Premier Cerar, nazaj v šolo!

Slovenija | 16.01.2015, 14:29 Tanja Dominko

Premier Miro Cerar je že v fazi izgubljanja političnih točk, najsi to ankete zaznajo ali ne. Pravnik, ki so ga pred leti skoraj vsi mediji vneto spraševali po mnenju o tem ali onem, on pa jim je še bolj vneto razlagal, kaj in kako je prav oziroma narobe, ki je z mediji simpatično koketiral tudi v času predvolilne kampanje, se z njimi po novem ne razume najbolje.

Vse večkrat se zgodi, da v kadru srečamo njegov mrki obraz, da so odgovori bolj ali manj kratki, nič kaj vsebinsko bogati, kar naenkrat se ne trudi več na dolgo in široko razlagati ozadja nekega problema, zakonskih podlag in ostalih dejstev. Tudi ostali člani ministrske ekipe na dogodke prihajajo in z njih odhajajo bolj zaprtih kot odprtih ust in le še vprašanje časa je, kdaj bo zazvonil alarm. Mediji namreč še nikoli doslej niso nagradili molčečih politikov, prej zgovorne, poglejte samo Karla Erjavca. Obstajajo sicer tudi malo manj svetli primeri, kot denimo Gregor Virant ali pa Marjan Podobnik, če sežemo še dlje v zgodovino.

Ampak vprašanje, ki nastopi, je, zakaj so gospod tako mrki, zakaj se vladne seje končajo le z dopisovanjem medijem, brez sklicevanja novinarskih konferenc. In še tiste, ki jih skličejo, ponavadi oblikujejo zgovornejši ministri, kot denimo Boris Koprivnikar ali Dejan Židan, ki se zadnje čase bolj kot na kmetijstvo očitno spozna na sivo ekonomijo. Zakaj je nastopil molk? Mimogrede, premier Cerar, ki je v tem času zavrnil tudi intervju za Reporter, po nekaterih navedbah naj bi zahteval prijazna vprašanja, na kar v uredništvu normalno niso pristali, pravi, da ni njegov namen, da bi se sončil pred kamerami, ampak da je pač delo tisto, ki je ključno. S tem se strinjamo, gospod premier, pa vendar poteze, ki jih vlečete, nas ne prepričajo. In zakoni, ki jih ne sprejemate, pa bi jih morali, še manj. In rezi, za katere se odločate, nas klofutajo po levem in desnem licu. In morda ste zato tako molčeči, ker težko zagovarjate nekaj, kar že na daleč kliče po kritiki.

Četudi se zdajle ne bom spustila v bran gospodarstvu, ki je bilo deležno novih dajatev, niti občinam, ki se borijo za sredstva za preživetje, imam razlogov za kritiko še vedno dovolj.

 Vlada se je namreč odločila rezati na področju šolstva. In to ne kjerkoli, ne na področju ukinjanja nacionalnih preizkusov znanja, ki so med učenci tarča posmeha in pišmeuhovskega odnosa, niti ne pri kakšnih veleumnih ustanovah, ki vlečejo denar od države v zameno za neke študije, ki služijo njim samim. Rezala je pri najšibkejših, pri otrocih, ki potrebujejo dodatno učno pomoč. Oziroma ta strošek je prenesla na učitelje, ki naj bi pomoč izvajali še naprej, toda za to ne bi dobili niti ficka. Tudi ta vlada je tako kot že marsikatera doslej popustila splošni floskuli, ki kroži v javnosti, češ da učitelji tako ali tako nič ne delajo, saj so ob enih vsak dan doma in imajo dva meseca poletnih počitnic. V zadnjih dneh mi je v roke prišlo javno pismo ministrici Stanki Setnikar Cankar. Pisala ga je učiteljica Bojana Potočnik, ki je za svojo neposredno govorico že bila nagrajena na prireditvi BOB leta časnika Večer. V pismu gospa učiteljica navede kup kritičnih besed in tudi dejstev, ki jih tudi sama, ki šolo kot mamica dveh osnovnošolcev spremljam bolj od daleč , nisem poznala, npr. da je za delo razrednika na mesečni ravni plačana manj kot dva evra. Nepredstavljivo.

