sveta. In pomislil sem, da bi odgovoril na to njegovo ljubezen s tem, da bi dal ljubezen bratom in sestram in začel služiti kristjanom, zlasti ubogim, potrebnim in preganjanim, ki živijo v tej islamski državi.

Hočem, da moje življenje, moj značaj, moja dejanja govorijo zame in povedo, da hodim za Jezusom Kristusom. To hrepenenje je v meni tako močno, da bi imel za posebno čast, če bo Jezus hotel sprejeti žrtev mojega življenja.«

V luči tega pričevanja molimo:

Gospod Jezus,

podpiraj v notranjosti vse preganjane.

Naj se v svetu razširi temeljna pravica

do verske svobode.

Zahvaljujemo se ti za vse,

ki kot »angeli« nudijo čudovita znamenja tvojega kraljestva, ki prihaja.

III. POSTAJA

Jezus pade pod težo križa

»Glejte, Jagnje Božje«

Iz knjige preroka Izaija (53,5)

On pa je bil ranjen zaradi naših grehov, strt zaradi naših krivd. Kazen za naš mir je padla nanj, po njegovih ranah smo bili ozdravljeni.

Jezusova čutenja in misli

Omahujem, medtem ko se s prvimi koraki pomikam proti Kalvariji. Izgubil sem že veliko krvi. Težko nosim breme lesa, ki ga imam na ramah. In tako padem po tleh.

Nekdo me dvigne. Okrog sebe vidim toliko ljudi. Med njimi je gotovo tudi kdo, ki me ima rad. Drugi zgolj pasejo radovednost. Mislim na Janeza Krstnika, ki je ob začetku mojega javnega delovanje rekel: »Glejte, jagnje Božje, ki odjemlje greh sveta!« (Jn 1,29). Zdaj se razodeva resničnost teh besed.

Naš odmev

O Jezus, to je dan, ko ne smemo biti podobni farizeju, ki se je hvalil, ampak cestninarju, ki si ne upa niti povzdigniti pogleda (prim. Lk 18,10-13). Zato z zaupanjem od tebe, Jagnje Božje, prosimo odpuščanja svojih grehov v mislih in besedah, v dejanjih in opustitvah.

Ko premišljujemo o teži tvojega križa, nas ne bo sram po svojem telesu narediti znamenje križa: »To je učinkovita pomoč, zastonj za reveže in tudi od slabotnih ne zahteva nobenega napora. Gre preprosto za Božjo milost« (Ciril Jeruzalemski, Krstna kateheza 13, 36).

Molimo.

Tvoj Sin je z nami delil človeško življenje

Sveti Oče, slavimo te:

ker si nas po prerokih vzgajal v pričakovanju odrešenja.

Hvalimo te, ker si tako ljubil svet,

da si nam ob dopolnitvi časovza Odrešenika poslal svojega edinorojenega Sina.

Da bi izpolnil tvoj načrt odrešenja,

nam je postal enak v vsem, razen v grehu.

Ubogim je oznanil blagovest odrešenja,

jetnikom prostost, potrtim veselje.

(Prim. Rimski misal, Četrta evharistična molitev)

Hvala, Oče!

IV. POSTAJA

Srečanje z Materjo

Meč presune dušo

Iz evangelija po Luku (2,34–35.51)

In Simeon jih je blagoslovil in rekel Mariji, njegovi materi: »Glej, ta je postavljen v padec in vstajenje mnogih v Izraelu in v znamenje, ki se mu nasprotuje – pa tudi tvojo lastno dušo bo presunil meč –, da se razodenejo misli mnogih src.« … Njegova mati je vse te stvari ohranila v svojem srcu.

Jezusova čutenja in misli

Med množico je tudi moja mati. Srce mi razbija. Ne uspe mi je dobro videti. Kri mi teče tudi po obrazu.

