Pred pol stoletja je umrl Thomas Stearns Eliot
Svet Tone Gorjup
Mineva petdeset let od smrti enega najvplivnejših anglo-ameriških pesnikov 20. stoletja Thomasa Stearnsa Eliota. Pozornost je pritegnil s pesnitvijo Pusta dežela, svetovno slavo pa z dramo Umor v katedrali. Njegovi eseji o krščanstvu in kulturi so med drugim meditacija o vrednotah, na katerih temelji Evropa in brez katerih verjetno ne bo obstala: „Ne verjamem, da bi lahko evropska kultura preživela popolno izginotje krščanske vere.“
Pesnik, dramatik, esejist in krščanski mislec Thomas Stearns Eliot je bil rojen v St. Louisu, v ameriški zvezni državi Missouri v družini starih angleških priseljencev. Študiral je na Harvardu, Sorboni in v Oxfordu. V Evropo se je preselil med prvo vojno, pozneje dobil angleško državljanstvo in sprejel anglikansko vero. Preživljal se je kot učitelj, bančni uslužbenec in urednik (urejal je tudi literarno revijo Criterion), predvsem pa je pisal. Začel je z liriko, ki je izšla iz oblikovnih in pesniških načel imagizma, vendar je ta stališča filozofsko in umetniško poglobil. V zreli dobi se je razvil v glavnega anglo-ameriškega pesniškega modernista. To smer je nakazal že v prvi pesniški zbirki Prufrock in druga zapažanja. Iz zgodnejšega obdobja je največji odmev doživela pesnitev Pusta dežela, v kateri opeva grozljivo praznoto in jalovost moderne civilizacije. V njegovem pesniškem izrazu tega časa prevladujejo dramski elementi. Ko pa se sreča s krščanstvom, njegova poezija postane nekakšna meditativna lirika. V ta čas sodijo: Štirje kvarteti, Pepelnična sreda, Potovanje treh kraljev, Simeonova pesem, Marina... Med dramskimi deli je najbolj znana njegova himnična tragedija Umor v katedrali, v kateri je predstavil mučeništvo Tomaža Becketa. V svojih esejih je razmišljal o litraturi, kritični presoji sveta in družbe, kulturi, filozofiji, krščanstvu. Leta 1948 je prejel Nobélovo nagrado za književnost. Umrl je 4. januarja 1965 v Londonu.
Slovenski javnosti v svetu je Thomasa Stearnsa Eliota že za časa njegovega življenja predstavil France Papež v argentinskem Meddobju z esejem T. S. Eliot in ’nerazumljivo’ pesništvo ter prevodi nekaterih njegovih pesmi. Pozneje je prevedel pesnitev Pusta dežela, dramo Umor v Katedrali ter več drugih del. V Sloveniji je Eliotova pesniška in dramska dela prevajal Veno Taufer. V novejšem času smo dobili tudi njegova esejistična dela v prevodu Petre Vide Ogrin. Pri založbi Družina so leta 1999 izšli njegovi eseji Krščanstvo in kultura, pri Mohorjevi pa leta 2004 Zbrana dramska dela v treh zvezkih.
Potovanje treh kraljev
„V mrazu smo prihajali,
v najslabšem letnem času
za potovanje, za takšno dolgo potovanje:
globoke gazi in oster mraz,
da je drevje pokalo.“
Odgrnjene in kujave kamele z razbolelimi nogami
so polegale v topeči se sneg.
Kolikokrat smo čutili domotožje
po letnih dvorcih na gorskih pobočjih,
po terasah, po deklicah v svili, prinašajočih šerbet!
Kamelarji so preklinjali, godrnjali
in ubežavali, želeč si pijače in žensk.
Brez zavetja smo bili, nočni ognji so ugašali,
mesta so nam bila sovražna, predmestja nenaklonjena
in vasi umazane in visoke cene.
Ni nam bilo lahko.
Na koncu smo se odločili in potovali tudi ponoči,
zadremali smo le sem in tja
in v ušesih nam je nenehno zvenelo,
da je vse to neumnost.
O svitu smo prišli v toplo, vlažno dolino,
kamor ni segal več sneg; vse je dišalo po zelenju.
Pri nagli reki je v poltemo tolkel mlin
in na nizkem nebu obrisi treh dreves.
Po travniku je zdirjal star serec.
Prišli smo v krčmo: trtno listje je objemalo podbojno bruno
in šest rok je kockalo pri odprtih vratih za srebrnike;
noge so brcale ob prazne vinske mehove.
A tam niso vedeli nič in šli smo naprej.
Šele zvečer smo prispeli, ob pravem času,
in našli kraj: s tem je bila stvar (bi dejal kdo) opravljena.
Spominjam se: dolgo je že tega, a spet bi storil isto.
Pomni pa, to pomni, to:
ali nas je vodila ta pot do Rojstva ali do Smrti?
Da, tam je bilo Rojstvo,
o tem smo se prepričali in ni dvoma.
Večkrat sem videl že rojstvo in smrt, a sem mislil, da sta drugačna;
to Rojstvo je bilo za nas trpka in grenka agonija Smrti – naše smrti.
Vrnili smo se v svoje kraje, v ta kraljestva,
a nismo več mirni v starih ureditvah,
pri tujih ljudeh, ki se oklepajo svojih bogov.
Rad bi doživel še eno smrt.
(Prevedel France Papež, Meddobje 3/1955/57)
