Zadnja postna pridiga p. Raniera Cantalamesse
Cerkev po svetu
V vatikanski kapeli Odrešenikove Matere je v petek zjutraj potekala četrta postna pridiga za svetega očeta in rimsko kurijo. Papeški pridigar p. Raniero Cantalamessa je govoril o vzhodnem in zahodnem cerkvenem izročilu v odnosu do skrivnosti zveličanja.
Po Cantalamessovem prepričanju bi se na tem področju latinsko izročilo lahko ozrlo k ortodoksiji ter tako obogatilo svoj način razumevanja Kristusovega odrešenja. Razlika se kaže v naslednjem: pri kristjanih grškega izročila je cilj življenja pobožanstvenost, pri kristjanih latinskega izročila pa je cilj pridobitev svetosti. Po grških cerkvenih očetih je Beseda postala meso, da bi človeku povrnila podobnost z Bogom, ki jo je izgubil z Adamom, ter ga pobožanstvila. Po latinskem izročilu pa je Bog postal človek zato, da bi odrešil človeštvo in plačal dolg za Božjo pravičnost.
Dva elementa zveličanja
P. Cantalamessa je v nadaljevanju nakazal dva elementa zveličanja v svetih spisih. Opazna sta že v Stari zavezi, ki napoveduje »novo in večno zavezo«. Negativni element temelji na odstranitvi greha in zla na splošno, pozitivni pa temelji na podaritvi »novega srca in novega duha«; z drugimi besedami, gre za uničenje človekovih del in obnovitev Božjega dela v človeku. Kot piše Ezekiel: »Pokropim vas s čisto vodo, da boste očiščeni. Vseh vaših nečistosti in vseh vaših malikov vas očistim. Dam vam novo srce in novega duha denem v vašo notranjost. Odstranim kamnito srce iz vašega telesa in vam dam meseno srce. Svojega duha denem v vašo notranjost in storim, da se boste ravnali po mojih zakonih, se držali mojih odlokov in jih izpolnjevali« (Ezk 36,25-27).
Obstaja torej nekaj, kar bo Bog odvzel človeku: krivdo, kamnito srce; in nekaj, kar bo vanj položil: novo srce, novega duha. Oba elementa sta jasno nakazana tudi v Novi zavezi. P. Cantalamessa navede predvsem Janezov evangelij in Janezova pisma. Pri Pavlu pa najdemo oba elementa v popolni uravnoteženosti. V Pismu Rimljanom najprej izpostavi to, od česar nas je Kristus prišel rešit: smrt, greh in postava; zatem pa pokaže na sijaj tistega, kar je Kristus s smrtjo in vstajenjem pridobil človeku: Svetega Duha, posinovljenost, Božjo ljubezen in gotovost končnega poveličanja.
Vzhodno in zahodno cerkveno izročilo in razumevanje izvirnega greha
Pri cerkvenih očetih pa je zaznati nekoliko drugačno razumevanje obeh nakazanih elementov, je nadaljeval papeški pridigar. Vzhodno izročilo je sprejelo pozitivni element zveličanja: pobožanstvenost človeka in obnovitev Božje podobe; vzhodno izročilo pa je sprejelo negativni element: osvoboditev od greha. Cantalamessa je med drugim pojasnil, da se še najbolj jasna in stalna razlika, ki je med vzhodnim in zahodnim izročilom ostala vse do danes, kaže glede razumevanja izvirnega greha in torej primarnega učinka krsta. Vzhodni cerkveni očetje niso izvirnega greha nikoli razumeli v smislu »podedovane« krivde, ampak kot prenos ranjene narave, ki je nagnjena h grehu, kot postopno izgubljanje Božje podobe v človeku, kar ni samo posledica Adamovega greha, ampak tudi naslednjih rodov. V nicejsko-carigrajski veroizpovedi tako kristjani grškega kot latinskega izročila izpovedujejo »en sam krst v odpuščanje grehov«. A po vzhodnem izročilu osnovni cilj krsta ni odvzem izvirnega greha, ampak osvoboditev človeka od moči greha na splošno, obnovitev izgubljene podobe Boga ter vključitev človeka v novega Adama, ki je Kristus. Ta razlika, je dodal p. Cantalamessa, je med drugim vidna tudi pri podobi, ki se pripisuje Devici Mariji. V zahodnem izročilu se Marijo predstavlja kot »Brezmadežno«, torej spočeto brez izvirnega greha, v vzhodnem izročilu pa se ji pripisuje naziv »Panhagia«, vsa sveta.
Vir: Radio Vatikan