Ko sem bil star komaj štirideset dni, so me po Mojzesovi postavi prinesli v tempelj, da bi me darovali. Mojim staršem je spregovoril prerok. Ime mu je bilo Simeon. Vzel me je v naročje. Rekel je, da bom »znamenje, ki se mu nasprotuje,« in da bo moji materi »meč presunil srce.« Te besede v tem trenutku resnično gorijo v njej in v meni. Danes je daritev tistega dne dosegla polnost (prim. Lk 2,22-24.28.33-35).

Marijin odmev

»O moj Sin, božanskega rodu, vlečejo te roke teh zlobnih duš in ti to prenašaš; prišel si, da te vklenejo in prostovoljno se jim puščaš voditi, ki si osvobodil iz verig ves vklenjeni človeški rod! (…) Kako me to prizadene! Reci mi, reci mi vsaj eno besedo, Beseda Očetova, ne hôdi mimo molče, mimo svoje dekle, ki je postala tvoja Mati« (Gregor Nazianški, Kristusovo trpljenje, 445–460).

O Jezus, drama, s katero se soočaš skupaj z materjo na neki jeruzalemski uličici nam daje misliti na tolike družinske drame po vsem svetu. Vsi jih doživljajo: matere, očetje, otroci, babice in dedki. Tako lahko je soditi, a pomembneje je stopiti na mesto drugega in mu pomagati, dokler je mogoče. Poskusimo to storiti.

Molimo.

»Karkoli vam reče, storite!«

Sveta Marija,

Jezusova mati, Jožefova nevesta,

prosimo te, da spremljaš škofovsko sinodo,

posvečeno družini.

Prosi za papeža, za škofe

in za vse tiste, ki so neposredno vpleteni.

Naj se pustijo učiti Svetemu Duhu

in dospejo do zanesljivega razločevanja.

Naj imajo vedno v mislih psalm, ki pravi:

»Ljubezen in resnica se bosta srečala« (Ps 85,11).

V Kani si, Marija, svetovala služabnikom:

»Karkoli vam reče, storite« (Jn 2,5).

Podpiraj krščanske zakonce in starše,

ki so poklicani, da pričujejo o lepoti družine,

ki jo navdihujejo in vodijo Jezusovi napotki.

V. POSTAJA

Cirenejec pomaga Jezusu nositi križ

Na povratku s polja

Iz evangelija po Luku (23,26)

Ko so ga odvedli, so prijeli nekega Simona iz Cirene, ki je prihajal s polja, in mu naložili križ, da ga je nesel za Jezusom.

Jezusova čutenja in misli

Slišim, kako kričijo okrog mene. S silo pripeljejo nekega naključnega mimoidočega kmeta. Brez posebne razlage ga prisilijo, da si naloži moje breme. Občutim olajšanje. Ukažejo mu, naj hodi za menoj. Skupaj bova šla do kraja usmrtitve.

Ne le enkrat sem med oznanjevanjem kraljestva rekel: »Kdor ne nosi svojega križa in ne hodi za menoj, ne more biti moj učenec« (Lk 14,27). Zdaj pa ta človek nosi celo mojega. Verjetno niti ne ve, kdo sem, samo pomaga mi in hodi za menoj.

Naš odmev v hvalo Simonu

»Blagor tudi tebi, Simon, ki si v svojem življenju nosil križ za našim kraljem. Ponosni so lahko tisti, ki nosijo kraljem njihova znamenja, a tudi kralji bodo izginili s svojimi znamenji vred. Blagor pa tvojim rokam, ki so dvignile in nosile v procesiji Jezusov križ, ki nam je dal večno življenje« (Efrem Sirski, Himne o križanju IX, 1).

Morda se je tudi kdo od nas srečal s teboj, Gospod, povsem nepričakovano. Potem pa je zrasel. Imejmo za tvojo veliko milost dejstvo, da med nami ne zmanjka cirenejcev. Oni nosijo križe drugih. In to počno z vztrajnostjo. K temu jih nagiba ljubezen. Njihova navzočnost postane vir upanja. Udejanjajo Pavlovo vabilo: »Nosite bremena drug drugemu« (Gal 6,2). Tako varujejo bratje.

