Bolniki večinoma v odškodninske tožbe, manj v kazenski pregon zdravnikov

Slovenija | 24.02.2015, 07:46

Bolniki v zadnjih letih vse bolj poznajo zakonodajo in se med seboj posvetujejo, tako tudi vedo, kje in kdaj lahko iščejo pravico ob neželenih izidih zdravljenja. Možnosti je več. Lahko vložijo odškodninsko tožbo proti ustanovi, kjer so bili zdravljeni, lahko sprožijo pregon proti zdravniku ali zdravnika prijavijo zdravniški zbornici, kjer disciplinski postopek vodi razsodišče. Večinoma se odločajo za terjanje odškodnine - te lahko znašajo več sto tisoč evrov.

Odvetnik Andrej Pitako je bolnike zaradi zdravniških napak zagovarjal že v več primerih, med drugim v zloglasnem primeru Nekrep. Bolniki ga najpogosteje obiščejo zaradi očitnih napak, ki jih zdravstveno osebje zamolči ali zanika, zaradi malomarnosti, opustitve zdravljenja, napačnega zdravljenja ali napačne diagnoze in napačnega vodenja porodov oziroma prepustitve poroda izključno babici. Kot je povedal, bolniki ali njihovi svojci načeloma želijo do svoje pravice prek sodišča, a marsikdo si premisli zaradi dolgotrajnih kazenskih in civilno-pravnih postopkov. Pitako opaža, da število tožb proti zdravstvenim ustanovam oziroma zdravnikom v zadnjem času pada.

Največ odškodninskih tožb zaradi neželenega izida zdravljenja je v preteklih desetih letih med slovenskimi bolnišnicami doletelo ljubljanski klinični center, ki obravnava največ bolnikov in so v povprečju tudi težje bolni kot v ostalih bolnišnicah. Od leta 2005 do vključno leta 2014 je bilo proti največji zdravstveni ustanovi v državi vloženih 89, v preteklih petih letih so v ljubljanskem kliničnem centru prejeli več kot 300 odškodninskih zahtevkov zaradi izida zdravljenja. Najvišja odškodnina, ki so jo izplačali, je znašala 220.000 evrov. Tudi ostale bolnišnice se vsako leto soočajo s tožbami bolnikov oziroma njihovih svojcev, a so odškodnine nižje.

Okrožni državni tožilci po Pitakovih besedah kazenske ovadbe proti zdravnikom pogosto zavržejo. Pitako kazensko ovadbo vloži le na izrecno zahtevo oškodovancev, drugače bolnikom oziroma njihovim svojcem vedno svetuje predhodno mirno rešitev spora. Po izkušnjah pravnega svetovalca zdravniškega sindikata Fides Bojana Popoviča z mediacijo rešijo veliko odškodninskih zadev zaradi neželenih izidov zdravljenja. Kot dodaja, poravnav med tožilstvom in obtoženim zdravnikov skorajda ni, saj zdravniki skoraj nikoli ne priznajo krivde. Deloma je to posledica mentalitete pri nas, deloma dejstva, da se večini zdravnikov zdi sporno, da je malomarnost pri zdravljenju kaznivo dejanje.

Najodmevnejši primer kazenskega pregona zdravnika v zadnjih letih je bilo sojenje proti mariborski pediatrinji Zlatki Kanič, ki je bila zaradi malomarnega zdravljenja 12-letnega Bora Nekrepa obsojena na desetmesečno pogojno zaporno kazen. Odmeven je bil tudi primer sojenja proti brežiški zdravnici Nadi Cesarec zaradi opustitve zdravljenja. Cesarčeva je bila tudi prva med zdravniškimi haljami, ki je morala odsedeti nekajmesečno zaporno kazen.

Pitako prijavo zdravnika zaradi kršitve kodeksa medicinske deontologije pri zdravniški zbornici predlaga le, če je zato dovolj časa oziroma če je napaka zdravnika očitna. Do dolgotrajnih postopkov pred razsodiščem zdravniške zbornice je kritičen.