Sem res lahko Charlie?
Svet Marjana Debevec
Samooklicani islamistični hekerji so po terorističnem napadu na satirični tednik Charlie Hebdo napadli že več kot tisoč francoskih spletnih strani. Pogosto so se na njihovih domačih spletnih straneh pojavili napisi, kot so "Obstaja le en bog, Alah", "Smrt Franciji" in "Smrt Charlieju". Visoka zunanjepolitična predstavnica Federica Mogherini je v razpravi z Evropskim parlamentom poudarila, da mora povezava okrepiti zlasti obveščevalno in obrambno sodelovanje. V ZDA pa se je medtem vnela ognjevita razprava o odločitvi različnih medijskih hiš za ali proti objavi včerajšnje naslovnice omenjenega tednika.
Argument za zameglitev podobe Mohameda na naslovnici francoskega tednika je bil ta, da mediji ne želijo žaliti verskih čustev muslimanov, saj islam prepoveduje objavo teh podob. Drugi razlog pa je bil strah pred napadi na njihove novinarje v muslimanskem svetu.
Predsednik Češke krščanske akademije Tomaš Halik medtem podpira drugačno stališče do nedavnih terorističnih napadov v Parizu, poroča portal druzina.si. Kljub solidarnosti z vsemi, ki obsojajo sleherno obliko nasilja in nestrpnosti, se mu prizadevanja, da nesrečne žrtve iz vrst uredništva satiričnega časnika častimo kot junake in simbole naše kulture, ne zdijo primerna.
Ko je videl karikature v omenjenem časniku, ki po njegovih besedah močno spominjajo na ponižujoče predstave Judov v antisemitskem tisku, se je zavedel ne le poniževanja islama in krščanstva, ampak tudi kršenja osnovnih vrednot naše kulture, ki temelji na spoštovanju drugih, je poudaril Halik. Ta vrednota ni prav nič manj pomembna od svobode tiska.
Ob vsem sočutju z žrtvami in njihovimi svojci si tako Halik nikoli ne bi nadel priponke »Jaz sem Charlie«. Podpira namreč »drugo obličje naše kulture, tisto, ki zavestno prepoznava ljubeče osvobajajoči humor, pa tudi ironijo in polemiko proti fanatizmu in skrajništvu, zavrača pa vulgarne izraze prezira in neodgovornega prilivanja olja na ogenj sovraštva med ljudstvi in kulturami«.
Če namreč podpiramo svobodo kulture proti nasilju in sovraštvu, se moramo varovati tudi druge skrajnosti, namreč tiste, da dekadenco in cinizem častimo kot simbol naše kulture in naše svobode – kajti k svobodi sodi tudi odgovornost.
Kot lahko beremo v zadnji številki tednika Družina, pa podobno kot češki teolog Halik razmišlja tudi nemški razumnik in katoličan Michael Schneider-Flagmeyer. Ob tragičnih dogodkih v Parizu je v gostujočem komentarju za katoliški spletni servis kath.net med drugim zapisal: »Ne, jaz nisem Charlie. To pomeni, da se ne morem poistovetiti s tistimi, ki blatijo in se norčujejo iz moje vere. Takšnih je po svetu nešteto. Toda do zadnjega diha bom branil pravico teh ljudi do nedotakljivosti življenja. Nihče ne sme iz sovraštva ali lastnega prava vzeti življenje drugemu ali biti nasilen do njega“.