Molimo.

Kdo pa ne potrebuje cirenejca?

Gospod Jezus, rekel si,

da je večja sreča dajati kakor prejemati (prim. Apd 20,35).

Še nas usposobi za službo cirenejcev.

Kdor gleda naše življenje, naj se opogumi,

ko nas vidi, da gojimo, kar je lepo,

pravično, resnično in bistveno.

Kdor je krhek, naj nas vidi ponižne,

ker smo v marsičem krhki tudi sami.

Kdor pri nas prepoznava znamenja zastonjskosti,

bo zaznal, da imamo tisoč razlogov za besedo »hvala«.

Tudi kdor ne more teči,

lahko ostane pri miru, ker nam je drag.

Našel nas bo pripravljene, da upočasnimo korak,

saj ga nočemo pustiti za sabo samega.

VI. POSTAJA

Veronika obriše Jezusovo obličje

Učenke

Iz evangelija po Luku (8,1-3)

[Jezus] je hodil od mesta do mesta in od vasi do vasi, oznanjal in razglašal evangelij o Božjem kraljestvu. Z njim so bili dvanajsteri in nekaj žená, ki jih je ozdravil zlih duhov in bolezni: Marija, ki se imenuje Magdalena, iz katere je odšlo sedem hudih duhov, Ivana, žena Herodovega oskrbnika Huzája, Suzana in veliko drugih, ki so jim stregle iz svojega premoženja.

Jezusova čutenja in misli

Med množico je mnogo žena. Prijaznost zgane eno od njih, da se mi približa in mi obriše obraz. To dejanje prebudi v mojih mislih spomin na razna srečanja. Eno je bilo pred tednom dni. Bil sem na prijateljski večerji v Betaniji kot gost pri Marti, Mariji in Lazarju. Marija mi je polila noge z dišečim oljem iz pristne narde. Bila je presenečena, ko sem ji rekel, naj ga prihrani za moj pogreb (prim. Jn 12,1-7).

Vidim se tudi, kako sem sedel pri vodnjaku v Siharju. Utrujen sem bil in žejen. Pride pa tisti hip neka žena Samarijanka z vrčem. Prosim jo za vodo. Omenim ji vodo, ki žubori v večno življenje. Zdelo se je, da je čakala na ta dar, da je potem odprla svoje srce. Hotela mi je povedati vse o sebi. Čudil sem se, ko sem jo gledal, kako koplje po svoji vesti. Vrnila se je v vas in govorila o meni: »Ali ni morda on Mesija?« (Jn 4,29).

Naš odmev

O Jezus, tudi nocoj so tu navzoče žene v velikem številu. V evangelijih imajo žene pomembno mesto. Podpirale so tebe in apostole. Nekatere od njih so bile navzoče med tvojim pasijonom. In bodo prve nosilke oznanila o tvojem vstajenju.

Ženski čut nas nagiba k temu, da živimo vero s predanostjo tebi (prim. J. Ratzinger, Žena, varuhinja človeškega bitja – Uvod v apostolsko pismo Mulieris dignitatem, Giornale di Teologia 195, Brescia 1990, 16-17). Tega nas učijo vsi svetniki. Hočemo hoditi po njihovi poti.

Molimo.

Dar duhovnega materinstva

Gospod Jezus,

oznanilo vere v svetu

in pot krščanskih skupnosti

v mnogočem podpirajo žene.

Ohrani jih kot pričevalke tiste sreče,

ki raste in cveti iz srečanja s teboj

in je globoka skrivnost njihovega življenja.

Varuj jih kot svetlo znamenje materinstva

ob zadnjih, ki v njihovem srcu postanejo prvi.

