Spominski dan posvečen Bogdanu Žoržu

Slovenija | 04.03.2015, 14:44 Nataša Ličen

V veliki dvorani Kulturnega doma Nova Gorica so v soboto, 28. februarja, ob prvi obletnici smrti psihoterapevta Bogdana Žorža pripravili spominski dan, oziroma simpozij. Nastopilo je več uglednih strokovnjakov, Žorževi kolegi in sodelavci. Med njimi Tomaž Flajs, ki je spregovoril o psihoterapevtski zapuščini Bogdana Žorža, Janek Musek o pogrešani modrosti psihologije, Božo Rustja je predstavil sodelovanje Bogdana Žorža z revijo, založbo in radiem Ognjišče, Aleš Primc je spregovoril o Bogdanu Žoržu kot družbeno dejavnem strokovnjaku, Silvo Šinkovec o osebni trdnosti in prispevku Bogdana Žorža k slovenski pedagogiki, Slavko Rebec je predstavil kaj Bogdan Žorž sporoča slovenskim katehetom, Matej Kobal pa je predstavil Bogdanovo vlogo pri Karitas, kjer je bil prav tako zelo dejaven.

Simpozij je uredila in vodila Nataša Konc Lorenzutti, ki je poskrbela tudi za kratke arhivske odlomke iz televizijskih oddaj, v katerih je nastopil Bogdan Žorž. Po simpoziju se je prireditev nadaljevala s kulturnim programom, v katerem so spregovorili sorodniki in prijatelji, ki so z Bogdanom Žoržem sodelovali na različnih področjih njegovih poklicnih ter ljubiteljskih dejavnosti. Program je bil prepleten z izvedbami domačih pevskih zborov in komornih zasedb.

Program so v sodelovanju s Kulturnim domom Nova Gorica oblikovali Odbor za pripravo spominskega dne: Boštjan Toplikar, Aleš Primc, Zorana Baša, ob pomoči domačinov in družine ter ob podpori Mestne občine Nova Gorica. 

Bogdan Žorž, diplomirani psiholog, ki je bil rojen 27. februarja 1948 v Dornberku, se je po diplomi na Filozofski fakulteti v Ljubljani posvetil predvsem delu z osebnostno ter vedenjsko motenimi otroki in mladostniki. Med humanističnimi smermi psihologije in psihoterapije se je izpopolnil zlasti v geštalt terapiji in leta 1995 zaključil drugo stpnjo podiplomskega usposabljanja. Razvil je izviren družinski model terapevtske pomoči otrokom in mladostnikom, ki ga je sprva izvajal kot projekt Centra za socialno delo, kasneje pa se je osamosvojil in skupaj z ženo Zdenko v Čepovanu odprl zasebni zavod, kjer je izredno uspešno izvajal kratkotrajno izvendružinsko obravnavo otrok in mladostnikov v stiski. Bil je član Evropske zveze za geštalt terapijo in predsednik Slovenskega društva za geštalt terapijo. Zadnja leta je vodil vzgojno svetovalnico za otroke, mladostnike in njihove družine v domačem Taboru. Bil je priljubljen predavatelj, pisec tako strokovnih kot poljudnih člankov in knjig, med katerimi je najbolj znana knjiga Razvajenost, rak sodobne vzgoje, ki je izšla pri Mohorjevi družbi v Celju leta 2002 in je korenito zarezala v načela permisivnega vzgojnega modela, ki je v družbi že začel kazati svoje pogubne posledice. Bogdan Žorž je s pisanjem, nastopi, svetovanjem in delu z mladostniki, marsikateri družini pomagal razviti nove vedenjske vzorce, drugačne pristope in prenovljen način življenja.

Sodelovanje Bogdana Žorža z Ognjiščem

Božo Rustja: "V življenju se pogosto zgodi, da se bogastva nekega človeka zavemo šele, ko se od nas poslovi. Nekaj podobnega smo doživeli tudi na uredništvu Ognjišča. Šele po smrti Bogdana Žorža smo se zavedli, kako bogato in mnogovrstno je bilo njegovo sodelovanje z Ognjiščem. Bolj po naključju se je v arhivu ohranilo pismo, s katerim sem povabil Bogdana Žorža k sodelovanju. Bilo je 11. oktobra 2002. Pristal je in to sodelovanje, ki je trajalo dobrih deset let, je obrodilo lepe sadove. Najprej je začel pisati za revijo Ognjišče. Njegove članke so bralci sprejemali z veliko naklonjenostjo in zanimanjem. S pisanjem člankov je nadaljeval vse do konca, saj je samo nekaj dni pred smrtjo oddal zadnji prispevek. S tem je držal obljubo, ki mi jo je dal nekje sredi sodelovanja: »Ognjišče bo zadnje, za katerega bom nehal pisati.«

