Mladci in mladenke na taborjenju

| 05.03.2015, 10:43 Matjaž Merljak

Kot sploh vsa Argentina, tudi naša skupnost v precejšnji meri spi »poletno spanje«. Razen rednih nedeljskih maš po krajevnih skupnostih skoraj ni drugih dejavnosti. A še pred tem se je skupina mladih podala na taborjenje ob zaključku leta. To so »mladci in mladenke«, ena izmed neuradnih organizacij naše skupnosti in po vseh krajevnih domovih zbira mlade ob zaključku osnovne šole in do tretjega letnika srednje šole, ko prestopijo v uradno mladinsko organizacijo Slovensko dekliško organizacijo in Slovensko fantovsko zvezo. Taborjenje, ki je potekalo v Mendozi, kakih 1200 kilometrov od Buenos Airesa, je za časopis opisala Aldana Čeč.

»Končno je prišel zaželeni dan, 26. december. Takrat naj bi kot animatorji začeli naše zadnje potovanje z Mladci in mladenkami v Mendozo. Tisti večer smo se zbrali v Našem domu v San Justu. Molili smo za srečno pot in predstavili letošnjo zastavo, kjer so bili narisani Andi, reka Atuel, leteči kondor nad njimi, na reki čoln, v čolnu pa »mi«.

Že na avtobusu smo polni navdušenja načrtovali, kaj vse bomo doživeli na tem potovanju. Skupaj s spremljevalci nas je bilo 82. V San Rafael smo se pripeljali v soboto opoldan. Najprej smo kosili in se nato razdelili v štiri skupine, da bi si razdelili delo. Torej: oranžni, rumeni, zeleni in sinji smo se zbrali in odkrili naloge, ki smo jih prebrali na plakatu.

Po kosilu smo šli do jezera Valle Grande; tam smo se vozili s katamaranom. Vodič nam je povedal zanimivosti jezera in nas krožno popeljal po njem. Zajezitev je bila končana leta 1965 in glavni cilj je izravnati pretok vode za zalivanje. Ko smo se pripeljali do obale, smo tam veslali kajak in se kopali v jezeru. Medtem se je druga skupina vozila s katamaranom.

Tisto noč smo pred večerjo sprejeli osmošolce z igro vprašanj in odgovorov »8 stopnic«. Z nastopom so dokazali, da vedo dovolj, da so lahko v naši družbi. Igra se je vršila na znani televizijski oddaji; v njej so voditelji resno nastopali svojo vlogo.

Naslednji dan je vsaka ekipa pripravila svojo zastavo in pesem skupine. Napotili smo se do velikega šotora, kjer je bila maša. Tam smo s petjem pomagali članom otroškega zbora, ki so tudi tam taborili. Po kosilu smo nekateri šli v bazen, drugi pa na rafting po reki Atuel. Nato smo pa zamenjali dejavnosti: tisti, ki smo bili v bazenu, smo šli do reke, oni pa v bazen. Spuščanje po reki je bilo čudovito doživetje, ker adrenalin in drhtenje srca se res ne more opisati. Hitrost reke, skale in velik kanjon so se kar vrstili na naših prestrašenih, a veselih obrazih. Vodič je kar užival nad našim strahom in najbolj pogumne nalašč usmeril proti skalam!

Za tisto noč smo animatorji pripravili radijsko oddajo, kjer smo opisali zanimivosti dneva in povedali nekaj šal ob dogodkih. Po radijski oddaji smo imeli »Noč veselja«. Sestavili smo osem skupin in imeli razne igre. Utrujene oči in mišice so kar hitro odpovedale, kajti potem v spalnicah ni bilo veliko volje za klepetanje.

Tretji dan smo se zgodaj zbudili, da bi šli v adrenalinski park, kjer smo plezali po drevesih, planili skozi zadrge, in dokazali česa smo zmožni. Stopnje so bile organizirane po težavah: od lažje igre preživetja v nižjem odseku, do najtežje v četrtem odseku. Nekateri so bili prav korajžni, da so lahko dosegli tisto stopnjo. Potem so pripovedovali svoje dogodivščine tistim, ki smo kar spodaj čakali s sladoledom.« Ko smo se vrnili, smo po toliki utrujenosti res uživali kosilo. Nato pa v bazen, ker je bilo zelo vroče.

Zvečer je prišel pomemben trenutek. Tretji letnik preda radijsko oddajo mladcem in mladenkam iz drugega letnika. Razložili smo jim, da je to velika odgovornost, da s tem ohranjamo lepe odnose in spoštljivost do drugih. Nato je prišel trenutek slovesa: poslovitev najstarejšega letnika. Sedaj oni ne bodo več pripadali mladcem in mladenkam, temveč pristopili že k mladinskim organizacijam. Poslovitev je bila organizirana z igrami, kjer so dekleta morala dokazati svoje znanje in sposobnosti v fantovskih nalogah in obratno. Po večerji smo imeli kres, kjer smo peli, igrali in odkrili, kdo je bil naš »nevidni prijatelj«.

Zadnje jutro je bilo že težko vstati. Po zajtrku smo vse pospravili in smo zopet šli na rafting. Po raftingu smo šli v bazen in uživali v vodi. Preden smo se napotili nazaj, smo šli še kupit spominčke in sladkarije za na pot. Ustavili smo tudi se pri nekem hribu, kjer je bila v votlini Naša Gospa del Valle Grande. Prav lepa bela Marijina podoba, ki gleda na pot v dolino. Pri Njej smo se vsi zopet zahvalili za preživete dni in prosili za srečno vrnitev. Tudi tam smo si ogledali in imeli možnost za nakup sadja, marmelade raznih sadežev, vina in čokolade.

Vrnitev vedno prihaja z občutkom, da ne bomo nikdar pozabili preživetih dni in bomo vedno ohranili kakšen spomin na to potovanje. V naših srcih pa smo čutili hvaležnost voditeljem in vsem spremljevalcem, ki so darovali svoj čas, veselje, trud in nam podelili mnogo izkušenj za prihodnost. Nekoč bomo mi nadaljevali njihovo delo.