VII. POSTAJA

Jezus pade drugič

»Ne bodi daleč od mene« (Ps 21,12a)

Iz evangelija po Mateju (26,36-39 passim)

Tedaj je prišel Jezus z njimi na kraj, ki se imenuje Getsemani … da bi molil. S seboj je vzel Petra in oba Zebedejeva sinova. Začel se je žalostiti in trepetati. Tedaj jim je rekel: »Moja duša je žalostna do smrti. Ostanite tukaj in čujte z menoj!« Molil je in rekel: »Moj Oče, če je mogoče, naj gre ta kelih mimo mene, vendar ne, kakor jaz hočem, ampak kakor ti.«

Iz evangelija po Luku (22,43-44)

Prikazal pa se mu je angel iz nebes in ga krepčal. Ko ga je obšel smrtni boj, je še bolj goreče molil. Njegov pot je postal kakor kaplje krvi, ki padajo na zemljo.

Jezusova čutenja in misli

Napor ni samo nekaj telesnega. Še nekaj globljega je, kar moram upoštevati. Sinoči sem na dolgo molil k Očetu, na tleh pred njim. Moj pot je bil podoben kapljam krvi. Bil sem že v smrtnem boju. Delim poslednje in težko izkustvo vsakega človeškega bitja, ki se bliža smrti.

Hvala, Oče, da si mi v tistem trenutku poslal angela iz nebes, ki me je tolažil!

Naš odmev

Jezus, koliko žalosti je v breznu tolikih duš, ki so jih ranile osamljenost, zapuščenost, bolezen, smrt ljubljene osebe!

Neizmerno je trpljenje tistih, ki so se znašli sredi krutih dogodkov, sovražnih besed in krivic; ali pa ki srečajo kamnita srca, ki izzovejo solze in vodijo v obup.

Človeško srce – srce vsakega od nas – pričakuje vse kaj drugega: varstvo ljubezni. Tega nas učiš ti, o Jezus, nas in vse ljudi dobre volje: Ljubite se med seboj, kakor sem vas jaz ljubil (prim. Jn 13,34).

Molimo.

Srce moje, varuj in tolaži!

Odpri se, moje srce.

Bodi široko kot je Božje srce.

Odpri se, da boš nosilo upanje.

Odpri se, da boš skrbelo.

Odpri se, da boš poslušalo.

Odpri se, da boš mazililo rane.

Odpri se, da boš svetilo tistemu, ki je v temi.

Varuj in tolaži danes in vselej.

VIII. POSTAJA

Jezus sreča jeruzalemske žene

»Vi ste sol zemlje … Vi ste luč sveta.« (Mt 5,13.14)

Iz evangelija po Luku (23,27-28)

Za njim je šla velika množica ljudstva, tudi žená, ki so se tolkle po prsih in ga objokovale. Jezus pa se je obrnil k njim in rekel: »Hčere jeruzalemske, ne jokajte nad menoj, temveč jokajte nad seboj in nad svojimi otroki!«

Jezusova čutenja in misli

Pred nekaj dnevi sem imel vhod v Jeruzalem. Skromna množica učencev mi je pripravila praznik. Celo vzklikali so mi: »Blagoslovljen, ki prihaja, kralj, v Gospodovem imenu!« (Lk 19,38). V vsej svoji preprostosti je bil tisti trenutek slovesen. In vendar so farizeji pokazali, da jim ni všeč. Praznovanje pa mi ni preprečilo, da se ne bi razjokal ob pogledu na mesto (prim. Lk 19,41). Ko se zdaj komaj premikam proti Golgoti, mi odmevajo glasovi žena, ki me objokujejo in se trkajo po prsih.

Naš odmev

Morda imaš lahko tudi danes, Jezus, ko gledaš naša mesta, razlog za to, da se razjokaš. Tudi mi znamo biti slepi zate in ne razumemo poti miru, ki nam jo kažeš (prim. Lk 19,41).