Njegovo pisanje je odlikoval preprost slog, jasna misel in življenjski realizem. Leta 2003 in 2004 je za revijo Ognjišče odgovarjal na vprašanja, povezana z vzgojo. Članki na to temo so leto pozneje izšli v knjigi S pravimi vprašanji do rešitve vzgojnih zadreg. Posebno smo mu hvaležni za članke o sodobnih zasvojenostih, ki so izhajali v reviji, v knjigo z naslovom Sodobno suženjstvo sodobne zasvojenosti pa smo jih zbrali in v visoki nakladi izdali leta 2008. Knjiga Pisma mojim mladim prijateljem pa je sad sodelovanja dveh let (2005-2008). Leta 2010 je začel pisati za naš čas prepotrebno rubriko Vzgoja za vrednote. Dve leti pozneje so članki izšli v knjigi z enakim naslovom.

Ko je Bogdan Žorž obhajal 60 let, smo se mu želeli oddolžiti z izdajo izbora njegovih člankov in pogovorov. Urejanje knjige se je zavleklo – mimogrede, avtorju je zgorel tudi ves osebni arhiv – in tako je knjiga Vzgoja za svobodo – vzgoja za odrekanje izšla s skoraj dveletno zamudo (2010). »Nenavadno je, da držiš v rokah knjigo, za katero se ti ni bilo treba potruditi,« mi je napisal v zahvalnem pismu. Pa ni bilo čisto tako! Knjiga je bila sad njegovega večletnega dela, na katero je najbrž že pozabil. Ko danes razmišljam o tej knjigi, se mi zdi pomenljivo, da smo jo izdali ob 60. rojstnem dnevu. Kakor da bi slutili, da 70. ne bo dočakal …

Kot ljubitelj gora je želel svoje globlje izkušnje posredovati drugim. To je naredil v zbirki prispevkov, ki so izhajali v rubriki Pot do Boga - preko gora v Ognjišču. »Ta rubrika mi že dolgo leži na duši in že dolgo jo nosim v sebi,« je napisal, ko sva se dogovarjala o prihodnjem sodelovanju za revijo. Tako je začel leta 2012 objavljati svoja ‘gorniško – vzgojna razmišljanja’, s katero se je od nas tudi poslovil. Po njegovi smrti smo sestavke zbrali v knjigi Nauk gora.

Čeprav je do konca ustvarjal, dela ni uspel končati. Zato je njegov prijatelj dr. Jože Ramovš napisal članek, ki mi ga je Bogdan napovedal v pismu - pot o caminu, peš romanju v znano božjepotno središče v španski Santiago. »Čutim, da se tudi moj življenjski camino bliža koncu…« je še pomenljivo zapisal v pismu, v katerem mi je sporočil svojo bolezen. Izkušnje s camina je Ramovšu posredovala žena Zdenka. Bogdan ji je, zlasti ko je slutil, da se mu življenje izteka, dejal, da brez nje ne bi mogel toliko narediti. Prav tako je Ramovš dodal še ženine spomina na njuno delo, v Čepovanu, njune gorske vzpone ter zadnje dneve pred Bogdanovim slovesom s tega sveta.

Povezava do knjig Bogdana Žorža, ki so izšle pri založbi Ognjišče.

Bogdan je neverjetno odkrito govoril o svoji težki bolezni. 27. novembra 2013 mi je napisal: »Skupaj s prispevkom ti pošiljam nekaj bolj trpkih novic. Trenutno sem doma za kak dan, nato nadaljujem zdravljenje. V ponedeljek sem dobil dokončne izvide: rak na pljučih in tudi že drugih notranjih organih.« Nato nadaljuje: »Ampak ostajam optimist! Pošiljam ti prispevek za naslednjo številko, ki je nastal na Golniku. Je povsem drugačen od dosedanjih. Presodi sam, če je primeren za objavo. Jaz sem ga vsekakor zapisal zelo iskreno in osebno!«

Prispevek z naslovom Veselite se življenja smo objavili v lanski januarski številki (2014) in je vzbudil med bralci velik odmev. Najbrž je to eno redkih tako odkritih pričevanj bolnika s težko boleznijo v slovenskem prostoru in zato ni čudno, da ga tako pogosto navajajo. 

Bogdan Žorž je v letih 2012 in 2013 do začetka leta 2014 odgovarjal na vprašanja bralcev v rubriki Pisma. Zaradi velikega zanimanja bralcev smo pisma izdali v knjigi s preprostim naslovom Pisma Bogdanu Žoržu. Že prej pa smo izdali dve knjigi, pisani v podobni obliki: S pravimi vprašanji do rešitve vzgojnih zadreg  in Pisma mojim mladim prijateljem. Zamisel za zadnjo mu je dala vnukinja na enem od vzponov v gore, ko mu je v pogovoru predlagala, naj napiše nekaj za mlade.