Takole ministrici piše Bojana Potočnik: „Ne mislite, da učitelji nismo za varčevanje. Zakaj se ne dotaknete še druge strani dodatne strokovne pomoči? Saj obe veva, da bi bilo potrebno narediti konkretne strokovne reze na področju osnovnega šolstva. Strokovno bi bilo treba pregledati odločbe o dodatni strokovni pomoči, ker se je zakon razumel narobe in so bile s strani vaših strokovnih služb dodeljene tudi učencem, ki niso imeli nikakršnih učnih težav. Samo starši se v nekaterih primerih niso mogli sprijazniti npr. z oceno 3, zato so vaše službe takemu otroku izdale odločbo, da ima sedaj z našo pomočjo 5. Vse odločbe niso upravičene, na kar učitelji opozarjamo že nekaj let. Oprostite, ampak teh odločb nisem izdala jaz in moji kolegi, ki naj bi jih zdaj po vaše opravljali zastonj.“

Po drugi strani učiteljica tudi navaja, da pa isti učenci ne obiskujejo dopolnilnega pouka, saj ta zanje ni obvezen. Kje je tukaj logika? Učiteljica se sprašuje tudi o vlogi zavoda za šolstvo, ali ga res potrebujemo v tej krizi, saj učitelji od njega nimajo kaj dosti koristi.

„Do dobrih in premišljenih sprememb se pride z dialogom“, poudarja Potočnikova in se sprašuje, kdaj bo kdo njih vprašal, katere spremembe bi bilo potrebno sprejeti, da bi nekaj denarja vendarle prihranili. Varčevalni ukrep, ki ga je domislila vlada, je po njenem nepremišljen, diskriminatoren in tudi ustavno sporen, učitelji na taka poniževanja ne pristajajo in jih odločno zavračajo.

Premiera Cerarja zato sprašujemo, kdaj je bil nazadnje v kakšni šoli, kdaj je nazadnje govoril z učiteljico o težavah, s katerimi se sooča pri svojem delu? Sam za mnogo višjo plačo komaj komunicira z mediji, komaj, če sploh, opravlja voditeljsko funkcijo v ministrski ekipi, komaj, če sploh, najde odgovore na vprašanja, ki mu jih zastavlja aktualno obdobje s križi in težavami vred, medtem pa naj učiteljice in učitelji otroke, ki so bili doma vzgajani, da avtoritete ne obstajajo, učijo vseh mogočih vsebin, ki so jih v učbenike vtaknile profesorske glave, ki jih še same ne znajo na pamet. Poleg tega naj jih učijo nenasilne komunikacije, čeprav imajo ti otroci doma nasilne vsebine dostopne na vsakem koraku. Učijo jih, kako naj kuhajo, perejo, likajo, čeprav te veščine živijo le v redkih domovih. Učijo naj jih, kako naj pomagajo drug drugemu, čeprav doma denimo med očetom in mamo že zdavnaj ni več nobene solidarnosti, vsak svoj denar porabita po svoje, hišna dela, ki so še ostala, opravljata ločeno, jih ne, ali pa dobita hišno pomočnico. Oh, ja, veliko pričakujemo od te naše šole, ki je za mnoge otroke edino še kolikor toliko normalno pribežališče. Ne povsod, niso vsi učitelji topli, čuteči, razumevajoči in dobri pedagogi, a tistih, ki so, sistem ne more nagraditi. Ker so pač v tej naši ljubi deželici vsi enako plačani.

„Oboje je naše poslanstvo, tako služba kot družina. Sta šoli našega življenja. Prav je, da se iz tega nekaj naučimo, da osmislimo naša življenja.” Takole je premier Cerar dejal ob neki priložnosti, lahko bi ga znova spomnili na te besede. Če pa je morda pozabil, kaj je to poslanstvo, naj obišče kakšno srčno učiteljico, da ga bo o tem podučila.