Zdaj pa opažamo, kako nas kličeš z besedami govora na gori: »Blagor čistim v srcu, kajti Boga bodo gledali. Blagor tistim, ki delajo za mir, kajti imenovali se bodo Božji otroci.« Potem pa še, ko si rekel: »Vi ste sol zemlje … Vi ste luč sveta … Takó naj sveti vaša luč pred ljudmi, da bodo videli vaša dobra dela in slavili vašega Očeta, ki je v nebesih« (Mt 5,8-9.13.14.16).

Molimo.

V luči nebeškega Jeruzalema

Gospod Bog,

poklical si nas v nebeški Jeruzalem,

ki je prebivališče Boga z ljudmi.

Obljubil si nam, da se bo tam posušila

vsaka solza z naših oči.

Ne bo več smrti ne žalovanja

ne joka ne bolečine.

Ti boš naš Bog in mi tvoje ljudstvo (prim. Raz 21,4; Iz 25,6-9).

Varuj v nas upanje, da bo

po težkem času sejanja v solzah

prišel veseli dan žetve (prim. Ps 126,5).

IX. POSTAJA

Jezus pade tretjič

Jezusovo ‘potovanje’

Iz evangelija po Janezu (16,28)

Izšel sem od Očeta in prišel na svet; spet zapuščam svet in grem k Očetu.

Jezusova čutenja in misli

Moje zemeljsko potovanje se bliža koncu. Ko sem se rodil, me je mati položila v jasli (prim. Lk 2,7). Skoraj vse svoje življenje sem prebil v Nazaretu. Potopil sem se v zgodovino izvoljenega ljudstva.

Kot Očetov potujoči poslanec sem oznanjal širino njegove ljubezni, ki ne pozabi na nikogar; dolžino njegove ljubezni, ki je zvesta v vseh rodovih; višino njegove ljubezni, upanje, ki premaga tudi smrt (prim. Ef 3,18-19; Kol 1,27; 1 Tim 1,1; Heb 6,18-20); in globino njegove ljubezni, ki me je poslala ne za pravične, ampak za grešnike (prim. Mr 2,17).

Mnogi so me poslušali in mi sledili ter postali moji učenci; drugi me niso razumeli. Nekateri so mi potem nasprotovali in me slednjič obsodili. V tem trenutku pa sem bolj kot kdajkoli poklican, da razodevam Božjo ljubezen do človeka (prim. Jn 13,1).

Naš odmev

Jezus, vpričo tvoje in Očetove ljubezni se sprašujemo, ali ne tvegamo, da bi nas očaral svet, za katerega sta tvoje trpljenje in smrt »nespamet in pohujšanje«, medtem ko sta v resnici »Božja moč in modrost« (prim. 1 Kor 1,23-24). Nismo morda mi le mlačni kristjani, medtem ko je tvoja ljubezen ognjena skrivnost?

Se zavedamo, da sploh nismo vedeli, kdo je Bog, preden ni Bog sam prišel med nas? Ko si ti, edinorojeni Sin, prišel k nam, Bog, ki si nas oblikoval po svoji podobi, nam dovolil povzdigniti pogled k Bogu in si nam obljubil nebeško kraljestvo. Kako torej ne bi ljubili njega, ki nas je prvi vzljubil? (prim. Pismo Diognetu VIII,1; X,2-3).

Molimo.

“Abba, Oče”

Gospod Bog,

ne upamo si o tebi izreči, da si »Oče naš«.

Pomisliti nase kot na otroka

je čudovit dar,

za katerega smo ti večno hvaležni.

Vemo, Oče,

da nismo samo gorčično zrno v vesoljstvu.

Dal si nam veliko dostojanstvo,

poklical si nas k svobodi.

Osvobodi nas sleherne oblike suženjstva.

Ne pusti, da bi blodili daleč od tebe.

Varuj, Oče, vsakega od nas.

Varuj vsakega človeka, ki biva na zemlji.