Naj se dotaknem še sodelovanja Bogdana Žorža z Radiem Ognjišče. Za podatke o tem sem prosil Natašo Ličen, ki je vodila pogovorne oddaje pogovorov z Bogdanom: »Z Bogdanom sem na Radiu sodelovala jaz, le nekaj krat ob izrednih okoliščinah  voditelj na programu. Zagotovo smo sodelovali deset let, od približno leta 1993, ko imamo pogovore shranjene v našem arhivu.« Sodeloval je v oddaji Za življenje, za danes in jutri, ki je najprej obravnavala temo zasvojenosti, okrog leta 1993 pa so začeli s pogovori z rednimi gosti, med katerimi je bil tudi Bogdan.

»V vseh teh letih sva imela pogovor o vzgoji enkrat na mesec. Pogovori so bili od vsega začetka zasnovani kot kontaktne oddaje, v kateri so večinoma spraševali poslušalci, Bogdan pa jim je odgovarjal. V tem je bila njihova velika prednost, ker so poslušalci čutili iskrenost, pristnost, voljo pomagati tu in zdaj. Pogovori niso bili suha teorija, ampak sočutna beseda. V oddajo so se lahko poslušalci vključili tudi s pisanjem kratkih sms sporočil, kar jim je omogočalo anonimnost.

Glede na svoje dolgoletne izkušnje je znal zelo dobro odgovarjati ljudem. Znal je opogumljati, jim vliti upanje in zaupanje. Mnogi so ga potem še klicali domov, po oddaji prosili za njegov osebni telefon in e-mail.

Bil je dragocen sogovornik tudi zaradi svoje razgledanosti, spremljal je aktualne razmere v gospodarstvu, sociali, šolstvu, v družbi sploh. Bil je jasen, tekoč v govoru, brez tujk, močan in prepričljiv v argumentih lepe strokovne govorice, pa vendar širši množici razumljiv. Bil je brez dlake na jeziku, kritičen, ko je vedel, da kaj ne gre v pravo smer.«

Nataša Ličen nato doda še nekoliko bolj osebno noto: »Vsakič, ko razmišljam o Bogdanu, vem, da je bil človek, kakršni bi morali biti vsi: iskren, zavzet, pravičen, ljubeč, velikodušen, pravi prijatelj, zdravo načelen, ne arhaičen in pretirano asketski, strokoven, zanesljiv, zaupanja vreden ... Bogdan Žorž je človek, ki mi je bil in je še vedno zgled. Spomin nanj je zame svet.« 

Naj se vrnem k sodelovanju z založbo Ognjišče. Za knjigo Motnje hranjenja: prvi koraki do ozdravitve je napisal spremno besedo in nas spodbujal, naj jo izdamo. Na voljo je bil tudi, ko se je želel kdo od bralcev pogovoriti z njim.   

Pripravljavci simpozija so me prosili, naj predstavim sodelovanje Bogdana Žorža tudi s Celjsko Mohorjevo družbo. Prav pri tej založbi je namreč izdal svoje izredno odmevno delo Razvajenost : rak sodobne vzgoje. Knjiga, ki je na neki način celo spremenila pogled marsikoga na vzgojo, je doživela več izdaj. Leta 2001 je izšla knjiga Biti z naravo. 

Mohorjeva družba je znana po svoji redni zbirki, ki med ljudmi širi knjige, ki ljudi vzgajajo in plemenitijo. Tako sta v tej zbirki izšli dve Bogdanovi knjigi: Svetovati ali poslušati ter Stari starši in njihovo vzgojno poslantvo. Obe sta doživeli ponatis.

Končno sem Bogdanu tudi osebno hvaležen, saj je bil ne samo vesten sodelavec, ampak tudi zelo pozoren in zvest bralec knjig iz zbirke Zgodbe za dušo, ki izhaja pri Ognjišču. V osebnem pismu mi je omenil, da mu te knjige veliko pomenijo in to tudi utemeljil.  

Bogdana sem zadnjič obiskal predlanskim po božiču. Čeprav bolan, je bil poln optimizma. Ko me je žena vprašala, če se mi mudi, je on izrekel besede, ki jih ne bom nikoli pozabil: »Tudi meni se je prej mudilo. Sedaj v bolezni pa imam čas. Veliko časa…« Pomenljivo je, da nosi zadnji prispevek, ki ga je napisal za Ognjišče, naslov Čas.

Bogdanu iskrena hvala za tako lepo in plodno sodelovanje. Naj bodo knjige, izdane po njegovi smrti, in ta prispevek skromna oddolžitev naše založbe za vse, kar je po nas podaril bralcem.

Številne oddaje, ki smo jih ustvarili z Bogdanom Žoržem na Radiu Ognjišče, pa lahko poslušate v našem audio arhivu.