X. POSTAJA

Jezusu slečejo oblačila

Suknja

Iz knjige Psalmov (21,19)

Razdeljujejo si moja oblačila in za mojo suknjo žrebajo.

Jezusova čutenja in misli

Obstanem v molku. Čutim, da me je to navidez nepomembno dejanje ponižalo. Že prej, pred nekaj urami so me slekli. Moja misel gre k moji materi, ki je tu navzoča. Moje ponižanje je tudi njeno. Tudi na ta način je prebodena njena duša. Njej dolgujem suknjo, ki so jo strgali z mene in je znamenje njene ljubezni do mene (prim. Mt 27,35).

Naš odmev

Tvoja suknja, Gospod, nam da misliti na trenutek milosti in na dogodke, ki teptajo človekovo dostojanstvo.

Pri milosti gre za milost krsta. Otroku, ki je ravno postal kristjan, rečejo: »Postal si nova stvar in oblekel si Kristusa. To belo oblačilo naj ti bo v znamenje tega dostojanstva; nauki in zgledi tvojih sorodnikov pa naj te podpirajo, da ga boš brez madeža prinesel v večno življenje« (Obrednik, Sveti krst, izročitev belega oblačila; prim. Gal 3,27). V tem je najgloblja resnica človekovega življenja.

Obenem nas ljubezen, s katero varuješ vse ustvarjeno, spominja na strašna dejstva: trgovino z ljudmi, položaj otrok-vojakov, delo, ki postaja sužnost, otroci in mladostniki, ki jim ukradejo njih same, ranjeni v svoji najgloblji notranjosti in barbarsko razvrednoteni.

Ti pa nas nagibaš, naj ponižno prosimo odpuščanja tiste, ki prestajajo to nasilje, in naj molimo, da bi se končno prebudila vest tistih, ki so zatemnili nebo teh ljudi. Pred teboj, o Jezus, obnavljamo namen, da bomo »zlo premagovali z dobrim« (prim. Rim 12,21).

Molitev

Dve poti

Blagor človeku,

ki ne hodi po nasvetu krivičnih,

ki ne stopa na pot grešnikov

in ne poseda v družbi porogljivcev,

temveč se veselí v Gospodovi postavi

in premišljuje njegovo postavo podnevi in ponoči.

Tak je kakor drevo, zasajeno ob vodnih strugah,

ki daje sad ob svojem času

in mu listje ne ovene;

kar koli dela, dobro uspeva (Ps 1,1-3).

XI. POSTAJA

Jezusa pribijejo na križ

Najvzvišenejši pouk Božje ljubezni

Iz evangelija po Janezu (19,16.19)

Tedaj jim ga je izročil, da bi bil križan … Pilat je napravil tudi napis in ga postavil na križ. Napisano pa je bilo: »Jezus Nazarečan, judovski kralj.«

Jezusova čutenja in misli

Z žeblji mi pribijajo roke in noge. Roke so razprostrte. Žeblji boleče prodirajo v moje meso. Telesa ne morem premakniti, srce pa mi je svobodno, kakor sem tudi svobodno šel trpljenju naproti (prim. Rimski misal, Druga evharistična molitev). Svoboden sem, ker v meni prebiva ljubezen, ljubezen, ki želi vključiti vse.

Gledam, kdo me križa. Mislim na tiste, ki so mu to ukazali: »Oče, odpusti jim, saj ne vedo, kaj delajo« (Lk 23,34). Ob meni sta še dva obsojena na križanje. Eden od njiju me prosi, naj se ga spomnim, ko bom v svojem kraljestvu. Da, mu rečem: »Danes boš z menoj v raju« (Lk 23,43).

Naš odmev

Gledamo te, Jezus, pribitega na križ. In v naši vesti se porajajo neodložljiva vprašanja: kdaj bo odpravljena smrtna kazen, ki jo še vedno izvajajo v številnih državah? Kdaj bo izbrisana vsaka oblika mučenja in nasilnega pobijanja nedolžnih ljudi? Tvoj evangelij je najtrdnejša obramba človeka, vsakega človeka.

Molitev

»Usmili se nas!«

Gospod Jezus

objel si križ,

da bi nas naučil darovati življenje iz ljubezni;

v uri smrti si dal odvezo skesanemu razbojniku.

Nedolžni Odrešenik,

prišteli so te med hudodelce

ti pa si se podredil sodbi grešnikov.

Usmili se nas!

(Ambrozijansko bogoslužje, Hvalnice na veliki petek, Prošnje Kristusu Gospodu)

XII. POSTAJA

Jezus umre na križu

»O Kristus, potrebujemo te« (bl. Pavel VI.)

Jezusove besede na križu

Jezus je zavpil z močnim glasom in rekel: »Moj Bog, moj Bog, zakaj si me zapustil?« (Mt 27,46; Mr 15,34). Potem se je obrnil k materi: »Žena, glej, tvoj sin!« in k učencu Janezu: »Glej, tvoja mati!« (Jn 19,26.278). Rekel je: »Žejen sem!« (Jn 19,28); rekel je: »Dopolnjeno je« (Jn 19,30); in slednjič: »Oče, v tvoje roke izročam svojega duha« (Lk 23,46).

Naš odmev

Jezus, na križu si molil. Prav na ta način si preživel vrh svoje poklicanosti in poslanstva.

V tistem trenutku si se obrnil k svoji materi in učencu Janezu. Po njima si se obrnil tudi k nam. Izročil si nas svoji materi. Prosil si nas, naj jo sprejmemo v svoje življenje, da bi nas ona varovala, kakor je varovala tebe.

Pretrese nas, ker si po smrtnem boju, ki je trajal ure in ure, glasno zavpil Bogu z besedami 21. psalma, ki izražajo trpljenje pravičnega, a tudi njegovo upanje.

Evangelist Luka poroča, da si malo pred smrtjo rekel: »Oče, v tvoje roke izročam svojega duha« (Lk 23,46). Očetov odgovor bo prišel: to bo tvoje vstajenje.

Molitev

»Kristus je naše vse.« (Sv. Ambrozij)

Potrebujemo te, o Kristus,

da bi spoznali, kdo smo in kam smo namenjeni.

Potrebujemo te,

da bomo našli prave razloge za bratstvo med ljudmi,

temelje pravičnosti, zaklade ljubezni,

najvišjo dobrino miru.

Potrebujemo te, o močno Potrpežljivi, v naših bolečinah,

da spoznamo smisel trpljenja.

Potrebujemo te, o Zmagovalec nad smrtjo,

da nas osvobodiš obupa in zanikanja.

Potrebujemo te, o Kristus,

da se naučimo prave ljubezni

in da hodimo v veselju in moči tvoje ljubezni

po naši naporni poti

do končnega srečanja s teboj,

ki si ljubljeni, pričakovani in blagoslovljeni na veke.

(G.B. Montini, Pastoralno pismo Omnia nobis est Christus, 1955, sklepna molitev).

XIII. POSTAJA

Jezusa snamejo s križa

Kraljevska pot za Cerkev

Iz evangelija po Mateju (27,54-56)

Stotnik in ti, ki so z njim stražili Jezusa, … so govorili: »Resnično, ta je bil Božji Sin!« Bilo pa je tam veliko žená … Med njimi so bile Marija Magdalena in Marija, mati Jakobova in Jožefova, ter mati Zebedejevih sinov.

Jezus je odšel s tega sveta k Očetu. Njegovo trpljenje nam daje milost, da znotraj zgodovine odkrijemo, kako strastno Bog ljubi človeka. Svetniki so to trpljenje in ljubezen tudi vrnili in tako postali učenci in apostoli. K temu smo poklicani tudi mi.

Naš odmev

»V tebi, Jezus – beseda, ki je meso postala – smo poklicani, da postanemo Cerkev usmiljenja.

V tebi – ki si se odločil, da boš ubog – je Cerkev poklicana, da postane uboga in prijateljica ubogih.

Če zremo tvoje obličje, se naše ne bo moglo razlikovati od tvojega.

Naša šibkost bo moč in zmaga, ker bo ponazarjala ponižnost in krotkost našega Boga.«

(Prim. Carlo Maria Martini, Predstavitveno pismo 47. škofijske sinode v Milanu, 1.2.1995, v: Parole alla Chiesa, parole alla Città, Bologna 2002, 986-989)

Molimo.

Razširi, Oče,

na vso človeško družino

kraljestvo pravičnosti in miru,

ki si ga pripravil po svojem edinorojenem Sinu,

našem kralju in odrešeniku.

Tako bo pravi in nadvse prijetni mir podarjen ljudem;

ubogi bodo našli pravičnost;

stiskani bodo potolaženi

in vsi rodovi zemlje bodo blagoslovljeni v njem,

našem Gospodu in našem Bogu,

ki živi in kraljuje s teboj v edinosti Svetega Duha

na vse veke vekov.

(Ambrozijansko Molitveno bogoslužje, zv. IV, Čas med letom, II. teden, večernice, četrtek)

XIV. POSTAJA

Jezusa položijo v grob

Varovani za vedno

Iz evangelija po Janezu (19,38-40)

Potem je Jožef iz Arimateje … prosil Pilata, da bi odnesel Jezusovo telo. In Pilat je dovolil. Prišel je torej in odnesel njegovo telo. Prišel pa je tudi Nikodém … in prinesel okrog sto funtov zmesi mire in aloje. Vzela sta torej Jezusovo telo in ga skupaj z dišavami povila s povoji, kakor imajo Judje navado pokopavati.

Občutja dveh Jezusovih prijateljev

Po tedanjem prepričanju telesa obsojenih na križanje niso bila vredna niti pokopa. Dva ugledna moža, Jožef iz Arimateje in Nikodem, pa sta skrbno obvarovala Jezusovo telo.

»Kakšna sreča zame in za vas,« nam pravi Jožef iz Arimateje, »da smo postali Jezusovi učenci! (prim. Mt 27,57). Prej sem se skrival. Zdaj pa v sebi čutim velik pogum. Soočil sem se celo s Pilatom, da bi dobil Jezusovo telo (prim. Mt 27,58). Pomembnejša od poguma pa sta bila ljubezen in veselje. Zadovoljen sem, da sem lahko dal na voljo nov grob, izklesan v skalo (prim. Mt 27,60). Pravim vam: Ljubite našega Odrešenika!«

Nikodem bi lahko dodal: »V nočnih urah sem doživel svoje prvo srečanje z Jezusom. Povabil me je, naj se ponovno rodim od zgoraj (prim. Jn 3,2-15). Šele postopoma sem razumel te njegove besede. Zdaj sem tu, da počastim njegove ude. Rade volje sem priskrbel mešanico mire in aloje (prim. Jn 19,39). Res pa je, da je on storil zame veliko več: odišavil je vse moje življenje!«

Marija govori našemu srcu

»Janez mi je bil blizu. Pod križem je bila moja vera postavljena na hudo preizkušnjo. Kot se je zgodilo v Betlehemu in potem v Nazaretu, tudi zdaj v tihoti premišljujem (prim. Lk 2,19.51). Zaupam Bogu. Moje materinsko upanje ni ugasnilo. Zaupajte mu tudi vi! Za vse vas prosim milosti močne vere. Za tiste, ki doživljajo temačne dneve, prosim tolažbe.«

Molimo.

Zdrava Marija, milosti polna,

Gospod je s teboj.

Blagoslovljena si med ženami

in blagoslovljen je sad tvojega telesa, Jezus.

Sveta Marija, Mati Božja,

prosi za nas, grešnike, zdaj in ob naši smrtni uri. Amen.